Kakšna bo družina jutrišnjega dne?

/11 /11

Z računalnikom v naročju sedim v viseči mreži na vrtu, hčerki se igrata s sluzjo (raje niti ne preverjam, kaj sta spet ušpičili), poslušam čričke, ki so letos totalno pohiteli, in razmišljam o smislu družine. 

Ko pomislim na patriarhalno družino pred sto leti in več, ko so morali tudi na Slovenskem tako otroci kot mama oditi iz kuhinje, če je k hiši prišel obisk, in je bila funkcija ženske le v kuhanju, rojevanju in pospravljanju, otroci pa so bili tako številčni le zato, da je bilo na kmetiji dovolj delovne sile, si iskreno povedano ne želim nazaj v te stare čase.

Toda, tudi sodobna družina ni nič kaj boljša, le druge težave jo pestijo. Starši večinoma prezaposleni in izgoreli živijo predvsem za službo ter vse tiste račune za hišo, avto, počitnice na morju in družinsko smučanje, bazen na vrtu in seveda vse, kar otroci in sodobna družina "nujno" potrebujejo za to, da so zares prava moderna družina. Otroci so tako večinoma osamljeni in prepuščeni sodobni tehnologiji, ki natančno ve, kako otroke že zelo zgodaj odpeljati v boljši in lepši virtualni svet.

Kakšna bo torej družina jutri?

Tole koronakrizo, ki pošteno izziva in spravlja tudi v življenjsko nevarnost številne družine, sama vse bolj doživljam kot blagoslov. Blagoslov tiste transfomirajoče sorte kot v pravljicah, ko moraš čez številne in zares težke izzive, da se lahko ponovno rodiš kot nov človek - junak. Oziroma nova, junaška družina jutrišnjega dne.

Koronablagoslov je po mojem prepričanju še poseben izziv za družine, ki so si pred to krizo težko predstavljale drugačno življenje od običajnega oziroma "normalnega". Ki jim je vse to sodobno udobje in ugodje zelo všeč. Ki si niti pod razno ne želijo takšnega življenja, kot ga je večina družin živela v starih, preprostih kmečkih časih.  

Pa da ne bo kakšne pomote, tudi sama ne hrepenim po vrnitvi starih časov. Ne tistih pred sto leti, ne tistih pred tremi meseci.

Globoko v sebi v resnici že od otroštva naprej hrepenim po družinskem življenju, ki je iz starih časov obdržal organsko in intuitivno povezanost z naravo in naravnimi cikli, hkrati pa presegel vse tiste neresnične, krivične in škodljive ljudske modrosti. Kot tista, da je treba dojenčka pustiti jokati, saj si s tem razvija pljuča. Ali da imata ata in mama vedno prav. In seveda, da mora priden otrok odrasle, ki vse vedo bolje od njega, vedno ubogati.

Družina jutrišnjega dne, ki jo sama zelo jasno vidim v glavi, je naravna družina, ki vsak dan in z vsakim dejanjem spoštuje, ceni ter blagoslavlja vsa bitja in darove iz narave. Ki se z vsemi družinskimi celicami zaveda, da je tudi ona del naravnega organizma, s katerim od jutra do večera harmonično diha. Pa vendar vsaka posamezna družina na povsem sebi lasten način. Tako kot tudi lisičja družina svoje družinsko življenje preživlja drugače kot recimo medvedja družina.

S tem, ko namreč tudi človeška družina zares spoštuje in sprejema živali, rastline, vsa živa bitja ter vse, kar jo obkroža, daje otrokom najboljši zgled, kako se moramo tudi povsem drugačni ljudje in človeške družine med sabo spoštovati in sprejemati. Takšni kot smo - veliki ali majhni, suhi ali debeli, enobarvni ali pisani, hitri ali počasni, glasni ali tihi, nasmejani ali žalostni, z eno mamo ali dvema, zdravi ali bolni, domači ali tuji ...

K sprejemanju novega pa seveda spada tudi odpadanje in umiranje starega. Tistega, kar nam več ne služi, saj ne podpira novega. Smo se sodobne družine sposobne zavestno odpovedati udobju, ki nam ga prinaša sodoben svet, ki pa škodljivo vpliva tako na človeka kot druga živa bitja in naravo?

Smo sposobne prav vsako družinsko odločitev presoditi na podlagi vprašanja Ali s tem kakorkoli škodim zdravju naše družine, drugih živih bitij ali narave? Smo zares pripravljeni reči NE številnim izdelkom, storitvam in "nujnim rečem" sodobnega življenja le zato, ker vemo, da s tem nekomu ali nečemu škodimo? 

Ko družina stopi na takšno pot boljše prihodnosti za vse, kar biva in nas obkroža, ni lahko. Se v resnici na začetku marsikatera reč in družinsko življenje pošteno zakomplicira. In točno ti trenutki, ko pomislimo Pa kaj mi je tega treba?! Pa saj že ne more biti tako škodljivo, če pa večina to počne! so ključni. So tisti prelomni trenutki, ki odločijo, ali bomo stopili na novo, boljšo pot k družini jutrišnjega dne, ali bomo ostali sodobna družina, ki skupaj z drugimi neozaveščenimi oziroma nerazsvetljenimi družinami potiska naprej kolesje sodobnega potrošniškega sveta. 

Kolesje, ki mu je v resnici prav figo mar, kako zdravi in srečni so otroci ter njihove družine, temveč ga zanima samo dobiček in moč. Prav zato pa je v sodobnem svetu toliko nesmisla in trpljenja nedolžnih bitij. Ker tisti, ki imamo moč odločanja, pa čeprav le sami nad sabo ter svojimi otroci in lastno družino, v tej globalni igri pohlepa še vedno sodelujemo.

Kronski virus koronavirus nas vabi, da končno izstopimo iz te igre pohlepa sodobnega potrošniškega sveta. In prav družine imamo v resnici največjo moč, saj v družinah teče največ ljubezni in se rojeva novo življenje.

Zato vas vabim, dragi starši, da še naprej sledite Ljubezni, ki je sestavila vašo družino in vam podarila čudovite otroke, ki računajo na vas, da jih boste v vsakem trenutku zaščitili. Tudi pred kakšnim morebitnim novim koronaukrepom ali državnim zakonom, če bo kršil otrokove, družinske in človekove temeljne pravice.    

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.