Čeprav so naše prababice in pradedki morda res imeli krajše življenje, je bilo njihovo življenje veliko bolj naravno, zdravo in ljubeče. (Foto: Arhiv)

/11 /11

V zadnjih mesecih se vse vrti okrog zdravja, zato sem se odločila, da preverim, kaj o zdravju Slovencev pravi Statistični urad Republike Slovenije.

Kot lahko preberemo iz podatkov, umrljivost po drugi svetovni vojni ostaja zelo podobna (okrog desetodstotna), medtem, ko se povprečna starost umrlih vztrajno viša. Če je leta 1954 povprečni Slovenec umrl že pri 57,2 leta, je povprečen Slovenec leta 2019, torej 65 let kasneje, umrl pri 78,1 leta. Kar dobrih 20 let kasneje.

Pa vendar se moramo zavedati, da dolgoživost še ne pomeni tudi boljšega zdravja in kakovosti življenja. Morda se danes res lahko pohvalimo z več starejšimi ljudmi, toda ali imamo tudi več zdravih ljudi?

Če preverimo statistične podatke, ki so na voljo, lahko vidimo, da je med umrlimi vse več ljudi, ki so umrli zaradi duševnih in vedenjskih motenj. Samo od leta 1997 do leta 2019 je več smrti tudi zaradi bolezni živčevja, zaradi katerih je umrlo kar štirikrat več ljudi. Tudi bolezni mišičnoskeletnega sistema in vezivnega tkiva so v istem obdobju povzročile več kot dvakrat več smrti. 

Žal ni podatkov, kaj se je v vseh teh letih zgodilo z imunskim sistemom tako prebivalstva na splošno kot starostnikov, ki živijo dlje, toda imamo pa uraden podatek Nacionalne agencije za javno zdravje (NIJZ), da število izdanih receptov skozi leta ves čas narašča. Če so zdravniki Slovencem leta 2004 predpisali dobrih 14 milijonov receptov, so jih čez deset let, torej leta 2014, preko 17 milijonov (v vrednosti 432 milijonov evrov!), kar je dobrih 21 odstotkov oziroma kar petina predpisanih receptov več.

Pogostost predpisovanja zdravil narašča s starostjo, največja je pri starejših od 85 let. Najbolj pogosto predpisana skupina zdravil je v starosti od 30 do 49 let skupina zdravil z delovanjem na živčevje, v starosti 50 let in več pa skupina zdravil za bolezni srca in ožilja. Pa vendar so točno te bolezni, za katere je bilo predpisanih največ zdravil, na vrhu seznama po vzroku smrti. 

Kaj pa zdravila na zeleni recept? Kot je zapisal NIJZ v uradnem poročilu, je bilo v letu 2014 najpogosteje predpisano zdravilo Lekadol 500 mg (kar 440.000 receptov oziroma 2,6 odstotka vseh receptov), sledita Aspirin protect 100 mg (354.000 receptov oziroma 2,1 odstotka vseh receptov) in Naklofen duo 75 mg (228.000 receptov oziroma 1,4 odstotka vseh receptov). Slovenci smo torej kar pridni (u)porabniki zdravil.

Toda, ali je zdravje res to, da vsakič, ko te zaboli glava, vzameš Lekadol ali Aspirin? Ali biti zdrav ne pomeni to, da prisluhneš telesni bolečini, ki ti je prišla nekaj sporočit? Da si na primer pil premalo vode, preveč garal v službi ali da bežiš od stresa in potlačenih čustev, ki te sedaj tiščijo v glavi?

In kaj se zgodi s pravim vzrokom bolečine in določnega telesnega simptoma, če ga ne vzamemo resno oziroma ga z določenim zdravilom odstranimo? Telo pač mora iznajti nek drug način in nov simptom, da nam pokaže, da več nismo v ravnovesju. In ponovno vzamemo novo zdravilo, ki bo odstranilo ta drug simptom. In tako se ujamemo v začarani krog, zaradi katerega je večina ljudi prepričanih, da itak vsi stari ljudje uživajo tablete. Eno za pritisk. Drugo za spanje. Tretjo za srce. Četrto proti slabosti, ki jo povzroča prva tableta. Peto za ledvice, ker tretja tableta lahko povzroči kalcinacijo ledvic ...  

Ali ste vedeli, da so v Združenih državah in Evropi prav zdravila tretji najpogostejši vzrok smrti, takoj za obolenji srca in rakom?

Je to res starost, ki si jo želimo doživeti? Je tistih 20 let daljšega življenja zares vredno živeti, če družba stare potiska na rob in jim z vsemi sporočili daje vedeti, da so odveč? Če po 85 letih poštenega in garaškega življenja ne morejo vzeti niti kredita za tisoč evrov, kot se je pred dnevi na Facebooku upravičeno jezil nek upokojeni profesor.

Sama sem prepričana, da je sodobna družba povsem izgubila stik s pravim zdravjem. Če bi ji namreč zdravje prebivalstva zares veliko pomenilo, bi prepovedala aspartam, hormonske motilce in vse druge škodljive snovi v prehranskih izdelkih. Pa četudi bi zato finančno oškodovala katerega od velikih prehranskih kapitalistov. Bi se zares zavzela za zdravo prst, pitno vodo in naravo. Bi poskrbela, da bi se število izdanih receptov z leti vse bolj zmanjševalo, povečevala pa uporaba naravnih zdravil in metod zdravljenja, ki nimajo nobenih stranskih učinkov ne na človeka, ne na naravo.

Bi starše spodbujala, da že od spočetja naprej v telesa svojih otrok vnašajo čim več zdrave prehrane (Ali ne bi bilo lepo, da bi čisto vse trgovine prodajale le ekološko hrano, ker druga sploh ne bi bila dovoljena za prodajo?), čiste pitne vode (Ali ne bi bilo lepo, da bi bila kakovostna in živa pitna voda ena izmed glavnih prioritet ministrstva za zdravje?), zeliščnih in drugih naravnih zdravil, ki podpirajo otrokov imunski sistem in zdravje, ne pa ga z različnimi sintetičnimi snovmi rušijo že od rojstva naprej?

Kakorkoli obrnemo, je naše zdravje in zdravje naših otrok na koncu vedno naša osebna odgovornost, ki jo je treba odgovorno vzeti v svoje roke. Biti pametnejši tam, kjer država dela neumnosti. Se odpovedati vsem tistim škodljivim izdelkom in storitvam, ki škodijo zdravju našega otroka in družine. Si sam priskrbeti tako znanja kot poti do bolj naravnega zdravja, če državne institucije tega niso sposobne ponuditi.

Čeprav so naše prababice in pradedki morda res imeli krajše življenje, je bilo njihovo življenje veliko bolj v skladu z naravo in naravnimi ritmi. Ter zato veliko bolj zdravo. Ko pride naša ura, namreč prav vsi umremo, pa ne glede na to, kako zelo se trudimo ubežati svoji usodi. Zato je bolj kot to, kdaj bomo umrli, pomembno to, kako kakovostno, zdravo in ljubeče do prav vseh živih bitij v tem vmesnem času med rojstvom in smrtjo živimo.