/11 /11

Na vaših straneh prebiram porodne zgodbe, in sem se odločila, da z vami podelim svojo porodno izkušnjo.

Sedmi dan po predvidenem roku poroda se je naša princeska Pia odločila, da bo mamici in atiju delala drugačno družbo, kot dosedaj. Kljub temu, da sem že vsak dan hodila v porodnišnico Ptuj na meritve srčnih utripov sem imela občutek, da se je porod začel in končal zelo hitro, kot da po devetih mesecih nosečnosti na njega sploh ne bi bila pripravljena.

Pri meni se je začelo tako, da sem  v petek zjutraj ob 00.30 šla na stranišče in opazila malo krvavitve. Postala sem vesela, saj je to pomenilo, da se bo porod začel spontano in ne bo potrebna sprožitev poroda, katere se ravno nisem veselila (tisti dan bi mi porod sprožili, ker sem bila čez rok). Popadkov še nisem imela, zato sem se mirno preobleka in šla nazaj spat. Zaspala sem za nekaj minut, nato pa me predrami prvi popadek, ki se mi je zdel kar boleč. Najprej sem pomislila, da to še ni to, in da gre za nekaj drugega. Nato se je bolečina vrnila, in ko sem začela spremljati razmak med popadki sem prišla na sedem minut. Skoraj nisem mogla verjeti, da so to pravi popadki, saj sem mislila, da se pojavijo na 20 minut in čez čas postanejo močnejši. Vsak naslednji popadek je bil močnejši. Nisem mogla več spati in sem zbudila svojega dragega, ter mu povedala, da se je porod začel. Bila sem v dvomu ali naj že ob petih popadkih odidem v porodnišnico ali naj čakam, da se okrepijo.
Ob drugi uri zjutraj sva se z dragim odpravila v porodnišnico. Mene je že precej zvijalo. Ker pa je fant imel vnetje oči, sva se ustavila v dežurni lekarni, saj je nujno potreboval kapljice za oči, saj bi sicer težko bil prisoten pri porodu. Nekje ob 02.30 prispeva v porodnišnico, kjer je sledil običajen postopek. Postala sem zgrožena, ko mi je babica rekla, da sem prišla prehitro, (ko me je vprašala, kdaj so se začeli popadki, sem rekla da ob 21. uri zvečer, saj nisem upala povedati, da šele pred eno uro in pol) in da bi lahko še čez noč ostala doma, saj moji popadki še sploh niso boleči. Sama sem si mislila: "oj, kaj še pa le bo!". Ugotovila je, da še sploh nisem veliko odprta in da še bom morala noč prespati. Ker so ravno tisto noč bile porodnesobe prazne me je poslala v porodno sobo, ugasnila luč in rekla, da naj mirujem, čim manj hodim in hranim moči za porod. S tem mi je dala vedeti, da bo do poroda preteklo še nekaj časa. Dragega so poslale domov.

Čas od 03.00 do 04.30 mi je minil zelo hitro, razen da sem imela popadke enega za drugim in nisem vedela kako naj ležim, nisem upala vstati s postelje, saj sta me babici opazoli skozi okno in nisem hotela povzročati direndaja. Ob 04.30 je prišla babica, da me pregleda. Naenkrat je rekla, da naj pokličem fanta, saj se bliža rojstvo otroka. Te besede so me zmedle, kot da nisem pripravljena, da se bliža konec. Dragi je v par minutah bil v porodni sobi. Dobila sem dovoljenje, da lahko grem na wc in da se lahko sprehajam. Postala sem nemirna, nič mi ni pasalo. Ne ležati, ne sedeti, ne hoditi, ne pogovarjati... Ob 05.10 mi je spontano odtekla voda. Babica me je pregledala in mi svetovala različne položaje, kateri so bili zakon. Naslednje minute so minile z menjavanjem položajev in predihavanjem popadkov. Čez čas mi babica reče: "še trije popadki in boste rodili!" Ker se je meni zdelo, da se je vse tako hitro odvijalo ji odgovorim: "Ali ste prepričani?"

Z fantom se začneta smejati, in mi reče: "Zase sem, zate pa ne vem". Nato sem naletela na težavo, saj nikakor nisem več znala pravilno dihati in pritiskati. Preveč sem se napenjala in zadrževala sapo. Nikakor mi ni šlo, kar sram me je bilo. Pokliče drugo babico, ki se mi je naslonila na trebuh in deklica je bila rojena ob 06.03 zjutraj. Sreča, zmedenost, bolečina, jok se je odvilo. Bilo je lepo. Še sedaj si mislim, kakšno srečo imam, da se je odvilo tako hitro, tako hitro, da sem bila ob brzini zmedena, dogodki so se bliskovito odvijali, kot da sploh ne rojevam. Upam, da ne bo v drugo težje.

PREBERITE TUDI: Porodna zgodba: Porod skozi očetove oči