Pridejo majceni, navdušeni, prestrašeni in radovedni.

/11 /11

Na tabli v zbornici je v smeškotu številka. Vsak dan nižja. Število dni do konca šolskega leta. Učenci na svojih koledarčkih vestno beležijo vsak dan, ki jih še loči od poletnih počitnic. Mnogo bolj vestno kot so zapisovali datume rokov za razne obveznosti in ocenjevanja. In prav je tako.

"Kot sršeni so!" pride slavistka v zbornico.

"Letos je še huje, tole sonce jih je čisto uničilo. Ne vem, če sploh kateri še misli na snov," se potoži zgodovinarka.

"Saj se šališ, Mojca, a ne? Normalno, da ne mislijo na tvoje Rimljane in podobno. Polni hormonov, pa še dovolj nas imajo," je neprizanesljiv matematik.

V razredih vse brenči. Večina učencev je tako nemirnih, da te bolijo oči. Bolj empatične med nami še srce. Premikajo se v vse smeri naenkrat, se za nekaj minut zberejo in lotijo besedilne naloge, analize Bevkovega besedila ali priprave na preizkuse, nato pa jih spet odnese.

Pa je jasno, da bi bili pri miru in da tudi vedo, da je treba delati do konca, da pride še nekaj ocen. Ne morem reči, da jim vse to ni jasno, samo tako težko je. Hrepeneči pogledi šestošolcev, sedmošolcev in osmošolcev na nogometno igrišče, deklet pa na klopce poleg njega. Da bi lahko klepetale in si ogledovale.

Prvi triadi gre bolje. Izkušene učiteljice že vedo, kaj se zgodi z delovno vnemo najmlajših od meseca maja naprej. Oni gredo v bistvu vsak dan za kakšno uro ven. Učni cilji so v glavnem predelani že kakšen mesec. Je bolje malo "stisnit'" pozimi, saj ko posije sonce, so kot mušice, pravi razredničarka drugošolcev.

Tako sem zadnijič opazovala eksperiment kolegice s tretješolci. Učna ura v naravi, na šolskem vrtu. Pa še kaj! Iskanje različnih vrst rožic in risanje teh v zvezek je šlo odlično. Poslušanje besedila in zgodbice, ki jo je brala učiteljica, je šlo zmerno znosno, iskanje odgovorov na vprašanja o besedilu in njihovo oblikovanje pa čista katastrofa.

Nekaj bi se jih še ukvarjalo s tem, predvsem zato, da ustrežejo učiteljici in odgovorijo na popolnoma brez vezna vprašanja tipa "Kako je bilo ime glavnemu junaku?" in "Kaj je hotel doseči kralj?". Večina pa je nekako oblikovala kompromis med hrepenečim opazovanjem igrišča in ravno pravih dreves za plezanje, zabavanjem s klepetanjem, vrtenjem vsaj okoli svoje osi in dajanjem vtisa, da so pri stvari.

Na vsake toliko pa je kakšnega kot metek odneslo malo naokoli, na poziv učiteljice, da se gremo učno uro in da bo čas za igro kasneje, pa se je mali "katapult" z vidno prisilo uma nad telesom le nekako privlekel nazaj v krog učečih. Sicer je kolegica vsakih 10, 15 minut odredila nekaj minut proste igre, tekanja, pa tudi zabavnih vaj, pa vseeno je bila učna ura daleč od izpolnjevanja priprave.

Na srečo učitelji  še vedno lahko zamahnemo z roko rekoč: "Ne moreš jih prisiliti, saj niso stroji. Bo že še čas, imajo še mnogo šole pred seboj."

Mnogo imajo pred seboj tudi devetošolci, ki jim vsak konec šolskega leta mahamo v slovo. Vedno z mešanico olajšanja, saj so zadnje dni praktično neznosni, in nostalgije, saj so tudi nekako "naši", šolski. Vendarle smo bili skupaj devet let, kar je več kot marsikateri zakon, kot je zadnjič komentiral kolega.

Prišli so majceni, malo navdušeni, malo prestrašeni, pa tudi malo radovedni. Eni so se znašli takoj, eni malo kasneje, drugi sploh ne. Gledali smo jih, ko so postali škrbasti, marsikateri zobek je izpadel tudi v šoli ter je skrbno zavit v prtiček potoval domov pod blazino in čakal vilo. Bili smo tam, ko so z nekih počitnic kar naenkrat prišli čisto nesorazmerni - s predolgimi rokami ali čisto "potegnjeni" in so športni učitelji obupavali nad koordinacijo nesorazmernih okončin in zapletanjem v lastne noge, ki naj bi čim bolje odtekle cooperja.

Nekje v šestem se zgodijo hormoni - najprej začnejo razredi smrdeti, še posebej po športu. In vsakič znova moramo učitelji dojeti, da niso več mali otroci. Sedaj že potrebujejo deodorante in malo šolo umivanja čez dan, da sploh lahko skupaj vzdržimo v učilnicah. Pa še mlade ljubezni, preizkušanja učiteljskih mej z neodgovorljivimi vprašanji in nagajanjem.

Po nekih počitnicah pa pridejo s spremenjenimi glasovi in bujnimi telesi, upočasnjeni, nenavadno ali skoraj nič oblečeni. Z jasnim občutkom, da so samosvoji ljudje in kompletno zmedo, kaj naj bi to bilo. In težko odločitvijo, kaj naj sami s seboj v prihodnosti. Pa jih pospremimo še pri tej odločitvi, si skupaj s starši belimo glavo, kaj bi bilo za njih primerno, kaj jih zares zanima, koliko imajo zmožnosti, koliko napora prenesejo, koliko vztrajnosti in trdoživosti imajo.

Nekako zaključimo ocene, natisnemo spričevala, pripravimo in prenesemo valeto, objamemo, pomahamo in ni jih več. Nekatere še srečamo na ulici in z njimi poklepetamo, nekateri nas še obiskujejo v šoli, drugi čez nekaj let k nam vpišejo svoj naraščaj. Nekateri gredo na ulici mimo nas, za nekatere pa ne slišimo več. Vsem pa želimo dobro, najboljše. Nekako so malo tudi "naši".

Septembra pa pride nova "pošiljka" - majhni, malo prestrašeni, malo radovedni, ravno prav nagajivi, da jih ne pozabiš, zelo prisrčni in zmerno naporni. Ko pridemo učitelji konec junija v prazno šolo, ko so hodniki končno tihi in pospravljeni, učilnice prevelike, kupi papirjev, ki jih urejamo, pa brez vsebine, jih že začnemo pogrešati. In tako se vsako leto vse zavrti znova.

Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.