|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Idealen odnos s pediatrom

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 26.11.2019
In prav to je tisto, kar sama poleg izjemne nežnosti, potrpežljivosti, umirjenosti ter seveda strokovnosti najbolj cenim pri pediatrinji mojih hčerk - da mi prav vedno spoštljivo in potrpežljivo prisluhne ter me prav vedno potrdi kot skrbno mamo.

image
Bistvo odnosa med staršem in pediatrom je dobro sodelovanje.
/11


Takšen odnos kot ga imam sama s pediatrinjo, ki mi pomaga skrbeti za zdravje obeh mojih hčerk, privoščim prav vsakemu staršu. Pravzaprav takšnega zdravnika iz srca privoščim prav vsakemu pacientu. 

Ko smo ljudje bolni, smo namreč strašno ranljivi. Še posebej, če so bolni naši majhni in veliko bolj krhki otroci. Takrat smo starši pogosto ne le zaskrbljeni in zmedeni, temveč tudi močno prestrašeni. Pa vendar še vedno starši, ki najbolje poznamo svojega otroka in intuitivno čutimo, ali je zdravnikovo predlagano zdravljenje dobro za našega otroka ali ne. Če si le znamo zares globoko prisluhniti.

 

In prav to je tisto, kar sama poleg izjemne nežnosti, potrpežljivosti, umirjenosti ter seveda strokovnosti najbolj cenim pri pediatrinji mojih hčerk - da mi prav vedno spoštljivo in potrpežljivo prisluhne ter me prav vedno potrdi kot skrbno mamo. Četudi se kdaj morda ne strinjava oziroma sama kakšen njen predlog zdravljenja hčerke zavrnem.

V vseh skoraj 11 letih najinega pravzaprav idealnega sodelovanja ni niti enkrat izkoristila svojega položaja strokovne (nad)moči le zato, ker se v kakšni stvari nisem z njo strinjala. Ni me strašila, ni me označila kot neodgovornega starša, ni bila pokroviteljska ali celo zaničevalna.

Ker ja, žal se to pogosto dogaja tudi v pediatričnih ambulantah. Ne bi verjela, če ne bi osebno slišala vrsto zgodb prestrašenih in globoko prizadetih staršev. Ker se s pediatrom niso strinjali, so bili deležni številnih nespoštljivih, žaljivih in psihično nasilnih reakcij, ki so več kot zrele za prijavo.

 

Kar je v resnici zelo žalostno in zaskrbljujoče, saj je bistvo odnosa med staršem in pediatrom prav dobro sodelovanje. Kako naj pediater z vsem svojim strokovnim znanjem pomaga otroku, če do njega ne pridejo vse potrebne in pomembne informacije o otrokovem zdravju, ker med njim in staršem zeva velikanska komunikacijska luknja?

Ni čudno, da potem starši postanejo povsem nezaupljivi in se začnejo obiskov pri pediatru izogibati kot hudič križa. Pediatri pa stopijo v obrambno držo, ki jim narekuje, naj bodo čim bolj korektni in poskrbijo, da bodo dobro poskrbeli "za svojo rit". Kot jim seveda narekuje zavarovalnica, da ne bo slučajno padla kakšna tožba.

In kje je tukaj otrok in njegovo zdravje? Kot pri grdi ločitvi enostavno izpade oziroma jo najbolj "nasanka". Starši so vse bolj osamljeni in prestrašeni ter vse manj v stiku s svojo starševsko modrostjo, zato počnejo pri zdravljenju otroka vse več napak. Pediatri pa prav tako vse bolj prestrašeni in čustveno hladni, zato predpisujejo vse več nepotrebnih pregledov in zdravil. Ne eno ne drugo ni dobro za otrokovo zdravje.

 

Kaj torej lahko storimo starši? Glede na to, da vemo, da drugih pač ne moremo spreminjati ter da je torej nesmiselno in krivično godrnjati, kako se vsi pediatri obnašajo kot "bogovi v belem". Seveda so med njimi tudi arogantni in žaljivi zdravniki. Takšne je pač treba zapustiti in jim tudi tako pokazati, da so več kot očitno zgrešili poklic. 

Toda, če boste k "povprečnemu" pediatru - ki si je ta poklic izbral zato, ker iskreno in iz srca želi pomagati dojenčkom in otrokom - pristopili s spoštovanjem in zaupanjem, hkrati pa poslušali svojo starševsko intuicijo, boste veliko lažje medsebojno prisluhnili različnim pogledom na zdravljenje otroka in rešili vse morebitne nesporazume.

Če bo pediater začutil, da ga zares spoštujete kot zdravnika in človeka, vam bo lažje spoštljivo in odprto prisluhnil tudi, če boste svojega otroka želeli dodatno zdraviti s komplementarno medicino ali mu boste recimo zaupali svoje dvome v varnost in učinkovitost cepiv.

Pediater vsekakor ni vsevedni in vsemogočni bog. In tudi sodobna medicina ni nezmotljiva. Česar se odgovoren pediater zelo dobro zaveda. Prav tako pa se tudi starši lahko (z)motimo, ko gre za zdravje otroka, četudi z njim preživimo največ časa in ga znamo najbolje "brati". Česar se odgovoren starš tudi zelo dobro zaveda.

 

Toda, na koncu dneva, po operaciji (za katero smo starši podpisali soglasje), po zaužitem zdravilu (ki smo ga otroku dali starši ali se strinjali, da mu ga dajo zdravstveni delavci), po bolezni (ki smo jo starši v sodelovanju s pediatrom zdravili tako kot mi starši menimo, da je za otroka najbolje) ... smo starši tisti, ki smo 100% odgovorni za svoje otroke in njihovo zdravje. Tako etično kot pravno. Prav zato smo starši kot otrokovi skrbniki nosilci otrokove osnovne človekove pravice do nedotakljivosti telesa.

In prav zato imamo oziroma bi morali imeti zadnjo besedo, ko gre za zdravje in telo otroka, vedno starši. Pa čeprav se ne strinjamo z zdravnikovim predlogom zdravljenja oziroma posegom v otrokovo telo. Če namreč staršem odvzamemo to pravico z izgovorom, da ne delujejo v otrokovo dobro oziroma mu s svojo starševsko odločitvijo škodijo ali celo ogrožajo njegovo življenje, smo absolutno pravico položili v zdravnikove roke. Kdo pa pravi, da zdravnik, zdravstveni sistem in trenutna medicinska paradigma nezmotljivo ve, kaj je najbolje za točno tega otroka?!

 

Res je, obstajajo starši, ki zares škodijo zdravju svojih otrok. Ki otroke zanemarjajo in življenjsko ogrožajo. Toda, ali otrokovo zdravje in življenje ogrožajo tudi na primer starši, ki recimo svojega otroka, ki je zbolel za rakom, ne želijo zdraviti s kemoterapijo, temveč drugimi zdravilnimi metodami, zaradi katerih bodo morali vse svoje življenje in prihranke posvetiti otrokovemu zdravljenju?

So to zares starši, ki otroka zanemarjajo in ga pehajo v smrt? Nič bolj kot zdravnik, ki je kemoterapijo predpisal tudi tistemu otroku, ki ga kemoterapija ni pozdravila oziroma z njeno pomočjo raka ni preživel. Je otroka ubil rak ali neustrezno zdravnikovo zdravljenje? Enako tveganje sprejemajo starši, ki želijo otroka zdraviti na drugačen način kot zdravnik in pri tem enako kot zdravnik ne morejo zagotoviti 100% pozitivnega izida zdravljenja. Tako kot torej zdravniku, ki mu pacienti tudi umirajo, ne moremo očitati, da neodgovorno ogroža življenje svojih pacientov, tega nimamo pravice očitati odgovornim staršem, ki želijo svojega otroka zdraviti drugače kot zdravnik.

Biti starš, ki ima otroka z rakom in zavrne zdravljenje s kemoterapijo, nikakor ni ne lahka ne najlažja pot. Takšno odločitev starši vedno sprejmejo po dolgem in težkem premisleku ter se pri tem zelo dobro zavedajo, kako težke in pri nas skoraj nemogoče ovire bodo mogli premagovati na tej poti. Toda, ker glede na poznavanje otroka in njegove bolezni, vse različne preiskave in informacije, ki so jih zbrali o otrokovi bolezni, globoko v sebi verjamejo, da ima otrok več možnosti za ozdravitev brez kemoterapije, so se pripravljeni podati na to veliko težjo, toda za otroka bolj zdravilno pot oziroma pot z več upanja na ozdravitev.

In takšne starše potem zdravniki, zdravstveni sistem pa tudi država označi kot neodgovorne starše, ki ogrožajo otrokovo zdravje in življenje ter jim je zato treba vzeti skrbništvo. Sistem, ki počne takšno krivico le zato, ker slepo verjame le v eno absolutno metodo zdravljenja, v katero nihče ne sme niti podvomiti, je totalitaren sistem!

 

Zato iz globin srca in duše pozivam vse pediatre, zdravnike in zdravstvene delavce, ki se zavedate lastnih omejitev ter kratkovidnosti trenutnega zdravstvenega sistema in državne ureditve glede zdravja, da se združite in začnete graditi nov, boljši zdravstveni sistem, ki bo zmogel pogledati izven okvirjev, ki jih žal postavljajo predvsem farmacevtski in zavarovalniški, ne pa zdravstveni interesi.

Kot čudovita pediatrinja mojih hčerk, ki s svojim vsakodnevnim delom dokazuje, da je to mogoče. Da je mogoče staršu strokovno, spoštljivo in etično pomagati podpreti otrokovo zdravje in zdravljenje. Pa čeprav se z vsemi načini otrokovega zdravljenja, ki so ga za svojega otroka izbrali skrbni in ljubeči starši, ki obiskujejo njeno ambulanto, gotovo kdaj ne strinja in bi lastnega otroka zdravila drugače.           

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

BLOG: Absurdnost kaznovanja
Ali se bo otrok v tiste pol ure, ko bo za kazen, ker je sestri govoril grde besede, sedel v svoji sobi, zares naučil kaj...
7
Ustvarjajmo z otroki novoletne okraske
Kdor še ni poslal novoletnih voščilnic prijateljem in družinskim članom, je sedaj skrajni čas da to stori. Tudi okrasite...
6
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
5
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Ljubezen se ne črkuje... Ljubezen se...
Ali ste kdaj pomislili, da v resničnem življenju vse te živali, ki smo jih k sebi stiskali kot otroci, v večini niso nik...
BLOG: Trenutki tiste čarobne nedelje ...
Ni vedno tako kot je bilo to nedeljo. Ampak taka nedelja nahrani dušo in povezanost. In ustvari krasen spomin. Spomin, k...




kakovost spanca v času nosečnosti
MS TINA

https://www.ringaraja.net/forum/regproNew.asp