Koliko simbolike v nekih trapastih copatih!

/11 /11

A se v šoli nosijo copati? Pravzaprav, ali učenci v šoli nosijo copate?

Po mnenju večine učiteljev naj bi učenci seveda nosili copate. Po mnenju učencev pa je zadeva mnogo bolj kompleksna. Copate lahko pozabiš. Ali pa jih nimaš časa vzeti iz omarice. Ali pa jih sicer imaš v omarici, a meniš da so nogavice bolj kul. Lahko pa si načelen in jih zavračaš, saj jih tudi učitelji zelo redko uporabljajo.

Na razredni stopnji zadeva s copati ni vprašljiva. Drugače je na predmetni. Tako pridemo do 6. razreda in mojega sorazredništva v njem ter seveda do copatov.

"Lina, copati."

"Pozabila sem, gospa."

"V omarici ali doma."

Tišina.

"Greva do omarice."

"Gospa, a res nimate drugega dela?"

Dejstvo je, da učenci znajo postaviti "žebljico na glavico". Res. A prav zares nimam drugega dela, kot da letam po šoli za 11-letniki in jih prepričujem v obuvanje copat?

Še preden sem temeljito razmislila, so me noge učencev, obute samo v nogavice, spravljale ob živce. Najprej mogoče res bolj osebno - kot gospodinjo in mamo. Takoj sem namreč pred sabo videla tla v šoli, črne nogavice in seveda tudi bacile, pa pranje na visokih temperaturah in čevlje od znotraj čisto črne zaradi umazanih nogavic ... Predstavljala sem si tudi svoje otroke, kako s svojimi nogavicami sodelujejo pri brisanju tal njihove šole in bila seveda ogorčena. Pa še sebe, ki vsak mesec finančno suportiram nogavičarsko industrijo.

Prepričana sem bila, da tudi starši naših učencev razmišljajo podobno. Na roditeljskem sestanku je ena izmed mater odprla temo in povedala, da se je hči pritoževala, da "sitnarim" okoli copat in prosila, naj "za boga" ne preneham. Da hčeri tudi doma ne more več nič dopovedati in naj imamo vsaj v šoli red. Po krajši demokratični starševski debati so tudi dvomljivci popustili gospodinjskemu argumentu "svinjarije". Spremembo ravni debate pa je določil neki oče, ki je do takrat sicer samo poslušal.

"Pa kaj razpravljate. Če ste določili copate, potem 'majo, da jih nosijo!"

Tudi meni se je prižgala žarnica v možganih. In občutek, da gre pri copatih za več kot le zaščito nogic pred umazanijo. Na simbolni ravni gre tudi za "vstopno kodo", pravilo, ki ga vzpostavlja šola kot skupnost oz. sistem. Tudi pravila, ki jih vzpostavi neko okolje, vzpostavljajo realnost tega okolja oz. ga na nek način določijo. Pravila prav tako vzpostavijo skupino. Učitelji imamo ena pravila (nošenje copat še ni med njimi, zaenkrat), učenci pa druga (tudi copati na nogah). Spopadanje s temi pravili, preverjanje le teh, iskanje smisla v njih, sprejemanje nesmisla, preseganje individualnega mnenja in vzpostavljanje občutka pripadnosti skupini tistih, ki nosijo copate na primer - vse to je del procesa spoprijemanja z prilagajanjem na šolo ter v družbenem smislu prilagajanjem na pravila sobivanja v nedružinskem socialnem prostoru.

Koliko simbolike v nekih trapastih copatih! Tako sem tudi dojela, zakaj je nekaterim učencem to tako težko, zakaj jih ne morejo enostavno obuti in mir. In tako imamo še nadaljevanje sage o copatih. Kolega me je nekajkrat povprašal, ali se mi res da toliko časa in besed nameniti copatom. Pa sem rekla, da rada klepetam z otroki. Pogledal me je, kot da sem tuja vrsta, s katero je komunikacija močno otežena. Pa vendar.

"Gospa, a danes pa ne boste o copatih?"

"Ne bom več težila, sem še sebi zoprna."

"Saj ste glede copat, ampak se vam vsaj da."

Še dodaten kamenček v mozaik o copatih. Seveda bi se lahko z učenci pogovarjala o marsičem, ne le o copatih, in to tudi počnem. Očitno pa je moje vztrajanje pri copatih pomenilo tudi nekakšno resnost pri pravilu, ki ga je vzpostavila šola. Verjetno še pomembnejša pa je bila za otroke možnost, da smiselnost pravila lahko z nekom predelujejo, da se nekomu da razpravljati z njimi o upravičenosti njihovih dvomov in nenazadnje, da jim nekdo, učitelj, posveti toliko pozornosti in časa.

"Gospa, tudi drugo leto ne bom nosil copat."

"Zakaj pa ne?"

"A se nismo luštno "zgovarjali"?!"

Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.