Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
|
/11
Skoraj vsak teden naletim na kakšno novo skrajno žalostno zgodbo o izoliranem in ob koncu življenja povsem zanemarjenem starostniku, ki ga koronaukrepi poskušajo zaščititi pred Covidom-19, na koncu pa ga pahnejo v osamljeno in povsem razčlovečeno smrt.
Je to dostojanstven in etičen odnos do starih ljudi, ki so nam nekoč ljubeče umivali pokakane ritke in nas previjali?!
Tudi moja mama, ki je težka srčna bolnica in jo že nekaj let lovi demenca, je stanovalka doma upokojencev, s katerim tudi sedaj, v tej norišnici s korono, zelo dobro sodelujemo.
Pa vendar smo se hčerke v tem drugem valu po treh tednih totalne izolacije (ostali stanovalci so že več kot dva meseca ves čas samo v svoji sobi!) odločile, da jo začasno vzamemo iz doma, saj je mama dobesedno hirala in umirala. Od izolacije, ne od korone!
"Veš, jaz sem mislila, da je že konec. Da je prišla moja zadnja ura. Toda sedaj vidim, da mojega življenja še ni konec," mi je zaupala mama po 14-dnevni negi, ko smo vsaj za silo poskrbeli za njene osnovne telesne in psihične potrebe.
Čeprav je bila mama v prvem valu v domu zaprta dva meseca in pol, se je vendarle lahko premikala po domu in šla vsaj na skupno teraso, tako da so bile posledice predvsem te, da je shujšala, izgubila na že itak slabi gibljivosti in nekoliko nazadovala pri vseh dotedanjih zdravstvenih težavah. Pa je šlo. Smo jo čez poletje nekako spravili nazaj v idealno formo glede na njeno starost in vse bolezni.
Toda v drugem valu jo je izoliranost v domski sobi povsem iztirila. To smo lahko slišali že po telefonu, saj je obiskati seveda nismo smeli in smo prav vsi nestrpno čakali, da se epidemiološka situacija izboljša. Pa se ni izboljšala, ravno obratno - dom je postal žarišče okužbe, mami pa se je psihično stanje iz dneva v dan vse bolj slabšalo. Ko se ni hotela niti več oglašati na telefon, sva s sestro začutili, da je mama na robu. Da enostavno več ne zmore.
Sestra, ki jo je prva odpeljala k sebi domov, je pred sabo zagledala shujšano starko, ki se ji je fizično in psihično stanje tako zelo poslabšalo, da se je povsem zanemarila. Komajda se je premikala, močno zaudarjala in prve dni samo spala. Kot bi predelovala veliko travmo. Po samo treh tednih izolacije, ki jo lahko brez slabe vesti primerjamo s samico. Pa čeprav se zaposleni v domu neizmerno trudijo, da bi samico naredili čim bolj človeku prijazno.
Ker je za dementno mamo na vse več področjih treba skrbeti kot za otroka, ji hčerke pomagamo tudi pri umivanju. Militi, brisati in oljiti golo telo svoje mame je zelo občutljivo opravilo, ki zahteva veliko empatije in čustvene inteligence, da pri stari ženski, katere temeljna integriteta je zaradi demence že itak načeta, ohraniš občutek temeljnega človeškega dostojanstva.
"Ti lahko naoljim tudi prsi ali si boš sama?", sem vprašala mamo, ki sem jo negovala z enako nežnostjo in ljubeznijo kot svojo sedemletnico, ki si včasih še vedno zaželi, da jo jaz po tuširanju namažem z oljem.
"Lahko kar ti," mi je odvrnila mama in se mi po telesni (ter hkrati čustveni, energijski in duševni) negi zahvalila za vso pomoč in nežnost.
Objeli sva se kar sredi kopalnice.
In vedela sem, da se izpolnjuje krog življenja - tako kot je ona ljubeče in nežno skrbela zame, ko sem bila dojenček in otrok, tako jaz sedaj ljubeče in nežno skrbim za njeno postarano telo, srce in dušo.
In takšno ljubečo nego si zasluži prav vsak starec. Z otroki ali brez otrok. Bogat ali reven. "Še vreden" reševanja življenja ali umirajoč. Negativen na PCR-testu ali okužen s Covidom-19.
Ja, tudi umirajoči starci, okuženi s Covidom-19 si zaslužijo spoštljivo, dostojanstveno in ljubečo nego!
Zato niti približno ne razumem, zakaj svojci nimajo vstopa v Covid oddelke, če so sami pripravljeni prevzeti tveganje, da se bodo okužili. Ker drugih itak ne morejo okužiti, saj so na Covid oddelku vsi bolniki in umirajoči že itak okuženi. Saj zato so na Covid oddelku!
Sem zares idealistka, če tudi od državnih institucij in vlade pričakujem, da bodo tudi v izrednih razmerah spoštovali svetost staranja in umiranja ter s tem samega življenja?
Bomo zares dopustili, da našim staršem in starim staršem v imenu javnega zdravja kradejo osnovne človekove pravice in svobodo, da se sami odločijo, kaj bi raje izbrali: izolacijo ali možnost okužbe od ljubljenih? In se enako svobodno odločili, s kom se želijo družiti ter tvegati okužbo in morebitno zgodnejšo smrt ter s kom ne. In to tako doma kot v javnih institucijah in javnih prostorih.
Ali ni zares humano le to, da ljudje ohranimo osnovno človekovo dostojanstvo v vseh razmerah - tudi in predvsem, ko gre za izredne razmere! - ter s tem možnost svobodnih, spoštljivih in ljubečih odnosov tudi, ko smo stari, bolni in morda celo umiramo?!
"Nenadoma so vse moje prednice ob meni.
Miruj, pravijo. Glej in poslušaj.
Rezultat ljubezni tisočih si."
Linda Hogan
Helena Primic je sodelavka uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.
Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.
Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
9
8
4
4
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
