|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kdo komu piše razglednice?

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 18.9.2019
Ko sem bila jaz majhna deklica, ki je hodila v šolo v naravi ali na izlet v drug kraj, smo razglednice pošiljali tisti, ki smo odšli zdoma, ne pa tisti, ki so ostali doma.

image
Ali otroci sploh znajo napisati razglednico?
/11


Za to, da nekateri starši (večinoma mame) svojim otrokom, ki gredo v vrtec/šolo v naravi ali počitniški kamp, vnaprej napišejo pisma oziroma razglednice, sem prvič slišala pred nekaj leti.

In to pogosto eno pismo za vsak dan, ko je otrok zdoma.

Pred kratkim sem od hčerine učiteljice izvedela, da obstajajo tudi takšni starši, ki svojim otrokom v šolo v naravi pošiljajo tudi škatle, polne sladkarij. In to celo vsak dan eno.

 

Priznam, tale logika mi ni niti malo jasna. Ko sem bila jaz majhna deklica, ki je hodila v šolo v naravi ali na izlet v drug kraj, smo razglednice pošiljali tisti, ki smo odšli zdoma, ne pa tisti, ki so ostali doma.

Tisti, ki spoznava nov kraj in doživlja nove dogodivščine, je namreč tisti, ki pošlje morski ali srčkast pozdrav na razglednici, iz katere je jasno razvidno, kje se potepa.

Te razglednice so potem še več mesecev krasile hladilnike in omarice na hodniku, kjer smo otroci s ponosom pokazali, kje vse smo raziskovali svet in življenje brez staršev. 

 

Če je bilo kaj dinarčkov, smo si na izletu kupili tudi kakšno malenkost, s katero smo doma razveselili domače in dobre prijatelje. Ali pa si privoščili kakšen spominek zase, ki nas je še leta spominjal na vse, kar smo doživeli na tem potovanju. 

Še zdaj se spomnim usnjenega mošnjička, ki sem si ga v osnovni šoli kupila v Postojnski jami. Bil mi je tako všeč, da sem zapravila prav ves denar in ostala brez sladoleda. Toda ni mi bilo žal. In mošnjiček sem uporabljala tudi še na fakulteti.

 

Tako starejša kot mlajša hčerka sta tako med tistimi otroci, ki v vrtcu oziroma šoli v naravi ne dobita nobenega pisma od doma. Priznam, sem že razmišljala, da bi jima ga - vsaj enega - tudi jaz napisala, da ne bosta slučajno edini.

Pa enostavno nisem vedela, kaj napišeš otroku, ki je odšel na potep od doma.

Če jima napišem, da ju pogrešam, jima lahko povečam separacijsko krizo in jima s tem prav nič ne pomagam, da bi se imeli lepo na počitnicah zdoma. Če jima opisujem, kaj jaz doma počnem, bodo to samo vsakdanje reči, ki se mi ne zdijo ravno vredne pisma. Če jima pošljem vprašanja, kako sem radovedna, kaj vse počneta in se zabavata, mi ne bosta mogli odgovoriti, saj bosta prej prispeli domov.

Ali si res ne znam predstavljati enega tedna brez komunikacije s hčerama? Dovolj zaupati tako odraslim, ki ju čuvajo, kot njima, da bosta znali dobro poskrbeti zase? Ali res potrebujeta nek znak od mene, da se bosta varno in dobro počutili?

Iskreno povedano vse bolj verjamem, da je takšen nekajdnevni popolni odmor od staršev - nič telefonskih klicev, nič pisem in paketov po pošti, nič sms-jev - za otroke pravi balzam. Včasih sicer na začetku boleč in negotov, toda potreben razvojni korak, da se otroci odcepijo od starševskega nenehnega nadzora in vodstva.

 

Da sami ugotovijo, kaj storiti, ko ne veš, kako odpreti pipo za tuš.

Da sami spoznajo, kdaj je pravi čas, da poiščejo pomoč odraslega.

Da sami začutijo, kaj si želijo in potrebujejo.

Da sami zaznajo, kako je stran od doma lahko zelo drugače. 

Da sami preverijo, kaj že zmorejo, in ugotovijo, da si lahko zaupajo.

Da sami doživijo, da odraščajo in jih zunaj doma čaka nov, drugačen in tudi zanimiv svet.

 

No, kakšno razglednico bi mi pa vendarle lahko poslali. Če jima bo ostalo dovolj časa in evrčkov, seveda.

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

 

 

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Zakaj ima otrok afte?
Afte so razjede na ustni sluznici, ki se lahko pojavijo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih. V hujših primerih ...
8
Beremo: Vsak otrok se je sposoben učiti
Priročnik Vsak otrok se je sposoben učiti je namenjen tako staršem otrok z zaostankom v razvoju kot terapevtom, ki bi ra...
4
Super preproste ideje za okraske za noč ča...
V članku preverite, kako izdelati netopirčke iz gumbov, antistresne buče iz balonov, strašne oči na vratih in prijazne d...
4
Pretres možganov pri otroku
Če otrok pade, dobi udarec v glavo, lahko pride do pretresa možganov. To pomeni, da se pritisk, ki deluje na lobanjo, pr...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Balet ni samo za punčke in baletne postave
Pomembno je predvsem to, da otroka balet zanima in sam izrazi željo, da bi rad hodil na balet, ne pa, da je to želja sta...
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...




zanositev
Lelly28 RR

Ali ste se na zanositev pripravljale z npr. telovadbo, zdravo prehrano, refleksno masažo ali čim podobnim?