/21 /11

Današnji dan je bil čudovit. Ravno prav toplo je bilo za pomlad, saj je s Karavank vlekla nežna sapica, ki je hladila sicer že dodobra ogreto ozračje. Idealen dan za sprehod. Zato ni čudno, da smo se takoj po kosilu vsi trije odpravili ven. Ker opravki pač ne čakajo, smo sprehod izkoristili za obisk knjižnice, pošte in trgovine.

Jesenice resda niso daleč od Koroške Bele in tja se brez posebnih težav da priti tudi peš. Kljub temu smo se del poti peljali z avtomobilom, ki smo ga pustili na parkirišču pred občino. Tik ob občinski stavbi je krožišče, kjer se z glavno cesto sekata dve stranski. Sicer nisem čisto prepričan, a mislim, da so načrtovalci krožišča imeli v mislih tudi pešce. Tako so na vsakem izvozu iz njega na cesto narisali prehod za pešce. Žal pri tem niso upoštevali miselnosti povprečnega slovenskega voznika.

Ko smo po enem od omenjenih prehodov prečkali glavno cesto, se je skozi krožišče pripeljala starejša zelena škoda. Za volanom ni (kot bi pričakovali glede na to, kam ta zgodba pelje) sedel prenapet tipček, ampak mlada punca. Zaradi nas treh se ni mogla s polno hitrostjo (ki kljub starosti in očitni slabi ohranjenosti vozila nikakor ni zanemarljiva) izstreliti iz krožišča in nadaljevati poti proti očitno izjemno pomembnemu opravilu. S tem v mislih in ker sem ji z vozičkom, polnim Gaja, zaprl pot, pri čemer nama je obilno pomagala še Karmen, je popolnoma razumljivo, da je skozi vetrobransko steklo, varno ovita v svojo staro škodo, pričela prav nevljudno mahati. Ker je to pisanje namenjeno staršem, njenih namigovanj ne bi podrobneje opisoval. Se mi pa dozdeva, da vsi veste, kam ciljam.

Če bi današnji dogodek bil nekaj posebnega, izrednega, niti ne bi bil vreden moje pozornosti. Vsaj ne v obliki, ki je pred vami. Žal pa sem podobna srečanja doživel že nekajkrat. Največkrat seveda sam, a le zato ker se naokrog ponavadi potikam brez spremstva. Imam hitre noge, zato se mi še ni zgodilo kaj hujšega. A predstavljajte si, da ste nosečnica tik pred rokom in si zaželite nekaj tako nemogočega, kot je prečkati cesto na za to označenem mestu. Mogoče je res bolje, če v takšnem primeru ostanete kar doma. Karmen je lani z ogromnim okorelim trebuhom na lastni koži spoznala, da se Kranjski Janez za volanom ne obnaša ravno galantno. Zgodilo se je nedaleč od omenjenega krožišča in še to le zato, ker sva prepričanja, da se je brezpredmetno peljati petdeset metrov od ene trgovine do druge. Kakorkoli, prečkala sva cesto, v tistem pa proti nama pripelje avtomobil. Vozniku očitno najino obnašanje ni bilo pogodu, saj je pričel hupati, nato pa je Karmen in njen velik noseč trebuh obvozil tako tesno, da je menda Gaju posnel vse lase (rodil se je namreč skoraj plešast). Tistikrat se nisem niti razjezil, ker sem bil enostavno preveč presnečen.

Moram pa voznikom v prid priznati, da otroškim vozičkom največkrat le ustavijo. Sem ter tja se ob tem kdo celo nasmehne. Večji problem vidim v tem, da vozniki pločnike kaj radi uporabljajo kot priročna parkirišča. Včasih se je nemogoče preriniti mimo. Takrat se z vozičkom pač podaš na cesto. Prav zanima me, kaj bi naredil policaj, če bi se ravno takrat peljal mimo. Kaznoval voznika za nepravilno parkiranje ali naju z Gajem za pohajkovanje po cesti? Kaj menite?

Mogoče smo se v Sloveniji z avtomobili preveč razvadili. Treba se je pripeljati čisto do vrat, vedno in povsod. Zato smo pozabili, kako je biti pešec. In ker so le ti običajno reveži, stari, otroci ali zgolj dovolj neumni, da se ne peljejo z avtom, v naših očeh niso pomembni.

Nič strahu. V mojih očeh so pešci še kako pomembni. Zato opozorilo. Če se boste nekega dne peljali za črnim fordom s kranjsko registracijo, ki je že videl lepše čase, upoštevajte varnostno razdaljo. BREZ IZJEME NAMREČ USTAVLJAM PEŠCEM.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.