|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Vzgojite vljudnega otroka

Uredništvo Ringaraja.net, 1.2.2010
Samokontrola in primerno vedenje sta veščini, ki se jih otroci učijo dlje časa, preden ju zmorejo zadovoljivo obvladati. Toda ravno zato je čas, da začnete malčka vzgajati tako, da bo primerno vljuden, že od vsega začetka.

image
/11


Povsem naravno je, da se majhen otrok včasih grdo ali neprimerno obnaša. Otroci se morajo namreč še veliko naučiti, tudi primernega vedenja doma in v družbi. Samokontrola in primerno vedenje sta veščini, ki se jih otroci učijo dlje časa, preden ju zmorejo zadovoljivo obvladati. Toda ravno zato je čas, da začnete malčka vzgajati tako, da bo primerno vljuden, že od vsega začetka. Vljudnemu otroku, otroku, ki se zna primerno obnašati, bo marsikdaj laže kot nevljudnim vrstnikom. Otroci in odrasli jih bodo bolje sprejemali. Lažje pa bo tudi vaše domače sobivanje z malčkom.

 

Če kaj hočem, kričim!

Babica drži v rokah svojo lepo beležko, kamor zapisuje svoje obveznosti in telefonske številke. Vaš dveletni malček njeno beležko opazi in si jo zaželi. In ko mu je babica ne da, češ, da je zanjo preveč pomembna, prične kričati na vse grlo, nato pa udarjati po babici. Vaša tašča je sprva še nasmejana in potrpežljiva, toda vi že čutite, da vas v mislih kara - otroka niste vzgojili prav. Ste res kaj spregledali ali je otrokovo vedenje normalno? No, majhen otrok prav gotovo ni ravno najbolj vljuden član družbe: kadar ne dobi, kar hoče, in to takoj, kriči, cepeta, udarja okoli sebe in/ali meče hrano. Toda vedeti je treba, da se mali nevljudnež hkrati tudi zelo pospešeno uči, kako se je treba v družbi obnašati, če le ima primerne vzore.

Kaj pa sploh je »lepo vzgojen otrok«? Kako naj bi se obnašal? Ena izmed definicij pravi, da lepo vzgojeni ljudje ne mislijo le nase in na svoje potrebe, ampak se hkrati ozirajo tudi na druge ljudi. Tega pa majhni otroci še niso zmožni. V resnici si majhen otrok sploh še ne more predstavljati, kako se počuti drug človek. Empatije še ni zmožen. Pač pa se uči in spoznava. Ker sprva pri vživljanju v druge še ni kdo ve kako uspešen, ga moramo odrasli lepega vedenja naučiti s pomočjo nekaterih preprostih pravil, ki jih malček že zmore upoštevati. Prvo učenje vljudnosti je pravzaprav postavljanje meja in majhnih zahtev, ki jih mora otrok izpolniti. Še bolj pomembno kot ponavljanje preprostih pravil vedenja pa je učenje z lastnim zgledom, ko otrok avtomatično ponavlja vaše vzorce vedenja. V starosti približno dveh do treh let se otroci zelo veliko naučijo s posnemanjem, zato moramo odrasli paziti, da smo jim vedno za dober zgled.

Prosim in hvala

Kdaj pa je najprimernejši čas za to, da začnemo malčka učiti prvih lepega vedenja? Kar takoj, ko se rodi in se pričnete pogovarjati z njim. Otrok naj vas sliši reči »hvala« in »prosim«. Če ju bo slišal na pravem mestu že od malega, bo razumel, da je to pravilen vzorec obnašanja, kadar nekaj hočeš. Hvaležnost in upoštevanje drugih ljudi sta namreč osnova medsebojne komunikacije. Saj v resnici korenine lepega vedenja izhajajo iz zmožnosti, da se zavedamo tudi drugih ljudi in jih imamo radi. Ko vam otrok pokaže, da si želi določenega predmeta, mu ga izročite z besedo »izvoli«, ko pa vam v igri poda svojo igračko, recite »hvala«. Prav neverjetno veliko staršev od svojih otrok zahteva, da za vsako stvar prosijo in se nato zahvalijo, sami pa otrok nikoli za nič ne prosijo, še manj pa se jim nato zahvalijo. Prav tako pomembno je, da hvala in prosim dosledno uporabljajte v komunikaciji med drugimi družinskimi člani.

Zgodnje učenje lepega vedenja malčku olajša pot v družbo, v kateri bo vse življenje živel in v kateri obstajajo nekatera jasno določena pravila vedenja. Veliko lažje mu bo, če jih bo poznal že od začetka. Poleg tega pa so malčki, ki so vljudni in se lepo obnašajo, običajno bolj priljubljeni v vrtcu in kasneje v šoli, med vzgojitelji, učitelji in prijatelji. Pogosto so to bolj priljubljeni, bolj samozavestni in zato tudi uspešnejši malčki.

Odziv na grdo obnašanje

Kaj pa, kadar se otrok vede grdo? Pri majhnem otroku smo potrpežljivi, saj ni zelo verjetno, da otrok že zna preceniti, kako grdo se obnaša. Toda tudi pri tri ali štiriletnem otroku grdemu obnašanju še ne namenjamo prevelike pozornosti. Toliko star otrok, ki se vede grdo, to običajno ve (ali vsaj sluti), pa se kljub temu vede grdo. Zelo verjetno je, da v resnici hoče pozornost staršev ali vzgojiteljev, ne glede na to, da s svojim vedenjem vzbudi jezo ali odobravanje. Bolj pomembno kot karanje je, da otroka pogosto pohvalimo, kadar se vede lepo. Če bi mu dali veliko pozornosti, kadar se vede grdo, bi lahko še mislil, da je našel dobro strategijo za doseganje ciljev. Otrok mora spoznati, da ga grdo vedenje ne bo pripeljalo do zaželenega cilja. Opustiti ga mora ter nadomestiti z družbeno zaželeno obliko vedenja.

Doslednost in realna pričakovanja

Najpomembnejše pri privzgajanju lepih navad so doslednost, prijazna odločnost in jasnost. Če boste otroka enkrat kaznovali, ker ni rekel »prosim«, recimo na nedeljskem kosilu pri babici, drugič pa tega še opazili ne boste, recimo, kadar jeste doma, ga boste s tem zmedli. Zanj bo lažje, če ve, da se zmerom reče prosim. Pomembno je tudi, da sta starša usklajena pri postavljanju zahtev. Vzgoja, pri kateri mama vztrajno zahteva, da otrok za vsako stvar prosi, oče pa godrnja, da »zmagovalci« ne prosijo, ampak vzamejo, seveda ne bo obrodila dobrih sadov.

Pomembno pa je tudi, da so vaše zahteve do otroka realne. Ni mogoče pričakovati, da bi čisto majhen otrok vedno rekel hvala, kadar mu odrasli kaj poda, recimo, žlico, da bi se opravičil za neprimerno vedenje, ali da bi sploh kaj odgovoril, če ga ogovorijo.

Dober dan!

Veliko staršev se pritožuje, da otrok noče pozdravljati njihovih znancev in prijateljev na cesti. Otrok celo gleda v stran in se dela gluhega še tedaj, ko je ogovorjen. Kaj naj bi storili? Najbolje bo, če se do svojega otroka obnašate tako, kot da gre za odraslega. Če torej hočemo, da bo otrok pozdravljal naše znance, mu jih najprej predstavimo, šele nato naj jih pozdravi. V nasprotnem primeru pa nikar ne delajmo scen. Znanca pozdravimo v otrokovem imenu, da se bo otrok naučil fraze, ki naj bi jo izrekel, nato pa mu ne namenjajmo več pozornosti. Mnogim otrokom je namreč pred neznanci zelo nerodno in sploh ne vedo, kaj naj bi rekli. Potrebujejo nekaj časa, da znova pridobijo samozavest. Potem pa rade volje kaj povedo.

Od otroka lahko zahtevate že zelo zgodaj, da pozdravlja znane odrasle, recimo, sosede, prodajalko... in da pozdravi, ko vstopi ali odide iz prostora, recimo, ko pride v vrtec in ko odide domov. To je preprosto pravilo, ki pa se ga, žal, ne držijo niti mnogi odrasli. Bodimo otrokom za dober zgled!

Obnašanje za mizo

Če otrok za mizo noče sedeti pri miru, če razmetava pribor, meče hrano na vse strani... smo starši običajno povsem iz sebe od jeze. Pa je to v današnjih časih, ko mnoge družine komaj kdaj skupaj sedejo za mizo k mirnim skupnim obrokom, sploh čudno? Če hočemo otroka naučiti lepega vedenja za mizo, mora družina čim večkrat obedovati skupaj in to v prijetnem in mirnem ozračju. Obnašanja za mizo se otroci naučijo doma, čeprav mu tudi v vrtcu namenjajo veliko pozornosti.

Temeljno pravilo pri učenju navad za mizo doma je, da se osnovnih, jasnih in preprostih navodil držijo vsi – otroci in starši. Recimo, da od mize ne vstajamo, dokler vsi ne pojedo, da si voščimo dober tek, da si podajamo hrano, da ne govorimo hkrati in s polnimi usti, da si ponudimo zadnje koščke hrane iz skupne sklede... Z majhnimi otroki to ni vedno lahko. Njihova pozornost je kratkotrajna, želodček pa hitro poln. Od mize bi vstali prvi, med hranjenjem pa bi vozili po mizi avtomobilček. Težko počakajo na vrsto, da bi kaj povedali. S priborom še niso spretni, marsikaj se jim polije in prevrne. Zato z otrokom ne moremo biti prestrogi. Sčasoma se bo že naučil. Po pameti je treba marsikakšno pravilo prikrojiti otrokovim zmožnostim, toda v osnovi težimo proti jasno začrtanim ciljem.

Kaj pa, kadar gre družina na kosilo v restavracijo? Izberite takšno, ki je otrokom kar najbolj prijazna, recimo, da ima vrt z igrali, saj ni mogoče pričakovati od dve ali triletnega otroka, da bo ves čas mirno sedel za mizo. Otroka opozorimo, če moti druge goste.

Obnašanje pri igri

Starši si želimo, da bi bil naš otrok pri igri z drugimi otroki prijazen in vljuden, kar pa na začetku sploh ni tako. Pred drugim letom je otrok namreč zelo posesiven in usmerjen nase. Svojih igrač noče in še ne zna deliti z drugimi. Še igrati se noče (se še ne zna) z drugimi. Ravno nasprotno: drugim otrokom jemlje njihove igrače, kar povzroča vznemirjenje pri soigralcih. Nerealno je pričakovati, da bi eno ali dvoleten otrok že zmogel igro z vrstnikom, ker se zna igrati le vzporedno. Če ne pride prepogosto do joka, je še dobro. Se pa otrok z vsako interakcijo z drugimi otroki veliko nauči, zato je prav, da ima možnost igre z otroki, čeprav sam še ni pravi soigralec.

Triletnik se postopoma že pričenja igrati igre, pri katerih so vključeni soigralci. Kadar je tri ali štirileten otrok neprijeten do drugih otrok, se z njim pogovarjamo o tem. Povejmo mu, da se otroci neradi igrajo z nekom, ki hoče vse igrače zase, svojih pa ni pripravljen deliti. Upoštevajmo pa, da se mora otrok deljenja šele naučiti in da od enega samega poduka še ne bo prave koristi. Če pa je otroku neka igrača še posebej ljuba in je ne želi deliti z drugimi, jo pred začetkom igre z drugimi otroki umaknimo in mu povejmo, da je tista igrača res samo zanj, vendar pa mora ostale igrače deliti.

Kadar se majhen otrok igra z drugimi, ga moramo vedno nadzirati. Konflikte je treba reševati sproti, toda hkrati je treba otrokom dati čas, da jih poskusijo razrešiti sami. To je pomembna lekcija, ki jim je odrasli ne smemo odvzeti.


Članek objavljen v Moj malček, december 2006

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

BLOG: Danes sem slaba mama
Slaba mama. Danes sem slaba mama. Zjutraj sem ti oblekla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke, niti pogledala nisem ali ...
7
BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...
6
BLOG: Kaj pa, če nočem biti "samo"...
Sem slaba mama? Prevec delam? Premalo dam sebe otrokom? Sem sebična, ker uživam še v toliko drugih stvareh in ne samo v ...
6
Pravila in pogoji nagradne igre HiPP: Hval...
Pravila in pogoji nagradne igre HiPP: Hvala mama.
4



BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...
BLOG: Vsaj za dan žena bi mi lahko kupil š...
Vse to, po čemer ženske tako zelo hlepimo od svojih moških, si lahko in moramo dati tudi same. Tudi in še posebej na dan...