Otroških solz ni treba vedno ustaviti – včasih je najpomembneje ostati ob otroku in mu pokazati, da so njegova čustva sprejemljiva. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Otrok začne jokati. Morda se je udaril. Morda mu je brat vzel igračo. Morda ni dobil kozarca v barvi, ki si jo želi, morda je izgubil pri igri ali pa je čas, da zapusti igrišče.

Preden uspemo razmisliti o tem, kaj se je zgodilo, se naše telo že odzove.

Ramena se napnejo, dihanje se pospeši, pozornost se zoži. Pojavita se nemir in močan občutek, da moramo nekaj narediti, da bi jok čim prej ustavili.

»Pomiri se.«

»Saj ni nič.«

»Prosim te, samo nehaj jokati.«

S takšnimi stavki ne želimo nujno zanemariti otrokovih občutkov. Pogosto samo poskušamo prekiniti alarm, ki ga je njegov jok sprožil v nas.

Jok je signal, ki ga je težko ignorirati. Toda to, da nas poziva k odzivu, ne pomeni, da moramo vsako solzo takoj ustaviti.

Jok ni navaden zvok

Preden lahko reče: »lačen sem«, »boli me«, »preveč mi je« ali »potrebujem te«, dojenček z jokom pokliče odraslo osebo, naj pride k njemu.

Z evolucijskega vidika je to smiselno. Človeški dojenček je dolgo odvisen od drugih ljudi in potrebuje dovolj močan signal, da prekine to, kar odrasla oseba počne, in usmeri pozornost k otroku.

Raziskava, izvedena z materami iz 11 držav, je pokazala, da so bili med najpogostejšimi odzivi na dojenčkov jok približevanje, dvigovanje in nagovarjanje otroka. Slikanje možganov je pokazalo aktiviranje področij, vključenih v pripravo gibanja in govora. Jok nas torej ne obvešča le, da se nekaj dogaja – naše telo pripravi na odziv.

Novejša raziskava je pokazala, da bolj grobe in nepravilne značilnosti dojenčkovega joka, povezane z večjo bolečino, izzovejo močnejši odziv avtonomnega živčnega sistema odraslih.

Zato joka ne slišimo samo z ušesi. Čutimo ga lahko v čeljusti, prsih in trebuhu.

Naš alarmni sistem sporoča: »Nekomu ni dobro. Naredi nekaj.«

Vendar ta alarm ne ve takoj, ali je otrok resnično ogrožen, ali potrebuje konkretno pomoč ali pa doživlja frustracijo, ki je ne moremo in je tudi ni treba odstraniti.

Tu mora starš šele prepoznati razliko. Občutek nujnosti ni vedno dokaz, da je situacija nujna.

Zakaj želimo, da takoj preneha

Način, kako se odzovemo na jok, je odvisen od naše utrujenosti, stresa, podpore, ki jo imamo, in tega, kar smo se naučili o čustvih.

Če so bile naše solze zasmehovane, kaznovane ali pospremljene z besedami »nehaj, preden ti dam razlog«, se lahko naš živčni sistem nauči, da izražanje vznemirjenosti prinaša kritiko, zavračanje ali dodatno nevarnost.

Pozneje lahko otroški jok v nas sproži več kot le željo, da bi pomagali. Lahko občutimo napetost, jezo, otrplost ali nujno potrebo, da ga ustavimo.

Raziskava o medgeneracijskem prenosu odnosa do čustev je pokazala povezavo med načinom, kako so bila čustva staršev sprejeta v njihovem otroštvu, in načinom, kako so pozneje doživljali jok lastnega dojenčka. Matere, ki so se spominjale manj podpornih odzivov na svojo stisko, so dojenčkov jok pogosteje doživljale skozi lastno nelagodje in negativne misli.

To ne pomeni, da je vsako nelagodje posledica otroštva niti da en napačen stavek določa naš odnos z otrokom. Toda kadar nas otroške solze močno preplavijo, se je pomembno vprašati: ali se odzivam samo na svojega otroka ali tudi na to, kar je jok nekoč pomenil meni?

Včasih naše telo še vedno sliši star ukaz:

Nehaj. Skrij. Ne pokaži.

Jok je normalen način izražanja čustev

Jok ni čustvo. Je eden od načinov, kako se čustvo izraža in sporoča drugim.

Otrok lahko joka zaradi žalosti, strahu, jeze, bolečine, utrujenosti, razočaranja, nemoči, preobremenjenosti, olajšanja in celo veselja.

Pri dojenčku je to govor brez besed. Pri majhnem otroku so občutki pogosto večji od njegove sposobnosti, da jih razloži in uravnava. Tudi ko že zna govoriti, morda še ne zmore reči:

»Bil sem že utrujen, potem pa se je igra končala, preden sem se na to pripravil.«

»Nisem žalostna samo zaradi igrače. Danes mi je bilo vsega preveč.«

Namesto tega otrok joka.

Raziskave pri odraslih kažejo, da žalost in potrebo po podpori lažje prepoznamo, kadar so na obrazu prisotne solze. To potrjuje širšo socialno funkcijo joka: notranje doživljanje postane drugim bolj vidno.

Pomembno je, da otrok ve, da so solze normalen način izražanja čustev, da je zanje prostor in da jih ni treba skrivati ali se jih sramovati, saj je jok pogosto varnejši in bolj zdrav način izražanja žalosti, jeze in preplavljenosti kot udarjanje, žaljenje, razbijanje ali potlačevanje tega, kar čuti.

Čeprav se pogosto trdi, da jok »sprošča stres« in znižuje kortizol, raziskave niso pokazale, da bi jok sam po sebi dosledno zniževal raven kortizola. Olajšanje je lahko odvisno od tega, ali se je stresna situacija končala, ali se oseba počuti varno in kakšno podporo je prejela.

Vrednost zato ni samo v solzah, ampak tudi v izkušnji, ki jo otrok dobi med jokom:

»To, kar čutim, je težko, vendar je mogoče prenesti.«

»Nisem ostal sam.«

»Ta občutek je prišel in minil.«

Jok ni vedno tisto, kar otroka pomiri. Pogosto je pomembnejša izkušnja, da lahko oseba, ki jo potrebuje, ostane ob njem, medtem ko joka, brez hitenja, da bi ustavila njegove solze.

Kaj pomeni »pustiti otroka jokati«?

Pustiti otroka jokati ne pomeni nujno, da ga pustimo samega ali ignoriramo njegove potrebe.

V tem kontekstu lahko pomeni, da otroku dovolimo, da doživi čustvo, medtem ko smo prisotni, dosegljivi in dovolj mirni, da ga ne poskušamo takoj odstraniti.

Če otrok joka, ker mora zapustiti igrišče, nam ni treba podaljšati igre samo zato, da bi solze prenehale:

»Vem, da želiš še ostati. Težko je končati nekaj lepega. Zdaj je čas, da gremo.«

Če joka, ker mu nismo kupili igrače, je ni treba kupiti niti dokazovati, da nima razloga za žalost:

»Zelo ti je bila všeč. Danes je ne bomo kupili. V redu je, da si razočaran.«

Če joka po prepiru s prijateljem, nam ni treba takoj ponuditi rešitve:

»Vidim, kako zelo te je to prizadelo. Se želiš pogovoriti ali želiš, da sem samo ob tebi?«

Sprejeti jok ne pomeni popustiti, odpraviti mejo ali dovoliti vsakega vedenja. Lahko rečemo:

»Imaš pravico biti jezen. Ne morem ti dovoliti, da udarjaš.«

»Razumem, da ti moja odločitev ni všeč. Ne bom si premislil.«

Otrok se tako nauči, da je čustvo sprejemljivo tudi takrat, ko okoliščin ni mogoče spremeniti. Nauči se, da meja lahko ostane in da zaradi svojih solz ne bo izgubil naše bližine.

Do katere starosti je normalno jokati?

Ni starosti, po kateri bi jok postal znak nezrelosti. Z razvojem ne izgubimo pravice do solz, temveč otrok pridobi več drugih načinov izražanja.

Pri dojenčku je jok eden osnovnih načinov komunikacije. V drugem in tretjem letu so občutki močni, jezik in samokontrola pa še omejena. Zato lahko dogodek, ki se odraslemu zdi majhen, povzroči veliko reakcijo.

V predšolskem in šolskem obdobju otrok postopoma razvija več besed in načinov uravnavanja, vendar lahko še vedno joka zaradi žalosti, bolečine, strahu, krivice ali preobremenjenosti. Jokajo tudi mladostniki in odrasli.

Razvojni cilj ni, da otrok do določene starosti preneha jokati. Cilj je, da poleg joka postopoma pridobi več načinov, kako razumeti in izraziti to, kar čuti: pogovor, iskanje pomoči, premor, postavljanje meja in reševanje težav.

Čustvena zrelost ne pomeni, da ne jokamo več. Pomeni, da vse bolje razumemo, zakaj jokamo, kaj potrebujemo in kako lahko to sporočimo drugim.

Kdaj joka ne smemo samo pustiti

Jok je normalen, vendar je tudi informacija. Zato ga ne smemo avtomatično niti prekinjati niti zanemarjati.

Pri dojenčku najprej preverimo lakoto, plenico, temperaturo, bolečino, utrujenost, preobremenjenost in potrebo po stiku. Nenaden, neobičajen ali neutolažljiv jok, še posebej ob povišani temperaturi, težavah z dihanjem, bruhanju, slabem hranjenju, izraziti zaspanosti ali spremembi vedenja, zahteva pogovor s pediatrom.

Pri starejšem otroku je treba raziskati, kaj se dogaja, če jok nenadoma postane veliko pogostejši, dolgo traja, ovira šolo, spanje, odnose in igro ali ga spremljajo stalna žalost, strah, umikanje in izguba zanimanja.

Takrat težava ni v tem, da otrok joka. Jok nam morda kaže, da se za njim skriva težava, za katero otrok še nima besed.

Kako ostati ob otroku, ki joka?

Prvi korak je lahko, da opazimo lasten odziv:

»Ta zvok me je zelo vznemiril.«

»Čutim nujnost, vendar to ne pomeni, da je otrok v nevarnosti.«

»Ni mi treba takoj odstraniti njegovega občutka.«

Nato preverimo, ali je otrok varen in ali obstaja potreba, na katero se moramo konkretno odzvati.

Če je varen, lahko upočasnimo izdih, sprostimo ramena in govorimo manj:

»Vidim, da ti je težko.«

»V redu je jokati, tukaj sem.«

Šele ko se otrok pomiri, mu lahko pomagamo poiskati besede in druge načine izražanja:

»Kaj je bilo najtežje?«

»Kaj si želel, da razumem?«

»Kaj lahko naslednjič naredimo, kar bi ti pomagalo?«

Toleranca do otroškega joka ni vsakemu staršu prirojena. Še posebej težka je za tiste, ki so odraščali s sporočilom, da so solze šibkost, neposlušnost ali razlog za kazen.

Nekaterih od nas nihče ni naučil, kako ostati ob močnem čustvu in ne hiteti, da bi ga utišali. To, da nam je težko, ne pomeni, da se ne moremo naučiti drugače.

Otrok ne potrebuje starša, ki ga jok nikoli ne bo vznemiril. Potrebuje odraslo osebo, ki se lahko ustavi, preveri, kaj potrebuje, in ne zahteva, da preneha čutiti samo zato, ker je njegova čustva težko poslušati.

Naša naloga ni vzgojiti otroka, ki ne bo jokal. Naloga je vzgojiti otroka, ki se svojih solz ne bo sramoval in ki bo poleg njih postopoma razvil besede, meje in ljudi, ki jim lahko reče: »Težko mi je.«

Preden naslednjič rečemo »ne jokaj«, se lahko vprašamo:

Ali moj otrok potrebuje, da ustavim njegov jok – ali da mu pokažem, da ga lahko prenesem?

O avtorici

Samra Dedić je pedagoginja, psihologinja in sistemska družinska svetovalka. Je mama ene deklice, piše pa o starševstvu, odnosih in potrebah, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem.

Viri

· Bornstein in sodelavci (2017), Neurobiology of culturally common maternal responses to infant cry, PNAS. Raziskava

· Sharman, L. S., Dingle, G. A., Vingerhoets, A. J. J. M. in Vanman, E. J. (2020). Using crying to cope: Physiological responses to stress following tears of sadness. Emotion, 20(7), 1279–1291. Raziskava

· Lego in sodelavci (2025), Nonlinear acoustic phenomena tune the adults’ facial thermal response to baby cries, Journal of the Royal Society Interface. Raziskava

· Leerkes, Bailes in Augustine (2020), The intergenerational transmission of emotion socialization, Developmental Psychology. Raziskava

· Balsters in sodelavci (2013), Emotional tears facilitate the recognition of sadness and the perceived need for social support, Evolutionary Psychology. Raziskava

· Gračanin, Bylsma in Vingerhoets (2014), Is crying a self-soothing behavior? Pregled raziskav