|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Nahajate se:
Forum > [Otrok] > Vzgoja > partnerjev otrok
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   partnerjev otrok
5.6.2010 17:03:26   
Tinca7
Imam en problem, ki je postal že zelo velik. ta problem je namreč odnos partnerjevega otroka in mene. Star je 3 leta in me popolnoma ignorira. Ampak res, na popolnoma nič ne odgovori, nič ne naredi, kar jaz rečem, nič, nič, nič... Naj povem da imam tudi sama dva otroka (6 in 4) tako da nisem ravno tuja pri vzgoji, ampak temu otroku ne pridem do živega. Zdej sem že prav opazila, da postanem zoprna samo da vem da prihaja, ker mi je vsa situacija prav mučna. Vse lahko reče in naredi samo oči. Se je seveda tudi on pogovoril z njim, ampak nič ne pomaga. Ga vprašam če bo pil in ponovim vprašanje in me samo gleda. Potem mu ne dam za pit in on v jok, češ da mu nisem dala za pit????? Če bi bil starejši bi rekla da dela to zanalašč, zato da naju s partnerjem spre. Naj še povem da sva s partnerjem skupaj že 2 leti in 2 leti je popolnoma vse enako. Meni se počasi že meša. A ima kdo kakšno idejo kaj naj naredim, ker takole ne more it naprej. S partnerjem se grdo gledava, ker v njegovih očeh sem pač nesramna do sina, ker ga ne vprašam vsega 100x (ampak tudi svojih ne, ker če mi po drugem vprašanju ne odgovoriš, očitno nisi žejen!!!!).

Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: partnerjev otrok
5.6.2010 17:37:49   
blaža
Imej malo več potrpljenja. Potrudi se malo bolj z njim.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: partnerjev otrok
5.6.2010 17:58:00   
Gina
Vse je v energiji. Počepni poleg njega, poglej ga v učke, primi ga za roke in ga vprašajh, ali bo pil. Stoj tam in ne pojdi proč dokler ti ne odgovori. Če ne pomaga prijazno, lahko rečeš zelo odločno, zahtevaj odgovor in mu razloži, d aje to nevljudno in nesramno in da se tega ne dela, da  boš tam, dokler ne bo odgovoril. In bodi bolj trmasta kot on. Eni ljudje so rojeni ignorantje. To je karakterno pogojeno, način reagiranja mislim je genetski, ki pa je lahko še stopnjevan, če se ga ne ustavi. In tega, da te ignorira pa res ne smeš dovoliti - to je oblika nasilja. Ti igraš njegovo igro, če mu samo rečeš da potem pa nič. Izsilit moraš odgovor, kakršenkoli že od njega, sodelovanje. Ne smeš se ga ustrašit. MOrda ga pa daj na stol sedet in mu ne dovoli iti nikamor, niti se igrati niti nič, preden ne pove odgovora. Če hočeš da se bosta imela rada, te mora spoštovat in ti njega. NIkogar ne ljubiš, če ga ne spoštuješ. Ne moreš ga spoštovat niti on tebe, če en drugega ne upoštevata. Če ga spoštuješ, ga ustavi - da ga boš lahko imela dovolj rada in predvsem, da bo on tebe lahko imel rad.

(odgovor članu blaža)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: partnerjev otrok
5.6.2010 19:11:03   
Tinca7
Res sem poskušala vse variante, ful prijazno, odločno, celo jezno sem že odreagira (zadnje čase nažalost vedno večkrat). Saj problem je, da spoštovanja definitivno ni, in če česa res ne prenesem je to, da mi nekdo ne odgovori, ne upošteva nič, kar rečem,... In za piko na I se mi še prav hudomušno nasmeji, ko ve da očija ni zraven, in da ga ne bo on v red spravil, jaz pa mu tako ali tako nič ne morem. Če ga primem tako da ve, da mislim resno (ne nasilno, samo toliko da dobim njegovo pozornost), se pa začne dret, kot da ga s kože dajem. Nikakor mu ne morm do živega. Ne najdeva skupne točke in prav strah me je, da naju bo s partnerjem to razdvojilo. Kar groza me je dopusta, ko bomo 14 dni skupaj. Ne vem kaj bo, če me že po enem dnevu takole iz tira spravi. Zadnje čase se kar izogibam supnim srečanjem, in grem raje sama naokrog, kot pa da grem z njima, ker vem da bom samo slabe volje.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: partnerjev otrok
5.6.2010 20:33:27   
Pikica_82
Jaz sem mela tak ignorantski odnos do svoje mačehe. Sem pa bla takrat stara 4, 5 let. Name je mela močan vpliv mama, ki me je dobesedno cele dneve hujskala proti njej; kak ji ne smem nič verjet, kak je to zlobna ženska, da mi je vzela atija in podobne. Ne bom trdila, da je pri tem fantku to vzrok, nimam niti pojma, kolk se da s tako malimi že manipulirat. Mogoče ideja samo, kaj je mogoče vzrok.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   [Brisano sporočilo]
5.6.2010 23:37:03   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Gina)
  Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: partnerjev otrok
6.6.2010 0:45:10   
roberta
oh no... otrok je vendar ranjen! njegova mami in oči nista več skupaj. seli se od enega do drugega. ve, da ni vse tako kot bi moralo biti in da so vsi jezni na vse... on pa tega vsega skupaj tudi približno ne razume. ve samo to, da je vse kaotično in žalostno. in če kaj, potem verjetno sklepa, da si tudi ti lahko (pa če si bila ali ne) razlog, zakaj je vse tako kot je. in posledično seveda nisi njegova najljubša oseba, ki ji bo skakal po naročju od navdušenja.

to je vendar 3-letnik. pa tudi če bi bil starejši... ti nisi njegova mama. nisi. in to si zapomni kar takoj zdaj. ker otrok te ne bo nikoli gledal kot mamo. v najboljšem primeru si lahko samo dober nadomestek. če je njegova prava mama količkaj funkcionalna, pa ne boš pri njem (verjetno) nikoli imela kake posebne pozicije. boš samo "ta nova" od očeta. in zato tudi nisi v poziciji, da mu karkoli ukazuješ, dopoveduješ, ga prevzgajaš itd. lahko pa mu stopiš nasproti kot k ranjenemu otroku. ki si želi razumeti, ki se želi počutiti sprejetega, ljubljenega in varnega. in to s tem, da mu težiš, ali hoče piti ali ne in nato trmarjenjem, ko ubogi otrok ne odgovori, pač ne boš dosegla. če te ignorira ob takih vprašanjih ("ali si žejen?"), mu potem, ko ti ne odgovori, reci: "no, (ime), vem, da si ne želiš pogovarjati z menoj, ker si verjetno jezen ali pa morda žalosten, ampak, če boš žejen, mi prosim povej, da ti bom lahko pripravila".  skratka, ne ga zatirat. ampak ga poskušaj razumeti... on tega ne dela zato, da bi vaju sprl, ampak zato, ker drugače ne zna. odpor do tebe je edini način, kako izrazi, da ne ve, kaj naj.

pa tudi sicer, ne pristopaj do njega kot starš. ali kot vzgojitelj. si "samo" partnerica njegovega očeta. in kot to, ga lahko poskušaš razumeti - njegove stiske, žalost, zmedenost... kar je to vse vzrok tej "ignoranci". In šele, ko bo otrok videl, da ti nočeš prevzeti vlogo njegove mame, ampak da si tam iz povsem drugih razlogov, ki zanj niso ogrožujoči, potem se ti bo morda lahko približal.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: partnerjev otrok
6.6.2010 2:38:58   
polma
To je še zeeelo majhen fantek...praviš,a da je še par let tako nesramen in neubogljiv...kriva sta njegova starša in z enim od obeh živiš ti in tvoja otroka... če funkcionirate vi 4je, se mora najti prstor tudi za tega malega človečka, ki očitno nima staršev, ki bi mu olajšala ločitev, ki otrokom prinese peklenske težave in vprašanja...aja,...ups...eden od teh staršev je-tvoj partner...kej naredi za svojega sinka on???

Ne poznam te, trudim se razumet tvojo stisko, ne obsojam te. vseeno pa- tiste parkrat, ko pride k vama, se povleci nazaj in pazi, da fant ni v smrtni nevarnosti. <ostalo naj naredi tvoj partner, njegov očka. v vsej tej zgodbi sta itak žrtvi vidva s fantkom..res...kje je njegov očka???

fantek vaju ne more razdvojit...morda pa itak nista za skup...povej, ti paše odnos s človekom, ki ni sposoben vzgajat svojega sina?

Še enkrat, oprosti, ampak postavljem otroke pred vse...



_____________________________

Še never nisem bla tko bed k hojte!!!

(odgovor članu roberta)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: partnerjev otrok
6.6.2010 16:31:36   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: roberta

oh no... otrok je vendar ranjen! njegova mami in oči nista več skupaj. seli se od enega do drugega. ve, da ni vse tako kot bi moralo biti in da so vsi jezni na vse... on pa tega vsega skupaj tudi približno ne razume. ve samo to, da je vse kaotično in žalostno. in če kaj, potem verjetno sklepa, da si tudi ti lahko (pa če si bila ali ne) razlog, zakaj je vse tako kot je. in posledično seveda nisi njegova najljubša oseba, ki ji bo skakal po naročju od navdušenja.

to je vendar 3-letnik. pa tudi če bi bil starejši... ti nisi njegova mama. nisi. in to si zapomni kar takoj zdaj. ker otrok te ne bo nikoli gledal kot mamo. v najboljšem primeru si lahko samo dober nadomestek. če je njegova prava mama količkaj funkcionalna, pa ne boš pri njem (verjetno) nikoli imela kake posebne pozicije. boš samo "ta nova" od očeta. in zato tudi nisi v poziciji, da mu karkoli ukazuješ, dopoveduješ, ga prevzgajaš itd. lahko pa mu stopiš nasproti kot k ranjenemu otroku. ki si želi razumeti, ki se želi počutiti sprejetega, ljubljenega in varnega. in to s tem, da mu težiš, ali hoče piti ali ne in nato trmarjenjem, ko ubogi otrok ne odgovori, pač ne boš dosegla. če te ignorira ob takih vprašanjih ("ali si žejen?"), mu potem, ko ti ne odgovori, reci: "no, (ime), vem, da si ne želiš pogovarjati z menoj, ker si verjetno jezen ali pa morda žalosten, ampak, če boš žejen, mi prosim povej, da ti bom lahko pripravila".  skratka, ne ga zatirat. ampak ga poskušaj razumeti... on tega ne dela zato, da bi vaju sprl, ampak zato, ker drugače ne zna. odpor do tebe je edini način, kako izrazi, da ne ve, kaj naj.

pa tudi sicer, ne pristopaj do njega kot starš. ali kot vzgojitelj. si "samo" partnerica njegovega očeta. in kot to, ga lahko poskušaš razumeti - njegove stiske, žalost, zmedenost... kar je to vse vzrok tej "ignoranci". In šele, ko bo otrok videl, da ti nočeš prevzeti vlogo njegove mame, ampak da si tam iz povsem drugih razlogov, ki zanj niso ogrožujoči, potem se ti bo morda lahko približal.


Kako si ti to predstavljaš "samo" nadomestek mame? Ona ima odgovornosti do tega otroka. Če hočeš, da ga ljubi, ima veliko odgovornosti. In vsak, ampak vsak ki ima odgovornosti, ima tudi pravice. Ne moreš imeti samo obveznosti, pravic pa ne - to dvoje ne gre skup. Da sploh ne govorimo o tem, kako ta vloga ni "samo" en nadomeste, ampak izredno pomembna stvar, saj je od tega odvisna tudi sreča otroka. Moj otrok gre k svojemu očetu čez vikend in meni je zeloooooo pomembno, kako se tam počuti. Otrok najprej, je ena napisala. Ampak če hočem biti jaz dobra do otroka, moram enostavno in preprosto sprejet to žensko kot nadomestek mene, ko mene tam ni. Torej ji moram zaupat in jo spoštovat - ne glede na to, da je moj ex tam njen ljubimec. Hočem reči, moja ljubosumnost nima veze z vsem skup, če hočem otroku dobro. In naredim mu dobro samo takrat, ko podpiram žensko v njeni vzgoji. Če jo imam za surrugat, nadomestek v zaničevalnem smislu, ji s svojim vedenjem s tem dopovedujem, kako je niko i ništa - vendar bom v tem primeru jaz kot mama ta kratko potegnila skozi otroka, ki mu bo tam zanič, saj se bo neprestano kregal z žensko. In posledično bo gledal očeta ves čas slabe volje in zamorjenega, morda celo bovskajočega ali ignorantskega. A je to moj cilj??? Moj ni. Torej podpiram mojega ex v njegovih dejanjih, njegovo žensko in jo predvsem spoštujem kot nadomestno mamo mojih otrok. Vendar ne v zaničevalnem smislu, ampak je to zame Nadomestna mati vsak vikend z veliko začetnico, ne pa "samo nadomestna mati". Prokleto veliko je dela z otroki in nekdo se lahko potrudi ali pa ne. Prisilit ga ne moreš. Lahko mu pa pomagaš. IN ljubezni ni za zametavat. Če otroka še kdo na tem svetu ljubi poleg mene, me lahko to samo veseli. Že tako je premalo ljubezni na tem svetu, a potem naj bom pa ljubosumna na nekoga, ki bi otroka hotel imeti rad? Seveda pa ne moreš otroka kar imeti rad, če otrok nima osnovnih manir. IN ja, imaš pravico mu postavit meje. Celo dolžan si mu jih, sicer mu jih bo postavila okolica - vendar le ta na mnogo hujši način to počne, kot to lahko počenš doma. Če dam drug primer - če bi jaz kot učiteljica, ali pa recimo kot vzgojiteljica v vrtcu zahtevala od otroka, da mi pove, ali je žejen ali ne, bi me vsi razumeli in podprli, da je prav, da pove. Ker pa je to naredila "samo nadomestna", pa nima pravice??? Ne štekam, res ne.

In še to tinca- nikdar ne pripoveduj otroku, da mu nisi ti mama. Vedi se kot odgovoren odrasel, ki ga ima rad in to je dovolj da začuti ali ga ljubiš ali ne. In verjemi mi, ljubezen ne gleda na to kdo si - mama ali ne mama - gleda samo na to ali ljubiš ali ne. IN ljubiš lahko šele tedaj, ko si z nekom sovpleten. Dokler sta si dva kot tujca, se ne moreta ljubiti. Sovpleten si lahko šele tedaj, ko se življenji prepletata, ko sta na nek način soodvisni, ne pa ko se dva posebej vsak v svojem koncu sobe vedeta, kot da drugega od njiju ni ali se ignorirata. Torej te mora ubogat, da ga boš lahko ljubila. Vendar seveda se moraš tudi ti trudit ga pohvalit, nagradit, kadar te uboga ali v drugih situacijah, ko sta lahko sovpletena, da se imata čim lepše skupaj in da uživata. Nehaj se ga bat, to je po moje osnova. Zakaj se ga bojiš?

(odgovor članu roberta)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: partnerjev otrok
6.6.2010 17:24:20   
pelin
Tudi , če je star "le " tri leta, to ne pomeni, da ne razume, , da je treba biti do drugih ljudi prijazen, še posebej, če se mu je to velikokrat povedalo  in predvsem pokazalo z zgledom. Pri tem ni važno , ali je to njegova prava ali "nadomestna" mati. Gre za neko spoštovanje, normalno komuniciranje z ljudmi...Vse to razume vsak normalen triletnik, če mu to na primeren način predstaviš. V tem primeru se vidi, da je dečko pač jezen na "ta novo" in odnos  , da je fant še majčkem, pa nesrečen, pa...še ne opravičuje njegovega vedenja.Še posebej če se to vleče že toliko časa. Veliki minus za partnerja (fantkovega očeta), ker ne zna naredit reda. S tem ne mislim, da bi moral otroka zdaj prisilit, da ima njegovo partnerico za znoret rad, ampak mu je treba (ponavljam)dopovedat, da se mora do nje obnašat tako kot je treba. Kam bo pa prišel, če bo vsakega, ki mu ne bo pasal, ignoriral, se mu režal v obraz in se kako drugače neprimerno obnašal.
Pa ne me spet narobe razumet...res je da je marsikateri otrok ob razvezi hudo nesrečen, vendar žal velikokrat  prave čustvene invalide naredijo starši šele kasneje, ko je vse hudo že mimo. Vse tisto nenormalno razvajanje, ker so otroci pač "bogi", pa vsa tista navsklajena vzgoja, pa nagajanje drug drugemu preko otrok, ...to je tisti križ ločitev in ne sama ločitev po sebi.
Mimogrede, tudi jaz iz lastnih izkušenj.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 5:38:48   
Tinca7
Najprej hvala za vse odgovore in podporo, ki ste mi jo dale. To da mama hujska otroka vem, ker tudi sam pove, da mu mami reče, da me ni treba poslušat in uboga. No na podlagi tega je tudi na cesto letel in se dobesedno za milimeter avtu izognil, ker me pač ni treba poslušat...
Nikoli nisem in tudi ne bom poskušala bit negova mama. Sem pa partnerica njegovega očeta in če živimo skupaj (pa tudi če samo za vikend) pričakujem določeno spoštovanje in odnos, da me ni groza kamorkoli it z njim. Sej ne pričakujem da me ima noro rad, pa da mi prileti v naročje ko me vidi (čeprav si tega želim), ampak živjo ko pride in adijo ko gre si pa zaslužim user posted image .
Tudi partnerja nikakor ne branim v tem, da ga nekako brani... ampak ga pa razumem, ker se počuti krivega za vso situacijo, ker je on odšel in "zapustil" otroka, zato se mu zdej poskusi odkupit na vse načine. To počasi spoznava in stvari se izboljšujejo, ampak mali je začel posebno nagajat in ignorirat ko njega ni zraven in pol je nekako njegova beseda proti moji... v to situacijo ga niti nočem več spratvljat - otroka mislim.
Morja me je po eni strani groza po drugi pa upam, da se bova mogoče vseeno malo zbližala. Lansko leto je bilo proti koncu morja veliko bolje, a kaj ko je bilo potem spet vse po starem.
Res sem po dveh letih mislila da bo vse lepše in normalno. Ne morem samo stat ob strani in naj se oči igra z njim. Jaz pa sem tam zato da kuham in pospravljam za njim. Najbolj grozno je, da potem še mojedva začneta posnemat njegovo vedenje, ker pač njemu ni treba pospravit za sabo, odgovorit.. takrat mi pa res film poči. Sicer sem se pogovorila z njima, in vesta kaj so njune "naloge", ampak verjetno se jima traasto zdi, da njemu pa ni nič treba (no dokler pač oči ne reče).
Gina; bati, a veš da sem šele zdaj ko si to napisala ugotovila da se ga res bojim. Verjetno zato, ker nikoli ne naredim nič prov. Ker se mu ne morm približat, pa ni važno kaj naredim. Nekako sem obupala nad njim in najinim odnosom. In potem se bojim, da se bova kej skregala, da se bova posledično verjetno s partnerjem kregala... On je taaaako drugačen od mojih dveh. z mojim sinom sta praktično isto stara, tako da vem kaj pribljižno otrok te starosti zmore in kaj se lahko pričakuje od njega, ampak on je tako miren, poooočasen, vse 100 povedat... tako drugačen od mojih. In mogoče imam napačen pristop. ampak zdi se mi, da ga vsi (tudi oče) tako ujčkajo ker je "bogi" zaradi ločitve, da je začel prav zaostajati. In potem sem jaz tuki včasih preostra, ker pač pričakujem da se bo 3 in pol letnik sam čevlje nataknil in podobno.
Hvala za spodbudo, malo sem se pomirila in malo v glavi poštimala, upam da se mi bo uspelo "sestavit" in reagirat na situacije kot je potrebno.

(odgovor članu pelin)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 5:54:36   
neanja duo
A je to prav tvoje stanovane,hiša ali je vajino oz.njegovo?
Če je tvoje,bi jaz rekla,naj se srečujeta oz.znajdeta drugje.Bivši pa povej,naj neha hujskat.Ali pa ga ne vzemita na morje.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 7:27:09   
barni
Znanka je imela zelo podobno situacijo. Oči in mami sta imela deljeno skrbništvo in mala je bila stara ravno ene 3 leta, ko je njen oči začel hodit z mojo znanko.

Je kar trajalo, da so se nekako navadili, je bilo vse sorte. Moja znanka takrat še ni imela otrok, mala je bila precej razvajena...samo dejstvo je, da jo je počasi sprejela, ker jo je morala, je pa res, da so se odrasli med seboj dobro razumeli (vsi trije) in tudi skupaj so se dostikrat dobili. Tako da je potem mala počasi začela sprejemati tudi mojo znanko. VEndar je vedno vedela (in to so ji dali vedeti vsi trije), da je moja znanka pač nova partnerica od njenega očka in da je njena mami še vedno njena mami in bo za vedno ostala.

Ja otrok pri tej starosti že veliko ve in razume, veliko si pa še po svoje predstavlja, dela svoje zaključke, normalno da kakšno situacijo obrne sebi v prid, saj bi bil neumen, če ne bi izkoristil, kar se mu ponuja. Jaz načeloma mislim, da tako majhni otroci še niso preračunljivi v pravem smislu besede ampak bolj delujejo po principu, da bo zanj dobro.

Verjetno bi moral biti partner kdaj tudi na tvoji strani, pa ima očitno slabo vest in zato ne more nuditi podpore tvoji avtoriteti. Če pa še njegova mamica ne razume, da je za otroka dobro, da se fajn počuti in da mu da najboljšo popotnico tudi za naprej, potem je res težko.

Zorpno je, da se moraš truditi za njegovega bolj kot za svoje, samo tako pač je. Ločitev prinese to s seboj in če se odločiš za tako vez, jo moraš vzeti v paketu, ne gre drugače.

Meni znanka po toliko letih še vedno kdaj omeni (zdaj ima tudi že svoje otroke), da ne razume njune vzgoje in da bi ona že zdavnaj kaj naredila drugače, pa kaj če. Lahko pove, še vedno pa ima otrok svoje starše, ki se odločijo tako, kot se njim zdi prav. Seveda se pogovorijo tudi vsi trije, samo pri velikih rečeh pač odločata onadva, znanka pa mora slediti njunim odločitvam.

Ni lahko, že s svojimi je včasih težko, ko uveljavljajo svojo voljo, kaj šele takole kot imate pri vas. Poleg tega je otrok v afzi, ko najbolj hoče kljubovati in preizkušati meje.

(odgovor članu neanja duo)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 7:33:17   
Tinca7
Neanja duo; to pa res ni rešitev, da pol ne gre na morje. S tem bo kaznovan samo otrok. Z mamo nimam nikakršnih stikov, pravzaprav jih niti oče nima, ker pač ne želi govoriti z njim. Tako je že dolgo in se nič ne spremeni. To da naj se dobivata kje drugje pa tudi ni rešitev, saj poskušamo biti družina. Čeprav bi mi po pravici povedana včasih prav pasalo, da bi šla po svoje. Ampak vem da bo treba situacijo nekak rešit - skupaj!!!!

(odgovor članu neanja duo)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 8:25:03   
Pikica_82
Predlagam ti, da se pogovoriš s partnerjem, ta pa s bivšo, naj neha hujska. Za otroka je to ful hudo, najbrž sam pri sebi ve, da nisi slaba oseba, ampak mu mami drugače pravi. Mene je to ful medlo, po eni strani sem čutla, da je mačeha ena fajn oseba, s katero je fajn in me ma rada, ampak ko te nekdo, ki ti je blizu (mama) v obratno skoz in skoz preprečuje... Po moje je boljše rešit vzrok težav (torej dejanja bivše), kot pa to potem sanirat, kot se ti trudiš sedaj.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 8:30:25   
Pikica_82
Bivša pa MORA govorit s partnerjem, kar se tiče otrok, to ji naj tvoj jasno in glasno pove. Otrok je SKUPEN, pa če se ona na trepalnice postavi. Pa ne me narobe razumet, tud sama sem bivša z otrokom, exa bi najraje zbrisala iz svojega življenja, pa ga zaradi pikeca ne morem in ga še vrsto let ne bom mogla. In tega se mora tudi vaša bivša zavedat. Lahk mate sam tak negativen odnos, v katerem tvoja družina in tamali kratko vlečete, lahk pa se začnete pogovarjat in reševat na nekem kulturnem nivoju, ki bo dolgoročno bolj koristil vsem. Tudi njej, čeprav se očitno tega ne zaveda.

(odgovor članu Pikica_82)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 11:30:49   
polma
IZVIRNO SPOROČILO: Tinca7

Neanja duo; to pa res ni rešitev, da pol ne gre na morje. S tem bo kaznovan samo otrok. Z mamo nimam nikakršnih stikov, pravzaprav jih niti oče nima, ker pač ne želi govoriti z njim. Tako je že dolgo in se nič ne spremeni. To da naj se dobivata kje drugje pa tudi ni rešitev, saj poskušamo biti družina. Čeprav bi mi po pravici povedana včasih prav pasalo, da bi šla po svoje. Ampak vem da bo treba situacijo nekak rešit - skupaj!!!!

V bistvu nikoli ne boste družina. Govorim iz lastnih izkušenj. Ko sem si jaz to  upanje izbila iz glave, sem se pomirila.
Enkrat smo bili na dopustu s parom, ki je dopustoval z njegovo hčerko od prej. nikakor niso mogli bit družina, niso imeli teh pogojev. Oče in hči sta se videvala čez vikennde, mama je punčko hujskala, z novo partnerko se ni razumela-že apriori.
Iz opazovanja sem videla tole- punčka pogreša očeta, mama jo hujska proti njemu, oče je prišel na dopust počivat, nova ženska v očetovem življenju je imela jasno začrtan cilj dopusta, hotela se je igrat s punčko, ta jo je odrivala od sebe in težila očetu, ki je počival v senci...skatka-mišn imposibel.

V moji zgodbi je moja hči sprejela novega partnerja in po petih letih skupnega življenja novega bratca. Z očetom sta večinoma sama na dopustu, nima nove družine. Mislim, da je ttaka možna rešitev za vašega 3letnika. Vem, da se sliši grozno, da bi od 14 dni dopusta tvoj žrtvoval nekaj dni in bil z malčkom sam,a mislim, da to fantek zelo potrebuje. V končni fazi gleda svojega očeta, ki odlično funkcionira z novimi otroci in celo z njimi živi, če razumem nista  njegova, ampak tvoja otroka.

Dobrih 7 let je, kar sva šla s  prvim možem narazen. Zelo se je trudil umazat moje ime pred hčerko, nekaj let sem potrebovala, da sem ji povedala še jaz par stvari-da ne bi mislila, de sem res taka, kot me je opisoval poraženi očka. Takrat mi je znanka, ki je tudi ločena, rekla, da bo trajalo 5 let, da se stvari postavijo na pravo mesto. Nepredstavljivo zame, v tistem trenutku. In res-pred 2 letoma se je umirilo. Treba je bilo stopit skup, otroka usmerit v pravo smer, pokazat, da sva složna v njeni vzgoji, kontrolirat ocene in postavit meje. Vse, za kar sem prej prosjačila, je prišlo samo od sebe. Pred tem sem jaz hčerko prekomerno ujčkala, on pa je klestil vse njene želje. Vsak po svoje sva jo skušala postavit na noge. Zdaj se je on omehčal, jaz pa obrusila.

Družina??? Zdaj ne jokam več vsak dan, ampak samo takrat ko je hči pri očetu in jo pogrešam. Vem, da se ima dobro tam, ampak bi jo imela ob sebi, ne vem, če se bom kdaj navadila na življenje brez prave družine. . Veš kdaj se zavem, da nismo prava družina- ko vem, da bomo na morju čisto sami, da ni vikendov, pa nalog, pa babic, pa dedkov..., ko ni situacija vsakodnevna in moj otrok vsaj za malo časa pozabi, da ima očeta nekje drugje in si deli življenje s popolnim tujcem-mojim novim partnerjem. Ni fer pričakovat, da se bo ona šla družino v takih razmerah. Sicer se pa trudimo živet tako, da vsak dobi svoj prostor, spoštovanje, obveznosti in zabavo.

Ja vem, družine so take in drugačne, bo kdo rekel. Ampak skušala sem samo iz lastne prakse razložit, kako te stvari funkcionirajo pri "sestavljenih" družinah. Treba je začet na novo. Tudi midve sva sprejeli nova pravila igre, ko sem začela živet z novim moškim in, ko je prišel dojenček. jaz prostovoljno, ona pa ni imela izbire.

Držim pesti za dopust! Upam, da ti moja izpoved kakorkoli koristi.

user posted image user posted image user posted image



_____________________________

Še never nisem bla tko bed k hojte!!!

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 17:05:54   
ronja
Z mamo nimam nikakršnih stikov, pravzaprav jih niti oče nima, ker pač ne želi govoriti z njim.

Če se vam to zdi sprejemljivo, kako se lahko potem čudite, da se mali pa s tabo noče pogovarjat? Seveda je to njegov način upora, ker mu vsa ta situacija ni všeč - kateremu malemu otroku je pa všeč, če se starša ločita? Morata to res svetsko izpeljat, da otroci rečejo, da je fajn tako...
Torej kot prvo naj gre tvoj parnter k svoji bivši in se ji opraviči za to, da jo je prizadel (ker očitno jo je in to zelo - kateri ženski bi bilo pa fino, da jo partner zapusti slabo leto potem, ko rodi...) Naj je ne graja, najprej ji mora ponudit roko!
POtem naj ji pove, da je opazil, da mali pri vsem tem trpi in da bo zanj boljše, če se bosta začela pogovarjat. Nato naj ji pove, kaj dela s tem, ko pravi malem, da te ni treba ubogat - in naj ji to ilustrira s primerom z avtom, ki si ga ti navedla. Če ni res nekaj hudo narobe z njo, se bo verjetno zamislila.

Strinjam se, da je nekaj treba naredit in da se ga moraš nehat bat, ker se to jasno čuti v tvojem postu - groza te je misli, da bosta kdaj soočena in sama, ker imaš občutek, da ima mali moč. Mali to ve, zato se ti pa reži - končno enkrat situacija, ki jo on obvladuje - vsega ostalega namreč ne in bi si on čisto drugače naslikal, če bi si lahko... Ti mu lahko daš vedet, da si tudi ti človek in da nista na ločenih straneh. Ne imej ga za nasprotnika, samo zato, ker te pač spravlja v nemogoče situacije - včasih to naredijo tisti, ki jih imamo najrajši...
Otrok vaju ne bo razdvojil! Razdvoji vaju lahko gledanje na vzgojo in tvoje nesprejemanje njegovega otroka in njegova nezmožnost, da se pogovarja z bivšo in s tem prekine ta začarani krog! To so stvari, ki razdvajajo, ne pa en nesrečen triletnik!

Strinjam se tudi, da moraš imeti več potrpljenja z njim in tudi več upanja - mali čuti, da si se vdala in to je vzel kot potrditev svoje (oz. mamine) domneve: očitno ji res ni do mene, saj se sploh ne trudi več (mislim na to, da bi se trudila vzpostavit tisti iskreni odnos, ne na to, da se sicer ne trudiš, ker gotovo se!), ampak obupala si nad tem, ad bi ga kdaj lahko imela iskreno rada in da bi on imel tebe iskreno rad. In to, da se izogibaš skupnim srečanjem, mu daje isto potrditev in če ne bi šli skup na morje, bi bilo spet še ena potrditev. Ampak ni za obupat, ljubezen ali vsaj iskren odnos se še vedno lahko zgodi!

Ampak za to je nujno tudi to, da ga nehaš primerjat s svojima otrokoma. Vsaki mami so njeni otroci zakon. oni so najboljši, najlepši, najpametnejši, najhitrejši,...user posted image Vsaj večinoma, so izjeme, seveda. Zavedaj se, da ima gotovo tudi on kvalitete, ki jih pa ti ne vidiš. Ampak jih ima. Ne pričakuj od njega tega, kar so tvoji otroci naredili pri istih letih - otroci so različno hitri - že gentesko, pa veliko tudi okolje naredi, se strinjam. Ampak ti njegovega okolja prav dosti ne moreš spremenit - to bosta naredila oče in mama, ti lahko samo partnerju predstaviš problem. Zato, da je bolj počasen, dejansko ni sam odgovoren - starši so ga tekaga naredili. Vsaj pri malih otrocih je tako, da so pač starši odgovorni za to, kam pelje otroka pot...

POtem ko se pogovarjaš s svojima otrokoma, jima razloži, zakaj je pri njem drugače. Da on mora upoštevat pravila svojih staršev, onadva pa svojih staršev, glavna vzgoja je pa tam, kjer otrok živi. Tako kot morata onadva pri svojem očetu (saj nista to otroka od zdajšnjega partnerja, kajne?) upoštevat njegova pravila, ampak so glavna pravila pri vas doma, isto je s tem otrokom. In ti pravil njegove mame ne moreš in ne smeš spremenit. Razloži jima tudi, da je on drugačen kot onadva - karakterno, druge stvari mu grejo dobro kot njima..., da rabi za nekatere stvari več časa, da mu moramo kdaj bolj pomagat in ne tega naredit zaničevalno. Ne reci jima (tudi med vrsticami ne, otroci zelo dobro berejo med vrsticami), da je razvajen, da ni samostojen ali karkoli drugega slabega. Povej, da bi ti vzgajala drugače in zato morata ondva pač sledit tvoji vzgoji. Tu ni nič nefer - tudi on mora doma ubogat svojo mamo! to je čisto dovolj dober argument, ko nekaj ne bosta hotela - on mora ubogat doma, onadva pa tudi - samo niste vsi skupaj doma.

Saj problem je, da spoštovanja definitivno ni, in če česa res ne prenesem je to, da mi nekdo ne odgovori, ne upošteva nič, kar rečem,... In za piko na I se mi še prav hudomušno nasmeji, ko ve da očija ni zraven, in da ga ne bo on v red spravil, jaz pa mu tako ali tako nič ne morem.


Mali je tudi našel tvojo šibko točko - in jo "izkorišča". Vendar si ti pozabila, da govorimo o 3 letnem otroku!!! To je malo bitje, mam eno točno tako doma! To ni preračunljivo grozno manipulativno bitje! To je bitje, ki teži, če je kaj narobe, ne pa kar tako. Kar tako proba kdaj kako bedarijo, ampak ne teži pa dan za dnem, leto za letom, če ni nekaj ornk narobe. IN pri vas je! To da mama in oče ne govorita!!! To je otroku grooooozno!!! In nobena disciplina ne bo naredila takih čudežev kot to, da se onadva začneta normalno pogovarjat! In ti moraš bit v tej zgodbi odrasla!

Midve z mami sva se grooozno kregali, ko sem bila stara kakih 8 let. Tudi je bilo grozno, pa je bila moja mami in tudi je oče vmes posredoval, da se nisva pobiliuser posted image . Dobro, ni bilo tako hudo, ampak vem, da bi ona nekaj podobnega napisala - jaz sem se upirala, kjer sem se lahko (razen v šoli, ker tam nisem bila ogrožena oz. se nisem tako počutila). In se spomnim, da sta se onadva veliko kregala "zaradi mene"  in ji je enkrat oče rekel: "pa, zaboga,..., saj si vendar ti odrasla! Obnašata se, ko da sta isto stari!" In tale situacija me točno na to spomni... NO, kasneje sem brala Jespreja Juula, ki je to tudi bolj "strokovno" povedal: da smo pač odrasli vedno in vedno in povsod odgovorni za naš odnos do otroka, nikoli ni za odnos odgovoren otrok! Mi smo tisti, ki postavljamo pravila. Postavi jih in se jih drži. Ni se ti treba bat - če se s partnerjem strinjata glede pravil, potem tu ne bi smel bit problem -zakaj bi vaju to razdvojilo?

Predvsem pa se zavedaj, da otrok v tej zgodbi NI ZMAGOVALEC, kot imaš ti občutek! Otrok je bogi, še bolj bogi kot ti! Ker vsakemu otroku je boljše, da se razume z vsemi novimi od svojih staršev. Ker je tako lažje. Lažje je, če te ima veliko ljudi rado, lažje je, če imaš več ljudi, ki jim lahko zaupaš - sploh če si otrok. Težje je, če se moraš borit, če moraš preračunavat, če moraš trmarit. To zahteva energijo, ki bi jo lahko porabil za nekaj luštnega.

Meni se zdi malo čudno, da se je tolikim zdelo normalno, da je tu otrok nekaj "kriv". Otrok je imel komaj 1 leto, ko sta vidva s partnerjem že bila skupaj!!! Enoletnika težko kaj našuntaš, on sploh še ne dojame ljudi v smislu, da bi vedel, kdo kam paše, oz. kdo je nevemkaj naredil... Vsaj jaz ob svoji nimam takega občutka... Skratka, tu se podpišem pod polmo.

Razumi mamo, da je jezna, če sploh ni imela časa, da bi se po porodu sestavila nazaj v prvotno stanje, ko je tvoj partner pobral šila in kopita. To jo je prizadelo in ker je šel s teboj, je jezna nate. Nič ne pišeš, kako je šlo pri tebi z ločitvijo (oz. kako se zdaj vidita tvoja otroka s svojim očetom), vendar bi lahko kaj potegnila od tu - saj imaš svojo izkušnjo, veš, da je to boleče za otroke, samo eni to lažje prenesejo kot drugi. Če vidva z bivšim komunicirata, potem lahko partnerju pokažeš, kako to dobro vpliva na otroke, recimo...

orpno je, da se moraš truditi za njegovega bolj kot za svoje, samo tako pač je. Ločitev prinese to s seboj in če se odločiš za tako vez, jo moraš vzeti v paketu, ne gre drugače.

Tistih parkrat na mesec, ves ostali mesec se pa za svoje trudiš veliko bolj. In tudi parner se za njene večino časa trudi veliko bolj...

Pa za začetek si daj zelo nizka pričakovanja: ni treba, da te ima rad, to si si že itak rekla (jasno pa, da si želiš, kdo si pa ne bi?), ni treba, da te kar iz štarta spoštuje (toliko te ne pozna, da bi vedel, zakaj bi te, ve pa, da si naredila nekaj slabega, saj si po njegovo odpeljala očeta - pustimo to, da očeta nobena ne more odpeljat, če sam tega noče - triletnik pač verjame mami...). Torej v štartu nima ne vem kakega mnenja o tebi - s tem moraš pač živet. Ne pusti se sprovocirat, ker si samo jamo koplješ - dodajaš na listo stvari, ki mu niso všeč pri tebi, pa še kregata se in on ve, kje te lahko najde...

. Treba je bilo stopit skup, otroka usmerit v pravo smer,

Tole, ja, to najbolj rabijo vsi vpleteni (njun otrok, bivša, tvoj partner, ti, tvoji otroci...). Če se mora tvoj partner pri tem malo ponižat, čeprav se mu zdi, da ni naredil pod soncem nič slabega, potem naj se! Pomagaj mu sprevidet, kaj v njuni zgodbi je bila njegova odgovornost, za kaj bi se bilo pametno opravičit. Ranjeni duši boš težko šel nasproti, če ne boš priznaval njene bolečine, sploh če si jo ti povzročil. Opravičila včasih delajo čudeže...

Ti pa lahko medtem narediš zgoraj našteto: otroku oprostiš, stopiš nasproti, si odločna, ampak se ne greš z njimi blesavih igric "kdo bo koga". Vzami magari pravilo: "kdor molči, pritrjuje". Torej, če ne reče nič, pomeni, da bo pil in mu natočiš. Če noče, pač ne bo spil. Ne mu pustit, da te ima pod kontrolo na takih otročarijah! Lahko seveda poizkusuši tudi Ginin predlog, mogoče bo deloval, vsekakor, karkoli ga boš spraševala, naredi to tako, da bo čutil, da govoriš njemu - poglej ga v oči, posveti se za trenutek SAMO njemu. In tudi če ne odgovori, lahko odgovoriš namesto njega, če želiš. Samo ne pojdi na isti nivo - da te razjari do konca, ker ti ne odgovori - to je samo en bogi fantek, no! Ja, seveda je tebi tudi grozno, ampak zaradi takih stvari se ni vredno kregat. Razumem partnerja, da mu je težko to gledat... Otrok trmari: ne bom odgovoril in potem ti trmariš dalje: potem ti pa ne bom dala za pit... To nima smisla, ne vidiš, da delata oba isto?

Izstopi iz tega kroga in predno postaneš jezna, ga poglej čisto objektivno: vidiš tistega malega 3letnika, ki bi po tvoje moral znat ne vem kaj vse, ja, ampak pač še ne zna... In zdaj poglej sebe? Odrasla ženska, ki ne zna komunicirat s triletnikom? Ko se tako pogledamo, je veliko lažje videt, da je precej tudi na nas...
Pa mimogrede: ko grem jaz po mali v vrtec, vidim, kako obuvajo tudi 5 letnike in si mislim svojeuser posted image , ampak to ne pomeni, da so otroci nesposobni in razvajeni do amena, ampak samo, da se staršem mudi ali pa da se jim ne da jih naučit otroka, da se sam zrihta ali bi ga pa radi imeli čimdlje majhnega (iz bilokojega razloga, jih je ogromno). Vsekakor tu ni otrok nič kriv, da tega še "ne zna" sam.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 21:27:34   
Tinca7
ja zadeva pri partnerju in njegovi bivši je z eno besedo katastrofalna. KO sta se ločevalla (ni bil še z mano), sej je ubistvu zaklela, da nikoli več ne bo spregovorila z njim, in dejansko ni :(. Po mailu dobi kakšno sporočilo na mesec, če je res kaj hudo narobe, drugače pa ima svoj urnik, ki se ga drži. Ko pripelje malega nazaj domov, se samo vrata odprejo, nihče ga ne čaka, da mu steče v objem... težko je. Sej jaz vem, da otrok trpi, in da je res bogi. Se mi pa gravža, da ženska tega ne vidi in tumba svoje naprej in dela škodo otroku, samo zato, da z mojim partnerjem nebi govorila. Večkrat je poskusil lepo govoriti in ji predlagal kakšne zadeve (recimo za zdravje), in ga je samo grdo skenslala, češ da je itak on kriv za vse, kaj je pa šel ?!?
Situacija pa ni ravno taka, da je on pač šel... je imela ona zeeeelo veliko pri tem, ampak ko je na koncu prišlo do tega, je pač itak on kriv, pa vedno bo ta velika .... Pa ubistvu sploh ni važno kdo je "kriv", vsaj ne ko gre za otroka.
Glede dopusta je pa tako, da gremo zdaj skupaj, avgusta bosta šla pa za en teden sama, ravno zato, da ima očija malo zase. Vem da ne bomo nikoli tista tipična družina. Smo pač malo drugačna. Mojedva sta recimo partnerja popolnoma sprejela, pri tem da imata redne stike z očetom. Tudi midva nisva ravno prijatelja, se pa trudim, da mu dam čimveč informacij, in da nič grdega nikoli ne rečem čez njega (čeprav bi lahko skoraj vsakič kej povedala). Ampak tamala sta (saj tako se mi zdi) sprejela zadevo. Sploh jima je lažje odkar ima moj bivši partnerico. Ne vem, a se je on začel drugače obnašati, al sta vesela, ker ni več sam... Ampak na te pomembne zadeve za niju greva vedno oba. To se mi zdi pomembno, da naju vidita skupaj, pa tudi če se niti pogovarjava ne.
Skratka vem da je velik del problema odnos mami oči. Tega on nima. in tukaj moram povedati, da je moj partner naredil že skoraj vse, da bi se lahko pogovorila, ampak ne. Poklicala je celo policijo, češ da moti posestvo, ker je prišel tja nenapovedan in se želel pogovoriti o njegovem zdravstvenem stanju (ki je bilo kar nekaj mesecov zeeeelo slabo). Res ga ne želi v svojem življenju, ampak ne razume, da ga bo imela vsaj še 15 let!!!! In mogoče sem zato jaz želela toliko bolj, da bi se z malim razumela, ker mislim, da ima doma totalno katastrofo. Mislim da ga stalno neki pumpa, pa obremenjuje s stvarmi, ki definitivno niso zanj.
Ko smo bili za 1. maj na dopustu sem se mogla prav zavestno odločit in rečt, pusti ga pri meru, naj dela kar hoče in ne ubadaj se z njim. In dejansko je bilo potem tako, da sem jaz hodela naokrog z mojima, unedva pa posebaj. Ker če sem stalno poslušala njegovo mjavkanje in kako dela vse po svoje (nič tako, da bi šli kam skupaj), potem se mi je začel mešat. In uničila bi počitnice sebi in mojima, in tudi njima. NO in po dveh dneh ločenega dopustovanja se je potem mali odločil, da bi pa on bil raje z nami (z mojim sinom se drugače super razumeta). Verjetno res težk gleda, če se oči igra s kom drugim in zato dela vse, da sta pač sama. Tako da smo letos polet tut tko zrihtal, da onedva skupi spita, da se bosta lah zvečer in zjutri kej pomuckala (no ponoč upam da se bom lah tut jaz kej user posted image ).
Glede uboganja pa se ne strinjam čisto s tabo. Mislim, da določene stvari bi moral ubogati. Če so se vsi skupaj neki igrali ni dobro da samo mojedva potem pospravljata. More se pač naučiti, da če se razmeče, je treba pospravit. On ima tuki svojo posteljo in svoj kotiček, ki ga more on vzdrževat (z našo pomočjo seveda). Problem pa je da on nimam nikakršnega reda, in to ga oba s partnerjem poskušava naučit. če on reče pač poskuša kej na kup dat, če pa jaz rečem, pa samo stran pogleda in se gre igrat kaj druzga. Tuki je problem. In smo spet pri ignoranci. Nazadnje ko je šel domov, se mi je opravičil, ker me ni poslušal, ko sem mu poskušala neki povedat, tako da upam da je razumel, da ni lepo, če nekoga tako skenslaš kot on mene vedno.
Moram pa povedat, da po dolgem času mal bolj z veseljem čakam sredo, ko pride, in poskusila bom par tehle novih "zvijač" oz. pristopov. Mal sem se pomirila in mogoče v glavi neke stvari pospravila.   

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 21:47:37   
ronja
Situacija pa ni ravno taka, da je on pač šel... je imela ona zeeeelo veliko pri tem

To je VEDNO tako. Nihče ni ves srečen kot ptiček na veji in se odloči naenkrat odletet drugam, vedno sta dva! Vseeno pa je bilo lahko njej to težje kot njemu, ki se je to pač odločil, to lahko sprejmeta in ti in on... Zato je njemu lažje stopit do nje kot njej do njega. In zato je njej tako težko sprejet vse skup - ker se v tem ni znašla prostovoljno, pa čeprav je bila enako kriva za situacijo. Odločil se je vendarle on in zato pač nosi večji delež tu. Ne zato, ker bi bil kaj bolj kriv, ampak zato, ker mu je en mičkeno lažje.

Ko smo bili za 1. maj na dopustu sem se mogla prav zavestno odločit in rečt, pusti ga pri meru, naj dela kar hoče in ne ubadaj se z njim. In dejansko je bilo potem tako, da sem jaz hodela naokrog z mojima, unedva pa posebaj. Ker če sem stalno poslušala njegovo mjavkanje in kako dela vse po svoje (nič tako, da bi šli kam skupaj), potem se mi je začel mešat. In uničila bi počitnice sebi in mojima, in tudi njima. NO in po dveh dneh ločenega dopustovanja se je potem mali odločil, da bi pa on bil raje z nami (z mojim sinom se drugače super razumeta). Verjetno res težk gleda, če se oči igra s kom drugim in zato dela vse, da sta pač sama. Tako da smo letos polet tut tko zrihtal, da onedva skupi spita, da se bosta lah zvečer in zjutri kej pomuckala (no ponoč upam da se bom lah tut jaz ke


No, vidiš, torej si že našla sama način, ki deluje. Ne vsiljuje se mu in mu pusti očeta nekaj časa čisto zase. To, da imaš podobno starega sina, je gotovo pozitivni moment, saj si bo želel bit v njegovi družbi, če se dobro razumeta. POnoči vaju pa verjetno ne bo motil nič bolj kot drugi triletniki (eni imajo pač to navado, da se zbudijo ob najbolj nepravih trenutkihuser posted image ).

Kar se reda in pravil tiče: otroci hitro sprejmejo, da so pravila nekje taka, drugje pa drugačna. Pri mami je tako, pri očiju pa drugače. Pri babici je tako, doma pa drugače. Točno vejo, kaj kje lahko.

Nazadnje ko je šel domov, se mi je opravičil, ker me ni poslušal, ko sem mu poskušala neki povedat, tako da upam da je razumel, da ni lepo, če nekoga tako skenslaš kot on mene vedno.

To je za triletnika ogroooomno! Za triletnika, kjer se mu starša ne pogovarjata, pa nezamisljivo veliko! In ti praviš, da se sploh ne premika! Pa saj ta otrok se trudi! Ampak kako lahko od njega pričakujete veliiiiko več kot od odraslih oseb okoli njega? On je še ipak otrok - sme biti tudi  težaven, sploh ker ima precej razlogov za to, pa si vseeno zaslužbi bit ljubljen.

Moram pa povedat, da po dolgem času mal bolj z veseljem čakam sredo, ko pride, in poskusila bom par tehle novih "zvijač" oz. pristopov. Mal sem se pomirila in mogoče v glavi neke stvari pospravila.

NO, vidiš, to je glavno, tako boš tudi veliko lažje vzpostavila dober kontakt. Ne rini vanj, ne išči ne potrditve, ne zavrnitve, bodi korektna in ga ne poizkušaj že takoj prevzgajat, naj to naredi za začetek tvoj partner. Ko se bojo pravila utekla, jih bo verjetno bolj sprejemal tudi od tebe.

Kadar pa boš imela spet kak temen dan, pa sem napiši, namesto, da ga s strahom in grozo pričakuješuser posted image .

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: partnerjev otrok
7.6.2010 22:16:59   
roberta
IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: roberta


oh no... otrok je vendar ranjen!
to je vendar 3-letnik.
ti nisi njegova mama. nisi. in to si zapomni kar takoj zdaj. ker otrok te ne bo nikoli gledal kot mamo. v najboljšem primeru si lahko samo dober nadomestek.


si "samo" partnerica njegovega očeta. in kot to, ga lahko poskušaš razumeti - njegove stiske, žalost, zmedenost... kar je to vse vzrok tej "ignoranci". In šele, ko bo otrok videl, da ti nočeš prevzeti vlogo njegove mame, ampak da si tam iz povsem drugih razlogov, ki zanj niso ogrožujoči, potem se ti bo morda lahko približal.



Kako si ti to predstavljaš "samo" nadomestek mame? Ona ima odgovornosti do tega otroka.
/.../ Moj otrok gre k svojemu očetu čez vikend in meni je zeloooooo pomembno, kako se tam počuti. Otrok najprej, je ena napisala. Ampak če hočem biti jaz dobra do otroka, moram enostavno in preprosto sprejet to žensko kot nadomestek mene, ko mene tam ni. Torej ji moram zaupat in jo spoštovat - ne glede na to, da je moj ex tam njen ljubimec.


/.../ IN ja, imaš pravico mu postavit meje. Celo dolžan si mu jih, sicer mu jih bo postavila okolica - vendar le ta na mnogo hujši način to počne, kot to lahko počenš doma. Če dam drug primer - če bi jaz kot učiteljica, ali pa recimo kot vzgojiteljica v vrtcu zahtevala od otroka, da mi pove, ali je žejen ali ne, bi me vsi razumeli in podprli, da je prav, da pove. Ker pa je to naredila "samo nadomestna", pa nima pravice??? Ne štekam, res ne.



hotela sem poudarit to, da je starš starš, vsi drugi so pa vsi drugi. in nekaj je to, da je ona odgovorna oseba, ki do otroka goji pozitivna (oz. v njenem primeru negativna) čustva,  nekaj pa je, da se gre "mamo" temu otroku. če bi bila jaz na tem mestu, da bi moj partner bil moj bivši in bi imel novo žensko, bi si želela predvsem to. da je do mojega otroka odgovorna in spoštljiva, po možnosti celo, da ga ima rada, skratka da do njega ni odklonilna. ne pa bi pričakovala, da ona zdaj nad njim izvajala neko svojo vzgojo. ta bi, vsaj po mojem prepričanju, morala ostati v moji in od moža domeni. seveda to ne pomeni, da otrok lahko to drugo žensko maltretira , jo tepe in ji skače po glavi oz kaj drugega. seveda, se ga pri stvareh omeji. ampak ne kot mama, pač pa kot sobitje, ki si želi z njim prijaznih in prijetnih odnosov. ne vem no, vsaj jaz vidim razliko v "starševski vzgoji" in "sočloveški vzgoji".

da pa se od 3-letnika pričakuje "določena mera spoštovanja" - ja lepo vas prosim. spoštovanje si pridobiš z leti in leti primernih odnosov, ne pa s tem, da ga zahtevaš. sploh pa mislim, da je spoštovanje taka vrednota, ki jo otrok razvije (in se jo zaveda) šele s puberteto ali tam nekje. prej pa je "spoštovanje" pri otroku bolj definirano kot "želja, da bi bil tak kot je ta odrasel".  s tem mu pokaže, da ga "spoštuje". in če ta "ranjeni" otroka, ki očitno nima ravno lahkega otroštva (mama ga hujska, mačeha ga ne mara, oče pa je jezen nanj, ker mu ne dela stvari bolj enostavnih) ne zmore pokazati "spoštovanja", ali mu lahko zamerimo? kdo pa mu je lahko za vzgled? kdo mu je lahko za idol človeka, po katerem bi se rad zgledoval in mu bil podoben. mama je zamorjena tečka, ki se prek otroka maščuej svojemu bivšemu, oče je nefunkcionalen v svoji starševski vlogi (sicer bi prevzel mesto očeta in napravil red tako pri bivši kot pri sedanji partnerici ter tako postal res oče tega otroka, ne pa da je otrok ostal sam sredi ognja), partnerica pa se ne znajde sredi zmešnjave, ker je otrok ne sprejema. in ponovno? ali je to čudno, da je ne sprejema? to je vendar 3-letnik. pa kaj pričakujemo od njega. kakšno zrelost si želimo in pričakujemo od njega. to je 3-LETNIK.

sploh primerjava vzgojiteljice/učiteljice in "mačehe" ni na mestu. prva je zaposlena v vzgojno-izobraževalni instituciji, druga pa je partnerica očeta. povsem druge relacije, povsem druga čustva, druga občutja... in če učiteljici in vzgijiteljici otrok odgovori na vpašanja, mi je jasno, da odgovori in tudi mi je jasno, zakaj odgovori - kaj pa ji ima za zamerit?. Če pa "nadomestni mami" ne odgovori, ker je podzavestno nanjo jezen, jo krivi za to, da sta starša sprta in se ne marata, pa me sploh ne čudi. a ni to najbolj normalen odziv? odziv 3-letnika? saj še mi kdaj tako ravnamo, pa smo že v srednjih letih, no vsaj jaz. pa vem, da je povsem brezveze in neproduktivno, ampak včasih si ne moreš pomagati. pa da si bo otrok lahko? 3-letnik?

Zato ponavlajam: normalne, tople odnose brez pričakovanj. In obilico potrpežljivosti ob izjavah, ki bodo le vedno bolj intenzivne in "nevljudne": "ti nisi moja mama", "ti mi že ne boš ukazovala" "ti mi že ne boš govorila, kako naj bo" itn. ... in to leta in leta, pa bo mogoče enkrat (ko pride otrok preko pubertete) vse laže. če tega ne bo, bodo pa vedno vsak na svoji strani. 

Tinca7, pa ne me narobe razumet. Jaz te ne kritiziram. Ti si takoj za otrokom prva v vrsti, v katero se streljajo puščice. In že s tem, da se zavedaš problema in iščeš pomoč, je ogromno in s tem si pokazala, da ti ni vseeno in da si želiš boljših odnosov. Zame si zato junak te zgodbe. Gre se pa za to, da, vsaj jaz tako mislim, boš lažje zadihala, če boš tega otroka enostavno sprejela kot partnerjevega sina, ki od tebe ne pričakuje, da boš njegova mama, ampak, da ga boš sprejela takšnega kot je in to brez kakršnih koli pogojev. KOt sočloveka. Da mu poveš, da ga razumeš, da te ne mara. Da ga razumeš, če je jezen, da si tam. Da pa si želiš,da bi bila prijatelja, ker ti ni vseeno v kakšnih odnosih sta. Da ga pa imaš kljub vsej njegovi jezi rada, ker veš, da je sicer prijeten in prijazen fant. Glej ga kot na sobitje, ki živi z vami. Brez tega, da mu ukazuješ, ga vzgajaš... ampak si le tam kot oseba, ki je v njegovem življenju, a je zanj povsem neogrožujoča - ne skuša prevzeti mesto njegove mame. Si pa človek, ki ima sočloveka rad, ki mu to tudi pove, kot mu tudi pove, če nekaj ni ok, ampak ne z namenom vzgajanja, ampak z namenom, da mu poveš, da se neke stvari pač ne delajo, ker niso prijazne, prijetne, sprejemljive. Pa naj gre za kogarkoli. Da je nekaj obče. Upam, da razumeš, kaj želim povedati.

Partner, oče, pa je tisti, ki bo moral naresti razmejitev. Iti k bivši, se pogovoriti o nerazrešenih zadevah in skleniti z njo dogovor o vzgoji otroka. Če tega ne bo naredil, pa ste v slepi ulici. Mama ga bo vzgajala tako, ti drugače, oče spet drugače, otrok pa bo vedno bolj zmeden. In bo še naprej divjal (vedno bolj in bolj), partner bo vedno bolj in bolj zagrenjen, mama bo vedno bolj in bolj prizadeta in ljubosumna (nate, da ne bo pomote), ti pa boš ostala kot zdaj v sredini te zmešnjave in se spraševala, kako naprej.  

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: partnerjev otrok
8.6.2010 10:54:35   
ronja
Mojedva sta recimo partnerja popolnoma sprejela, pri tem da imata redne stike z očetom.

Ja, ampak tvojadva živita s tem partnerjem, to je nekaj čisto drugega, vidva imata enako vzgojo, ne trudi se on vpeljavat nekih novih pravil (recimo, da mora odgovorit, kar mu oče dopušča, ti pa ne). POleg tega so otroci različno močni, tudi odrasli smo. Moja mami recimo zdaj hodi prav tako z ločencem in mi smo ga komot sprejeli (tudi maminega prejšnjega in tudi očetovo punco), njegovi otroci pa nikakor ne morejo čez to, da sta se starša ločila, čeprav smo vsi enako stari... Različni smo. Enim je lažje kot drugim, eni imamo več izkušenj, pa nam je zato lažje, enim je lažje zaradi karakterja, mogoče...

Pri vama je bilo otrokoma neprimerno lažje, saj vidva z možem komunicirata, on ne blati tvoje partnerja, pa še živite skup. Ne vidiš, da mu delaš krivico, če pričakuješ od tega bogega 3letnika, da bo enako zrel in mu bo enako lahko v precej bolj nemogočih razmerah?

Skratka vem da je velik del problema odnos mami oči. Tega on nima. in tukaj moram povedati, da je moj partner naredil že skoraj vse, da bi se lahko pogovorila, ampak ne.

Naj naredi še tisto, kar se skriva pod skoraj. Naj bo dec in se postavi za svoje mladiče. Vem, da ti v njuni zgodbi vidiš njega kot bogega in njo kot zmaja, ker imaš pač samo njegovo plat zgodbe, ampak kot si sama zgoraj ugotavljala, sta vedno dva... Tudi on ni v njunem odnosu nedolžen, tudi on jo je prizadel.
Navsezadnje nikoli ne veš, kaj se v človeku dogaja; glede na burne reakcije je mogoče bivša trpela za kako poporodno depresijo in se je zato grozno obnašala, on ji pa ni stal ob strani, ker ni več zdržal (kar popolnoma razumem, ampak razumem tudi njo, da ji je bilo grozno). Njena zelo dramatična reakcija daje vedet, da je zadaj precej vsega. In da gotovo ni samo ona kriva - za to, da je šel njun zakon po gobe, mislim - vsekakor je kriva, da zdaj ne gre čez to, pa zato njen otrok trpi - tu ni pardona! Ampak ona tega sama trenutno ne more, je bolna od jeze in sovraštva. In tu ji tvoj partner lahko pomaga, lahko se ji približa, lahko ji pokaže, da mu je žal za to, kar ji je hudega naredil.

Težko se je opravičit nekomu, ki renči nate ali pa te popolnoma ignorira - vendar če hočemo sprejet odgovornost za svoja dejanja, se moramo. Če hoče tvoj partner dobro svojemuj sinu in tebi, potem to mora naredit. Naj ne hodi tja nenapovedan, če se počuti tako ogrožena, naj se poizkuša vsakič pogovorit z njo, ko pripelje otroka, recimo. Ne vem, če se to da, vendar škodit ne more, če pač zakliče lep pozdrav v tista prazna vrata... In naj ji napiše pismo. Iskreno, lepo, prijazno pismo. Kjer prevzame svoj del odgovornosti za njun odnos, se ji opraviči za tisto, kar je njo tako prizadelo in z nekim upanjem za prihodnost.

Ker ta njun bogi otrok, ki tebe "maltretira", je od vsega hudega dobesedno zbolel! Poizkuša vam pokazat na vse načine, da nekaj ni vredu, da prosim spremenite nekaj! In mogoče se mu ti zdiš še najbolj trezna v tej situaciji in zato tudi nate pritiska - in se ti hkrati opravičuje zato... Vzemi to kot njegov klic na pomoč. Ti bo veliko lažje prenašat ignoranco. MOgoče čuti, da imaš ti moč nad njegovim očetom, ki lahko reši situacijo in bi te rad prisilil v to. Seveda tega ne dela zavestno, samo poizkuša, kje bi lahko naredil nekaj, da se bo zadeva spremenila.

sem se mogla prav zavestno odločit in rečt, pusti ga pri meru, naj dela kar hoče in ne ubadaj se z njim.

Kar se pa njega tiče, pa si ponavljaj to v glavi - to je to, kar ti pravimo, da ne pričakuje neke ljubezni in spoštovanja od njega. Pusti mu dihat, ne želi si preveč, da bi se razumela, daj mu možnost, da sam to izbere, saj vidiš, da na koncu to izbere:)

Ker če sem stalno poslušala njegovo mjavkanje in kako dela vse po svoje

On dela tako, kot ga vzgajata njegova starša, ne tako kot ga vzgajaš ti. Mislim, da si moraš dopovedat, da tvoj partner svojega otroka vzgaja drugače kot pa vidva vzgajata tvoje - tam imaš namreč ti več besede, ker sta otroka tvoja... Tu je pa nimaš - iz istega razloga. Za to ni kriv otrok, ampak starši!

z mojim sinom se drugače super razumeta

Glede na to, da je tvoj sin krasen, si verjetno ne bi izbral enega totalnega razvajenega pamža za igro. Bi ga toleriral, se pa ne bi super razumela, če ne bi imel tudi tale mali nekih zelo fajn lastnosti, ki jih pa ti ne vidiš. Poglej ga skozi sinove oči, pa ga boš po moje veliko lažje vzljubilauser posted image .

Mislim, da določene stvari bi moral ubogati.

Jaz tudi mislim, da bi morali otroci ne vem kaj vse sami, če pa se zjokata, pa da ju moram vedno potolažit. Ampak drugi starši pa mislijo drugače in svoje otroke  vzgajajo oni. To, kaj jaz mislim, je za njihove otroke popolnoma nerelevantno, kot je to, kaj oni mislijo, za moje nepomembno. Vsak vzgaja svoje otroke. In ti nisi njegov starš in ga zato ne vzgajaš. Ne pustiš se mu maltretirat, ampak to lahko narediš enostavno tako, da te ne iztiri. Pravila, ki jih postavita njegova starša, so zanj sveta, ostalih se pa ne bo držal. Če tvoj partner misli enako kot ti, potem itak ni problema, kajne? Prevzgajat ga pa ti ne moreš, če se njegova starša ne strinjata...
Lepo je, če ga poizkušata navadit na red, vendar to ne gre tako hitro, če mu doma pa ni treba pospravljat (kar je možno, saj mama mogoče vse naredi). Lahko poizkusite alternativni pristop, da naredite pospravljanje zabavno, da bo mogoče rad sodeloval. Ne ga stisnit v kot, da bo začutil, da s tem, ko pospravi, se ti podredi, ker potem tega ne bo nikoli hotel naredit. Odprta konfrontacija se mi v tem primeru ne zdi najboljša rešitev, ker se bo otrok še bolj zaprl... Sicer se mi pa zdi, da bi tu palile čisto enake vzgojne metode kot pri naših otrocih, navadno korenček bolj kot palica;) Je pa tudi pri normalnih družinah tako, da imajo otroci obdobja, ko enega starša bolj ubogajo kot drugega. Takrat tisit, ki ga ne ubogajo še vedno zahteva svoje, ampak večino vzgoje pač pade začasno na pleče drugega, vsekakor pa razne nove navade, kadar ga hočeš navadit na nekaj novega, recimona red, če tega ni bil vajen. Potem se itak zamenja. No, pri nekaterih tudi ostane tako, včasih je tudi en bolj nadarjen za vzgojo kot drugi, vendar to ni nobena taka katastrofa. Večina otrok ti bo povedala, da enega bolj ubogajo kot drugega.

In tudi v normalnih družinah otroci včasih ignorirajo starše. In jim tega ne smemo zamerit, ker s tem pač samo kažejo, da jim nekaj ni prav, da so jezni, negotovi,... IN jih pomirimo in smo odrasli in se stvari vrnejo v stare tire. Vsaj tako je pri nas. Ronja recimo tako reagira, čeprav ne dostikrat: tako je reagirala, ko sem bila v p. - cel dan je govorila "mama, mama", ko pa so prišli, pa se sploh ni hotela prav dosti crkljat pri meni, me je kar malo ignorirala... Isto naredi, kadar je lubi an terenu cel dan - mi lepo pove: "pogrešam očija", ko pa ta pride domov in ji hoče dat lupčka in jo pozdravit, pa gre k meni in ga ne šlivi 5%. In kaj naj se zdaj on kuja, da ga noče pozdravit, ko pa vendar hodi v službo tudi zato, da ima ona kaj jest? On je odrasel in se vede temu primerno: gre do nje, jo vpraša, če je jezna nanj, ona mu odgovori, da ja in pove, zakaj, potem ji razloži, zakaj je moral it in jo pocarta in v minuti je zadeva ok. Če bi se pa tudi on mulal, bi pa trajalo, zna bit zelo trmast ta najin otrok, samo ker ji ni treba, se to niti ne vidiuser posted image .

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: partnerjev otrok
8.6.2010 11:14:58   
mate0ja
nisem brala vsega zgoraj, mogoče si zvamem na dopusti in preštudiram. Imam pa mnenje.

Tako kot ti je tudi otrok v stiski. Vsak na svojem bregu čepita in čakata, da se bo drug spremenil in prestopil breg. Ampak on ne bo stopil čez, če ne bo dobil vzpodbude. Sploh če otrok dobiva kake negativne informacije o tebi. Jest bi ti predlagala, da se mu posvetiš in predstaviš kot prijateljica. Verjetno veš kaj ima rad, s čim se rad igra, kaj rad počne. Vzemi si čas in se mu pridruži pri igri. Spusti se na njegov nivo in izklopi možgane in dvigni vse zapornice. Otroci se med igro najbolj sprostijo in najhitreje navežejo stik. Mama mu ne moreš biti, oče tudi ne, če mu boš predstavljala vsiljivko se bo obnašanje samo stopenjevalo. Lahko pa si prijateljica. Čeprav je med vama ogromna starostna razlika, čeprav prevzemaš vlogo partnerice očeta. Kljub temu, da imaš še svoja dva otroka s katerima se je treba ukvarjat in kup ostalega dela, vsakič nameni nekaj trenutkov samo njemu.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: partnerjev otrok
8.6.2010 12:53:52   
Tinca7
Naj povem, da se meni tale fantek že dooolgo časa smili, in da vem da ima ogromno lepih lastnosti. Je zeljo ljubek in prisrčen. V tem sploh ni problem. Problem je, da me pač ne spusti blizu in da počasi pač obupavam nad situacijo.
Glede vzgoje mojih otro in partnerja. Tudi on kdaj pa kdaj naredi kaj, kar meni sploh ni po godu, ampak sem v tistem momentu tih, ker hočem, da ima svojo "avtoriteto", otroka ga ubogata, potem pa se že midva sama zmenva, če mi kej ni. Pri temu pa sploh ni odziva, kot da me ne sliši. In pol to včasih boli, ko pač narediš nevemkajvse, on se pa še obrne ne.
In ne govorim o SPOŠTOVANJU kot takem, ampak samo o neki vljudnosti, ki mislim, da jo mora vsak imet (tudi 3 letnik). ko nekam prideš rečeš živjo.... Sej pravim, ne pričakujem (in res ne) da bo skakal po meni, da se bova mečkala, ampak samo nek kanček normalnega odnosa. Nisem njegova mami, niti ne poskušam bit, želela sem bit neke vrste prijateljica, ampak vidim, da je že preveč napumpan, in me ne spusti zreven. Vem tudi, da otroci ko so večji sami pogruntajo kako in kaj, ampak do tja je še daaaaleč, in jaz res ne želim še naslednih 15-20 let takole preživet.
Glede partnerja in jegove je pa nažalost država naravnana tako, da ima mami vedno veeeeeliko prednost pred očetom. Ko je na sociali izpostavil problem (da se mali umika v svoj svet - ima ornk krizo), je ona pač rekla, da doma je on čist super in socila je to stvar dala adakta, in rekla, daj on pol pri sebi poštima. No sedaj ima že v vrtcu probleme, ker s z nikomer ne želi igrat, slabo komunicira, ... jaz sem prepričana da je bilo že doma takrat tako, pa ni želela priznat, zato da ne bo označena "slaba mama". In tudi pisal ji je, pa ni bilo odgovora. Že od začetka on prevzema nase krivdo da je šel, nikoli ji ni očital, da je ona kej kriva, se 100x opravičil, ampak ona pač ne preboli zadeve. Ja sej razumem da sem jaz na drugem bregu in da ne vem kako se počuti, ampak otrok mora bit na 1. mestu, in če ne more tolk pogoltnit svojega ponosa, al karkoli že, potem pa tut...
Midva v enem dnevu na teden in dveh vikendih ne morva kej dost nardit, če je pol doma spet sam in ga spet pumpa. Vidim napredek ko je nekaj časa tu, a potem je spet vse enako.
Občutek imam da bijem eno bitko, ki je pač ne bom nikoli zmagala, pa čeprav se je za nagradno vredno borit. Zato tudi vztrajam, ker mali je res dober (samo do mene ne user posted image )!

(odgovor članu mate0ja)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: partnerjev otrok
8.6.2010 13:56:28   
Pikica_82
Kaj pa da bi vključili tretjo osebo v reševanje problema? Bivša je očitno še zmeraj preveč prizadeta, da bi sprevidla škodo, ki jo dela lastnemu otroku. Pa ne CSD, za njih itak vsi vemo, kak delajo. Ne vem, kakega psihologa, vzgojiteljico, ki otroka spremlja v vrtcu, ne vem, če obstaja kakšna ustanova al pa organizacija, ki se ukvarja s tem. Al pa sorodnika (s katerim je tudi mama v ok odnosih), ki pozna celo situacijo in razume, da se otroku dela nepopravljiva škoda. Da se mamo spravi k sebi malo, sama se očitno ne bo. Ne da se ji soli pamet in se jo napada (al pa da bo mela tak občutek), ampak da ji nekdo poskuša odpret oči. Težko je it čez stare zamere in prizadetost, ampak je treba, v korist otrok.

(odgovor članu Tinca7)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Najbolj brane vsebine v rubrikiNajbolj brane vsebine v rubriki
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
BLOG: Prvo leto nič čokolade in smokijev!
V svojih povsem dobronamernih vzgojnih odločitvah starši pogosto pozabimo na najpomembnejše - otroka. Tudi, ko gre za uv...
links
VSE V RUBRIKI
NASLOVNA STRAN RUBIRKE
FORUMI


Najbolj brane vsebine v rubriki Zadnje s foruma
links
NOVE TEME
PRILJUBLJENE TEME
VSI FORUMI


Anketa

Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?

 
 
back to top

Zanositev

Nosečnost

Dojenček

Otrok

Rubrike

Orodja in aplikacije

Koledarji in e-novice

Projekti in akcije

Splošno