Starši senzorje Libre kupujejo v Nemčiji in Franciji.

/11 /11

Tudi starši otrok s sladkorno boleznijo tipa 1 (ko trebušna slinavka več ne deluje in morajo otroci doživljenjsko prejemati inzulin) so na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ministrstvo za zdravstvo, predsednika vlade Republike Slovenije Marjana Šarca in predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja naslovili Peticijo za pravico vseh sladkornih bolnikov tip 1 do brezplačnih tehnološko najnaprednejših pripomočkov v skladu z zakonsko pravico do najvišje možne stopnje zdravja.

Seveda si najsodobnejšo medicinsko oskrbo zaslužijo vsi kronični bolniki, še posebej otroci. In država bi seveda lahko odgovorila, da žal zmanjka denarja za vse možne tehnične pripomočke, ki kroničnim bolnikom pomembno olajšajo življenje s kronično boleznijo.

Toda, po pogovoru z mamo sladkorne bolnice s Ptuja, ki je za to težko boleznijo zbolela pri devetih letih, smo ugotovili, da je država pri subvencioniranju pripomočkov za otroke s sladkorno boleznijo pravzaprav zelo krivična. 

PREBERITE TUDI: Prikrita grožnja - otroška sladkorna bolezen

Starejši od sedem let brez senzorja!

Če so za diabetesom tip 1 včasih zbolevali pretežno otroci med 10. in 14. letom (tako imenovan juvenilni diabetes), je danes med obolelimi vse več predšolskih otrok. Pa vendar so med otroškimi diabetiki še vedno tudi otroci, ki jim sladkorno bolezen diagnosticirajo po sedmem letu.

In prav ti otroci po trenutnem sistemu subvencioniranja pripomočkov za nadzor nad sladkorno boleznijo "potegnejo kratko". Kako?

Če namreč otrok za sladkorno boleznijo zboli pred sedmim letom, mu avtomatsko pripada senzor za merjenje krvnega sladkorja, da otroka ni potrebno večkrat dnevno zbadati z iglo in s posebnimi lističi preverjati nivoja sladkorja. V začetku, ko bolezen še ni obvladana, je to namreč treba početi tudi po 15-krat na dan.

Sledi seveda še zbadanje, ko je otroku treba injicirati še pravo dozo inzulina (Kar počne inzulinska črpalka, za katero bodo starši po novem morali doplačati od 460 do 950 evrov vsake štiri leta, če bodo želeli takšno, ki bo kompatibilna s senzorji, saj država subvencionira le najosnovnejšo verzijo, ob kateri uporaba senzorjev ni mogoča, saj je preveč tehnološko zastarela!). Prav zato je senzor, ki ga ima otrok ves čas v podkožju in ga je treba menjati enkrat na 14 dni, za otrokovo kakovost življenja in dober nadzor sladkorne bolezni, zelo pomemben.

No, tega senzorja pa otrokom, ki za sladkorno boleznijo zbolijo po sedmem letu, država ne subvencionira!

PREBERITE TUDI: Zdravo sladkanje za nosečke s sladkorno

Zakaj ne zamenjajo lancet in lističev za senzorje?

Kot smo izvedeli, nekateri zdravniki vendarle tudi otrokom po sedmem letu predpišejo subvencioniran senzor, še posebej, če ima otrok sladkorno bolezen zelo "neurejeno". Toda zelo redko pa otrokom, ki imajo bolezen pod nadzorom.

Da za tem stojijo ure in ure vložene energije, brskanja po spletu za članki in recepti, obiskovanja različnih delavnic in nenehnega nadzora nad otrokovo boleznijo, očitno državi nič ne pomeni. Za nagrado otrok ni upravičen do subvencije senzorja, za katerega starši, ki si to lahko finančno privoščijo, odštejejo okrog 1.600 evrov letno. 

Namesto senzorja namreč država otrokom s sladkorno boleznijo po sedmem letu subvencionira le 700 lancet in 700 lističev na 90 dni, kar na letni ravni državo stane prav tako okrog 1.600 evrov letno ali več.

Zakaj torej država namesto lancet in lističev vsem otrokom s sladkorno boleznijo ne privošči senzorja?

Senzorja, ki je v času pubertete še toliko bolj pomemben, saj hormoni pogosto vplivajo tudi na krvni sladkor. Če odštejemo pubertetniške možgane, ki težje ves čas razmišljajo o krvnem sladkorju in pogosteje pozabijo na večkratno dnevno "špikanje".

"Poleg tega se otrok s sladkorno boleznijo sčasoma kar nekako navadi na stanje hipoglikemije in je niti ne zazna več tako dobro kot na začetku bolezni, ko se mu vse telo trese. Zato je senzor še toliko bolj pomemben, tudi če ima otrok sladkorno bolezen urejeno," nam je zaupala mamica iz Ptuja, ki najcenejše senzorje Libre kupuje v Nemčiji in Franciji, saj jih pri nas ni možno dobiti niti v lekarnah. 

"Senzorji, ki pa so kompatibilni z inzulinsko črpalko, pa so še dražji in bolj zahtevni za uporabo," dodaja razočarana mama, ki ne razume, kje je pravica, da je njena hči ostala brez subvencioniranega senzorja le zato, ker je zbolela "prepozno".

Zato podprimo vse otroke s sladkorno boleznijo in jim pomagajmo olajšati bolezen tudi s podpisom peticije!