Ali otroci sploh znajo napisati razglednico?

/11 /11

Za to, da nekateri starši (večinoma mame) svojim otrokom, ki gredo v vrtec/šolo v naravi ali počitniški kamp, vnaprej napišejo pisma oziroma razglednice, sem prvič slišala pred nekaj leti.

In to pogosto eno pismo za vsak dan, ko je otrok zdoma.

Pred kratkim sem od hčerine učiteljice izvedela, da obstajajo tudi takšni starši, ki svojim otrokom v šolo v naravi pošiljajo tudi škatle, polne sladkarij. In to celo vsak dan eno.

Priznam, tale logika mi ni niti malo jasna. Ko sem bila jaz majhna deklica, ki je hodila v šolo v naravi ali na izlet v drug kraj, smo razglednice pošiljali tisti, ki smo odšli zdoma, ne pa tisti, ki so ostali doma.

Tisti, ki spoznava nov kraj in doživlja nove dogodivščine, je namreč tisti, ki pošlje morski ali srčkast pozdrav na razglednici, iz katere je jasno razvidno, kje se potepa.

Te razglednice so potem še več mesecev krasile hladilnike in omarice na hodniku, kjer smo otroci s ponosom pokazali, kje vse smo raziskovali svet in življenje brez staršev. 

Če je bilo kaj dinarčkov, smo si na izletu kupili tudi kakšno malenkost, s katero smo doma razveselili domače in dobre prijatelje. Ali pa si privoščili kakšen spominek zase, ki nas je še leta spominjal na vse, kar smo doživeli na tem potovanju. 

Še zdaj se spomnim usnjenega mošnjička, ki sem si ga v osnovni šoli kupila v Postojnski jami. Bil mi je tako všeč, da sem zapravila prav ves denar in ostala brez sladoleda. Toda ni mi bilo žal. In mošnjiček sem uporabljala tudi še na fakulteti.

Tako starejša kot mlajša hčerka sta tako med tistimi otroci, ki v vrtcu oziroma šoli v naravi ne dobita nobenega pisma od doma. Priznam, sem že razmišljala, da bi jima ga - vsaj enega - tudi jaz napisala, da ne bosta slučajno edini.

Pa enostavno nisem vedela, kaj napišeš otroku, ki je odšel na potep od doma.

Če jima napišem, da ju pogrešam, jima lahko povečam separacijsko krizo in jima s tem prav nič ne pomagam, da bi se imeli lepo na počitnicah zdoma. Če jima opisujem, kaj jaz doma počnem, bodo to samo vsakdanje reči, ki se mi ne zdijo ravno vredne pisma. Če jima pošljem vprašanja, kako sem radovedna, kaj vse počneta in se zabavata, mi ne bosta mogli odgovoriti, saj bosta prej prispeli domov.

Ali si res ne znam predstavljati enega tedna brez komunikacije s hčerama? Dovolj zaupati tako odraslim, ki ju čuvajo, kot njima, da bosta znali dobro poskrbeti zase? Ali res potrebujeta nek znak od mene, da se bosta varno in dobro počutili?

Iskreno povedano vse bolj verjamem, da je takšen nekajdnevni popolni odmor od staršev - nič telefonskih klicev, nič pisem in paketov po pošti, nič sms-jev - za otroke pravi balzam. Včasih sicer na začetku boleč in negotov, toda potreben razvojni korak, da se otroci odcepijo od starševskega nenehnega nadzora in vodstva.

Da sami ugotovijo, kaj storiti, ko ne veš, kako odpreti pipo za tuš.

Da sami spoznajo, kdaj je pravi čas, da poiščejo pomoč odraslega.

Da sami začutijo, kaj si želijo in potrebujejo.

Da sami zaznajo, kako je stran od doma lahko zelo drugače. 

Da sami preverijo, kaj že zmorejo, in ugotovijo, da si lahko zaupajo.

Da sami doživijo, da odraščajo in jih zunaj doma čaka nov, drugačen in tudi zanimiv svet.

No, kakšno razglednico bi mi pa vendarle lahko poslali. Če jima bo ostalo dovolj časa in evrčkov, seveda.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.