|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

"Pasti" materinstva

Petra Logar, 24.5.2011
Vez med materjo in otrokom naj bi bila močna, ljubezen brezpogojna. Pa vendar vedno ni tako. Tudi ljubezen do otroka ima svoje pasti. Ga ljubite brezpogojno ali imate včasih občutek, da ni prave povezanosti?

image
/11


Ko ženska izve, da je noseča, se v njej pričnejo rojevati popolnoma nova čustva, ki jih prej ni poznala. Ljubezen do otroka, ki ga nosi v sebi je iz dneva v dan močnejša. Ko začuti njegove prve brce, je to nekaj najlepšega. Vsakokrat, ko se njen otroček v trebuhu premakne, ji zaigra srce. Vso nosečnost težko čaka, da ga bo končno spoznala, se zazrla v njegov obrazek in ga prvič držala v naročju. Ga čuvala in ljubila.

Včasih pa ni tako. Po porodu tiste prave vezi ni. Mati ima rada dojenčka, a ne čuti tiste prave povezanosti. Ta včasih pride kasneje.

Pogovarjali smo se s svetovalko Martino Judež.

Nekatere mamice pravijo, da se po porodu nekako ne morejo navezati na otroka, ne čutijo ničesar oz. ne tisto pravo.

To žal ni tako redek pojav, pa ga bom ilustrirala kar z lastno izkušnjo. Moja druga nosečnost je bila namreč zaradi šokantnega konca prve nosečnosti, ko sem rodila mrtvega fantka, izredno travmatična. Skoraj tri mesece sem preležala v porodnišnici in vsak dan upala, da dočakam nov dan z živim otročkom v maternici. Porod ob roku sem težko pričakovala, saj mi je pomenil konec trpljenja in začetek novega veselja. Vsak dan sem sanjala o dnevu, ko bom k sebi stisnila svojega živega in zdravega fantka. Po dolgih urah popadkov sem ga dobila v naročje, a nekako nisem mogla čutiti veselja in sreče. Kako je to mogoče, sem se takrat spraševala, saj sem na ta trenutek čakala dve dolgi nosečnosti. A bila sem popolnoma izžeta, kot bi iz sebe iztisnila zadnje atome energije. Zakaj se to dogaja ravno meni? Zakaj mi ni dano veseliti se rojstva že v porodni sobi?

Da sem znova začutila svojo moč in energijo ter se lahko začela veseliti novega življenja, je trajalo približno dva dni. Ko sem tretji dan zrla skozi okno in opazovala prebujajoče se jutro, pa me je nenadoma prešinilo, da izpod moje odeje kuka modra kapica. Nisem in nisem se ga mogla nagledati. Privil se je k mojim prsim, svet je postal najin in midva v zavetju neskončnosti. Čutila sem neskončno hvaležnost, da mi je bilo dano roditi življenje. Prežela me je izpolnjenost in povezanost z mojim malim sinkom.

Čez čas sem spoznala, da sem potrebovala čas, da sem s tem končno pravim porodom, predelala svojo prvo travmatično izkušnjo, hkrati pa se je z njim končala tudi izredno naporna nosečnost, ko sem se vsak dan tresla v strahu pred ponovno izgubo otroka. Naše telo, duša in um potrebujejo čas, da spoznajo, da je nevarnost mimo in se lahko začnejo veseliti življenja. Težka nosečnost, porod ali travme iz prejšnjih nosečnosti so nekateri od vzrokov, zakaj se nekatere mamice ne morejo takoj navezati na novorojeno detece. Vem, da to ni tako redek pojav, je pa težko, ker se novopečena mamica počuti krivo. V roku nekaj dni po porodu se večina ponovno uravnovesi in takrat začne čutiti tisto pravo radost in ljubezen do svojega otročka. Če se po nekaj dnevih še vedno ne more povezati s svojim novorojenčkom, pa je dobro, da si poišče pomoč.

 

Nekatere mamice pravijo, da imajo enega otroka raje od drugega. Da se z enim ujamejo, z drugim ne najdejo stika.

Skozi delo z mamicami sem spoznala, da je ena od možnosti, zakaj se čutimo s katerim od svojih otrok bolj povezani, lahko v tem, da ima ta otrok prevladujoče tiste lastnosti in sposobnosti, ki jih cenimo, drugi otrok pa nam morda kaže naše značilnosti, ki jih ne želimo videti, kar privede do medsebojnih trenj. Verjamem, da nam otroci kažejo naše ogledalo, zato sem prepričana, da nam je ta otrok dan, da skozi njegov razvoj tudi pri sebi raziščemo dele osebnosti, ki jih še nismo prepoznali. Naša potrpežljivost je tu nujno potrebna. Imamo torej možnost, da to priložnost sprejmemo in se skupaj z otrokom veliko naučimo ali pa se od tega otroka oddaljimo, ker nam pač »para živce« in tako izgubimo priložnost ne le za njegov kvalitetnejši razvoj, ampak tudi za svojo osebnostno rast in izpolnitev.

 

Ker pa se ta otrok ne želi kar predati, nas bo nase začel opozarjati tako, da ga bomo morali opaziti, npr. z neželenim vedenjem. Našo pozornost si bo skušal pridobiti na vsak način. Končno želi biti vsak otrok pri svojih starših polno sprejet, želi, da ga spoštujejo in cenijo ter pohvalijo njegove dosežke, ki so morda na tistih področjih, ki jim niso všeč, pa ravno zato je to za starše priložnost, da vidijo svojega otroka kot osebo, ki gre v življenju po svoji poti. Otrok nam bo hvaležen, če mu bomo dovolili, da se izrazi na tistih področjih, ki veselijo njega in, če bomo ponosni, da si je izbral svoje cilje in ne tiste, ki bi bili pri starših bolj cenjeni.

Težava zna biti torej v tem, da svojega otroka ne sprejemamo celostno. Ključno za rešitev iz take situacije pa je, da si upamo sprejeti svojega otroka takšnega kot je, ne takšnega kot bi mi želeli, da je. Ko enkrat to spoznamo, nam življenje s tem otrokom mnogo mirneje teče. Iz skupnih trenutkov se slaba volja umakne, namesto nje se v odnos vseli mir.

Če si vzamemo čas za bližino z otrokom, lahko začutimo, kdo on v resnici je, kakšne so njegove želje, kaj mu lahko nudimo za njegov optimalnejši razvoj. Enotnega recepta namreč ni. Prepričana sem, da če se potrudimo in mu prisluhnemo ter ga zares vidimo, lahko občutimo radost, globoko hvaležnost in navsezadnje povezanost s tem našim edinstvenim otrokom.

Kaj pa, če je mati pretirano navezana na otroka? Jo je strah dne, ko je ne bo več potreboval, ko bo šel svojo pot?

Dojenček in kasneje malček potrebuje našo polno pozornost. Zdravo in zelo zaželeno je, da ga ščitimo in smo z njim tesno povezani, z leti pa je to vez potrebno postopoma rahljati. Nekatere matere pa žal pozabijo, da njihov otrok odrašča in potrebuje vedno več prostora zase. To je sicer pogostejši pojav v primeru, ko ima mati le enega otroka ali pri materi, ki sama vzgaja otroka, ko zaradi odsotnosti partnerja morda čuti potrebo, da otroka dvojno ščiti. Dogaja pa se tudi materam z več otroki ali v primeru, ko je eden izmed njih bolan ali morda pretirano občutljiv in mati čuti večjo potrebo pa zaščitništvu tega sina oziroma hčere.

 

Možno pa je tudi, da ženska svoje poslanstvo vidi samo v tem otroku ter vso skrb in pozornost namenja njemu in se seveda boji časa, ko mu ne bo več potrebna. Ta mati potrebuje spodbudo, da se usmeri še v druge dejavnosti, rabi notranje dovoljenje, da je popolnoma v redu, da ni slaba mati, če pusti otroku več svobode, saj se otroci morajo naučiti tudi padati in znova pobrati. Našim otrokom moramo pomagati zgraditi trdne temelje in jim hkrati puščati vedno več prostora, da bodo lahko uresničevali svoje želje in svoje poslanstvo. Za svoje otroke si gotovo želimo, da odrastejo v svobodne in samozavestne odrasle, ki bodo zmogli napore jutrišnjega dne.

 

Ste se kot starši že kdaj vprašali, če ste neodvisni in samostojni, živite svoje življenje ali pa ste z nevidno popkovino še vedno povezani s svojimi starši, ki krojijo vaše odraslo življenje? Če imate že več kot 30 let, vaši starši pa vas še vedno vsak dan kličejo, da preverijo, kaj delate in vam narekujejo, kaj morate storiti, je skrajni čas, da se malo zamislite. Si morda ne upate storiti ničesar, kar jim ne bi bilo po volji, pa čeprav si to zelo želite? Če je tako, potem žal svojim staršem dovoljujete, da nadzorujejo vaše življenje. Kaj narediti? Če ne razrešite povezanosti z lastnimi, morda že ostarelimi starši, je velika verjetnost, da se zgodba ponovi pri odnosih z vašimi otroki.

 

Preberi še:

Čudežno pomagalo - radovednost

Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
6
Bolezen rok, ust in nog
Bolezen rok, ust in nog je virusna infekcijska bolezen, ki najpogosteje prizadene dojenčke in otroke. Preverite, kako jo...
6
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
5
Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Koliko mleka potrebuje novorojenček?
Dojenčkov trebušček je po rojstvu zelo majhen, zato je normalno, da se doji večkrat po malo. Preverite, kakšen je obseg ...
Novorojenčkovi refleksi
Novorojenček se rodi s sposobnostjo izvajanja nekaterih refleksnih aktivnosti. Imenujemo jih avtomatizmi ali refleksi, t...




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp