Otroci se ne smejo bati dotika in drugih ljudi.

/11 /11

Vse več je staršev, ki jih skrbijo trenutne, precej drugačne razmere v slovenskih vrtcih in šolah.

Zato smo pri kliničnih psihologinjah Bojani Moškrič in dr. Poloni Matjan Štuhec iz Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo preverili, kakšen bo dolgoročen vpliv takšne "nove normalnosti", če ji bodo otroci izpostavljeni tudi v prihodnjem vrtčevskem/šolskem letu ali celo dlje.

Začnimo pri zaščitnih maskah. Ali je za otroka, ki se uvaja v vrtec, psihološko škodljivo, da masko nosi vzgojiteljica in mama/oče ob vstopu v vrtec?

Moškrič: Najprej je treba poudariti, da enoletni malček nevrobiološko in torej tudi emocionalno še ni zrel za suvereno vstopanje v nove življenjske situacije, kakršno predstavlja vrtec. V normalnih razmerah, ko se vzgojitelj/ica in starši dogovorijo za sistem postopnega uvajanja, se prek zaupljivega odnosa, ki ga opazuje med mamo in vzgojiteljico ter pomirjujočih čustveno uglašenih sporočil, ki jih dobiva od mame, postopoma začenja vključevati v zanj novo in neznano sredino.

Ob pomoči vzgojiteljice, ki jo doživlja kot povezano z njemu najpomembnejšo osebo – mamo, poskuša nekako regulirati svojo tesnobo. Postopno uvajanje ob prisotnosti mame ali očeta pri celodnevni rutini vrtca bi moralo trajati najmanj štirinajst dni, da bi enoletni malček lahko ponotranjil vsakodnevno izkušnjo do te mere, da dogajanje zanj postane predvidljivo in vsakodnevna ločitev od mame vključuje tudi obet ponovnega snidenja.

Tudi ob optimalnih pogojih torej uvajanje v vrtec zaradi razvojno pričakovane separacijske tesnobe za enoletnega malčka pomeni izjemen napor, ki ima za posledico pogosto tudi padec odpornosti in pogosta obolevanja.

PREBERITE TUDI: Kaj najbolj škodi otrokovemu imunskemu sistemu?

Zdaj pa se bo enoletnemu malčku, ki mu ne moremo z besedami pojasniti razlogov in pomena predpisanega koronaobnašanja, zgodilo, da bo srečal novo osebo, ki bo imela samo eno tretjino obraza. Potem bo še mama, ki bo smela v vrtec vstopiti le z masko, skrila velik del svojega obraza. Malček bo hitro prepoznal, da to ni ku-ku igrica ter da njegovi, do tedaj izoblikovani in utrjeni pripomočki za prepoznavanje signalov, ki prihajajo od drugih, ne delujejo več, ker so bistveni prepoznavni znaki zaradi maske na obrazu ugasnili.

Otrokovo vznemirjenje se bo stopnjevalo in morda ne bo smel imeti s seboj niti svoje najljubše igračke ali ninice, ki mu že doma pomaga pri pomirjanju. Tudi če se mu bodo sčasoma zdeli novi vrstniki zanimivi, mu vzgojiteljica ne bo smela dovoliti, da se komu približa, kaj šele, da bi ga k temu spodbujala. Pa tudi če se mu bo zazdelo, da bi se vsaj k njej lahko stisnil, bo zelo verjetno doživel osebno izkušnjo, kako delujejo priporočila NIJZ - dobil bo sporočilo, da je druženje nezaželjeno in fizična bližina nevarna. Bolje, da te drugi ne zanimajo in se držiš stran.

V taki situaciji bo otrokovo doživljanje lahko vodilo samo do hude notranje zmede in preplavljajoče tesnobe, kar povzroča razpad nežnih in komaj se porajajočih mehanizmov samoregulacije ter v samem nastajanju zamaje možnost za razvoj varne navezanosti. Pojavilo se bo nezaupanje do mame, ki ga je v tako situacijo porinila, in tudi k zaupanju vzgojiteljici to ne bo pripomoglo.

Taka dogajanja, ki se pri enoletnem malčku skozi daljše obdobje ponavljajo

iz dneva v dan, poškodujejo možganske celice in

pustijo trajne sledi v razvijajočih se možganih.

BOJANA MOŠKRIČ, klinična psihologinja

Pa nikar ne recite, da se bo otrok tega navadil, ker za njegovo razvojno obdobje ni normalno, da se na nekaj takega navadi. Če pa bo izgledalo, da se je navadil in niti ne bo protestiral ali pokazal, da mu ni dobro, niti več ne poskušal uveljaviti razvojno ustreznih in varni navezanosti primernih vedenjskih vzorcev, potem to pomeni, da je škoda že narejena.

Toda, če bomo jeseni zares doživeli napovedan jesenski val koronavirusa, pa vendarle moramo tudi v vrtcih poskrbeti za čim manjše širjenje okužbe. Kakšno rešitev predlagate?

Moškrič: Če je medicinska stroka presodila, da je nevarnost okužbe tako velika, da nikakor ni mogoče dovoliti niti uvajanja, niti vseh razvojno nujnih in normalnih oblik bližine, bi morali zato, da se prepreči čustvene poškodbe in kvarne vplive na razvoj otroških možganov, nemudoma podaljšati starševski dopust do tretjega leta starosti.

Prostorske in kadrovske sprostitve v vrtcih bi prinesle možnost za majhne skupine starejših otrok, kjer bi bilo ob večji čustveni povezanosti (in ne zgolj izogibanju bližine) in dobrem sodelovanju s starši mogoče tudi bolje nadzorovati nevarnost okužbe. Tako bi tudi otrokom starejšim od treh let, za katere družba vrstnikov postaja pomemben razvojni dejavnik, omogočili zdravo druženje.

Na tak način bi laže premostili čas do izdelave ustreznega cepiva in ne bi medtem spodbujali otrok k ostajanju na razdalji, kar v bistvu pomeni – drži se stran, ne brigaj se za druge (bodisi zato, ker so lahko nevarni ali pa zato, ker ti itak niso pomembni, glavno da skrbiš zase).

Ali omejevanje stikov in spodbujanje k varnostni razdalji slabo vpliva tudi na psihološki razvoj šolarjev?

Moškrič: Ko z razumevanjem sprejemamo navdušenje odraslih, da so se ponovno odprli gostinski lokali in so dobili možnost za sicer previdno, a vendar zelo podobno druženje s prijatelji kot nekoč, se vprašajmo, kakšno druženje si lahko obetajo naši šolarji?

Kako lahko od prvošolčkov, ki so bili navajeni, da je bila pomemben del njihove šole tudi igra s prijatelji, pričakujemo, da bodo mirno obsedeli pri ločenih mizicah in poslušali učiteljico, ki se jim je včasih nasmejala in jih kdaj za tolažbo tudi stisnila k sebi, zdaj pa ima prijazni obraz zakrit z masko in se jim ne sme preveč približati, niti oni njej. Pa da bodo na šolskih hodnikih stali v vrsti na označenih črtah, po pouku pa se vzdržali igre s prijatelji tudi na šolskem igrišču.

Take šole se ne morejo veseliti in zdelo se je, da jim je bilo dovoljeno ponovno priti v šolo samo zato, ker so morali starši v službo, oni pa so premajhni, da bi lahko ostali sami doma.

PREBERITE TUDI: Prvič v šolo

Vem, da so na srečo marsikje po vrtcih in šolah že od vsega začetka ravnali bolj življenjsko, kar pomeni tudi bolj človeško naklonjeno ter v skladu s pedagoškimi  izkušnjami in znanjem, a rada bi opozorila, da se niti enemu otroku ne bi smelo zgoditi, da bi moral v tako veliki meri nositi težo naših strahov in ekonomskih pritiskov.

Nič ni narobe, če se otroci od najmlajših do mladostnikov brez zastraševanja spoprijateljijo s primernimi načini skrbi za osebno higieno, kar predstavlja dovolj dobro zaščito tudi pred drugimi vrstami infekcij, ki so jih sicer marsikdaj deležni. Toda brez priložnosti za bližino si ne moremo predstavljati, kako bi se pri otrocih že v predšolskem obdobju in še intenzivneje v obdobju šolanja lahko razvijala sposobnost za sodelovanje.

Otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju razvili varno navezanost, so lahko v večji meri kos kasnejšim frustracijam, imajo stabilno samopodobo in kažejo interes za sodelovanje. Potreba po druženju in sodelovanju z drugimi se pokaže kot spontano iskanje bližine in vzajemnega odnosa.

Nekaj takega se ne more odvijati na razdalji dveh metrov

in ne zaključiti v nekaj sekundah!

BOJANA MOŠKRIČ, klinična psihologinja

Dolgotrajno omejevanje in preprečevanje stikov med ljudmi je proti človeški naravi in če bo še naprej trajalo, bo iz sedanjih generacij najmlajših naredilo tujce. Včasih smo psihologi posebej nagovarjali vzgojitelje in učitelje, naj bodo pozorni na otroke, ki so v socialnih kontaktih umaknjeni, se spontano ne družijo, ali se druženju prestrašeno izogibajo, ker je to lahko znak za resne težave na čustvenem področju in zahteva čimprejšnjo pomoč.

Zdaj pa se zdi, da bo izogibajoč stil navezanosti, ki ga strokovnjaki razumemo kot odklon v osebnostnem razvoju in rezultat čustvene poškodbe v zgodnjem otroštvu, skozi priporočila in zahteve po fizični in socialni distanci postal zaželena norma vedenja.

Omenili ste fizično in socialno distanco, ki ju večina (tudi pisci vladnih ukrepov) ne loči. Ali ves čas uporabljamo napačen izraz - socialna distanca?

Matjan Štuhec: Ustrezen izraz za trenutno situacijo je fizična distanca, saj socialna distanca pomeni tudi čustveno distanco, ki se med odraslimi, ki imajo razvit sistem za oblikovanje in vzdrževanje odnosov z drugimi, zaradi fizične distance v nekaj tednih ne poruši. Toda tudi "samo" fizična distanca je kritična za ranljive skupine - otroke ter zelo bolne in dementne starostnike, ki potrebujejo dotik za pomirjanje.

Ljudje smo socialna bitja, možgani in osebnost se razvijajo samo v odnosih z bližnjimi drugimi. Brez drugega se ne naučimo misliti, celo ne moremo misliti. Ljudje to vemo že dolgo, zato so kot najhujše kazni vedno obstajale samice.

Brez drugega se namreč ne naučimo regulirati vznemirjenja, strahu, vzhičenja, veselja in vseh ostalih čustev. Brez drugega, ki nam v razvoju pove, kaj čutimo, tega ne prepoznavamo ne v sebi, še manj pa v drugih. Za vse to pa rabimo besede, pa tudi videti oči, obraz, mimiko in telesno govorico ter slišati melodijo glasu. Vse to so informacije, ki jih nujno potrebujemo, da reguliramo in prepoznavamo lasten notranji svet ter tudi svet bližnjega in drugega. Sebe namreč zrcalimo v drugem in drugega v sebi.

PREBERITE TUDI: Strah pred tujci pri dojenčku

Ljudje smo evolucijsko razvili neko fizično bližino in razdaljo, v kateri se dobro počutimo s tistimi, ki jih imamo radi, in tistimi, ki so nam tujci. Vsi na primer poznamo neprijeten občutek v letalih, kjer se v ekonomskem razredu, kamor so natrpali preveč sedežev in nam je nenadoma v naročje zlezel sosed, ki je zaspal ali imel neprijeten vonj, počutimo kot sardine v konzervi. Prav tako - ne da bi
posebej mislili - vemo, kako blizu želimo biti z nekom, ki ga imamo radi, ki nam je prijatelj ali ki nas zanima. In to ni razdalja treh metrov!

Ljudje si med seboj delimo dobro in zlo, ljubezen in naklonjenost, mati dojenčku mleko, pa tudi potrebno dozo bakterij, virusov in drugih mikrobov, ki jih otrok potrebuje za ustrezno vzpostavitev imunskega sistema.

Koronavirus je med ljudi prinesel sporočilo, da je človeška bližina nevarna,

da moramo nositi maske, sedeti daleč stran od drugega in se bati drug drugega.

DR. POLONA MATJAN ŠTUHEC, klinična psihologinja

Tisto, kar se bojim, da bo sedaj ostalo, je strah pred človeško bližino. Klinični psihologi, psihiatri in psihoterapevti strah pred bližino razumemo kot psihopatologijo. Vemo, da se taki ljudje počutijo kronično osamljeni, hkrati pa razvrednotijo odnose in si ustvarijo svet, v katerem odnosov ne potrebujejo ali jih napolnijo s sovraštvom, jezo in nezaupanjem.

Bojim se, da bo ta psihopatologija zdaj postala normativ te "nove normalnosti".