Postanek za sladoled

Z mami na potep

/31 /11

Kaja111: Pozdravljena, NikaPika! Dolgo te ni bilo na forumu.
 
NikaPika: Ja ... Imela sem težke čase. S partnerjem sva se razšla. Vid, ki ima zdaj 5 mesecev, je ostal z mano ...Že nekaj časa sva imela krizo, ampak tega nisem pričakovala in zdaj se me loteva panika, ker sem postala samohranilka. Tega me je bilo od nekdaj strah.
 
Damjana_B: Pozdravljene. NikaPika, samo tale nasvet – brez panike. Tudi sama sem »samohranilka«, pa se vse da. Z dveinpolletno Julijo nama gre prav super.
 
3374: Oprosti, Damjana_B, si ti mogoče tista, ki je pred nekaj časa delala na Kanalu A, zdaj pa se ukvarja s PR-ovstvom?
 
Damjana_B: Prav ta.
 
NikaPika: Mene se loteva prava panika! Že če sta dva, je naporno, če pa si sama ...
 
Damjana_B: Na začetku je vedno težko, ker nisi vajen takšne situacije. Potem se vse uteče in na koncu se sploh ne spomniš, da je bilo kdaj drugače. Obstajajo tudi prednosti takšnega načina življenja. Če pogledam sebe – veliko bolj sem fleksibilna, izbirava sami, posvečava se ena drugi, in zdi se mi, da precej bolj kakovostno. Ko sta dva skupaj, se velikokrat prepustimo mislim, ah, saj bo on/ona. Ko pa si sam, veš, da moraš ti, da si sam, zato se v situacijah hitreje in učinkoviteje zganeš in nekaj storiš. Zase in za otroka.
 
Mala43: Kaže, da je zate kozarec vedno na pol poln in ne prazen. Vseeno mislim, da je kar hudo, če si sama. Damjana_B, kako ti pa znese s službo? Preden sem postala mati, sem imela zelo aktivno službo, podaljšati do večera ni bil problem, sedaj pa je povsem drugače.
 
Damjana_B: Povsem razumem. Tudi meni je bilo na začetku težko, priznam. Prej sem bila vajena popolnoma drugačnega življenja. Delala sem do večera, včasih še ponoči. Potem pa sem morala vse postaviti na glavo. Izginila sem s prvega mesta in tega je zasedel nekdo drug. Človek postane veliko bolj organiziran, čeprav sem bila prej ravno tako dobro organizirana. Res pa je, da ves čas hitiš. Zdaj me od jutra do večera spremlja neprestano hitenje. Ujeti pravo uro, se dobro pripraviti, končati do roka, zraven pa še postoriti to in ono. In ob koncu dneva se vse prepogosto dogaja, da ostanem doma za računalnikom, s knjigo v roki ali pa grem naravnost v posteljo.
 
Mala43: Jaz sem morala zamenjati službo, ker imam dvojčici in nadure niso prišle v poštev. Pa že prej mi kariera ni toliko pomenila.
 
Damjana_B: Včasih je res težko, če si v takem poklicu, ki nima strogo določenih ur, še težje pa je, če si zelo ambiciozna. Sama se bojujem med ambicioznostjo, ki me žene pri delu, in dejstvom, da sem mama in da želim biti najboljša mama svojemu otroku. Vem, da s kariero nikakor nisem nekje pri koncu, nasprotno, šele dobro začenjam, po drugi strani pa se trudim biti mama, ki ima čas za kakovostno vzgojo otroka. To dvoje včasih ne gre z roko v roki in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.
 
AnaMarija3: Popolnoma se strinjam. Ženska ne more biti povsod najboljša. Dan ima samo 24 ur in nimamo energije na pretek, ne glede na to, ali imaš moža ali ne!
 
Kaja111: Kakšen dogovor pa imata z Julijinim očetom glede obiskov ali prenočitev pri njem?
 
Damjana_B: Z Julijinim očetom sva se dogovorila, da se podrejamo njegovemu urniku, ker je težji. Velikokrat dela popoldne in ob vikendih. Zaenkrat se dogovarjava sproti, nimava fiksnih dnevov.
 
3372: Pozdravljene! Sama prihajam iz enostarševske družine in spomnim se, da je bila ločitev staršev zame šok. Kako Julija prenaša dejstvo, da živita starša ločeno?
 
Damjana_B: Zaenkrat ni težav. Stara je dve leti in pol in njen način dojemanja situacije je omejen, znotraj nekih okvirjev. V vsakem obdobju bo prišel trenutek, ko bo verjetno treba pojasniti globlje. Paziti moraš, da otroka ne obremeniš preveč in da vedno govoriš resnico. Torej, da ga ne zavajaš.
 
3372: Kako pa je, ko otrok začne spraševati, zakaj očka ne živi z nami?
 
Damjana_B: Najprej moraš sama sprejeti to situacijo, potem jo moraš začeti živeti. Z Julijo se pogovarjava o tem. Sprašuje me, jaz ji odgovarjam tako, kot je. Da imam njenega očeta rada, midva pa imava rada njo, razlika je le v tem, da ne živimo skupaj. On živi drugje. Zaenkrat je to vse, kar mora vedeti. Pomembno je, da ve, da jo imava oba rada in ji pokazati, da se imava rada tudi midva, vendar ne živiva skupaj. Otrok je pomirjen, če ve, da se imata mama in oče še rada in da se ne sovražita. Otroka najbolj boli, če se oče in mati ne marata.
 
3372: Ko bi moja starša znala to tako lepo povedati ...
 
NikaPika: Mene pa zanima, kdo ti pomaga pri vzgoji? Starši, prijatelji?
 
Damjana_B: Nasvete črpam predvsem iz knjig in dovolite mi, da na tem mestu omenim odlično knjigo za vse tiste, ki so starši, zelo pomembna pa je tudi za vse ostale, ki niso starši. Naslov knjige je Otroci so tega vredni, avtorice Barbare Coloroso. O vzgoji pa se pogovarjam samo z ljudmi, ki imajo dobro vzgojene otroke. Instinktivno. Veliko je odvisno od občutka, najbolj pomembno pri vzgoji pa je, da je mama samozavestna in prepričana vase. Moraš se zavedati, da si predvsem zgled. Ne pomaga prav mnogo, če nekaj učiš, sam pa delaš drugo.
 
Kaja111: Malo bom zamenjala temo. Je Julija v privatnem varstvu ali v vrtcu? Zanima me zaradi delovnih ur vrtcev in tvoje službe.
 
Damjana_B: V vrtcu je. In če se že zgodi, da je treba v službi podaljšati, je to ponavadi nepričakovana situacija. Takrat se najprej umirim, ker vem, kaj me čaka. Klicarjenje ljudi, ki bi lahko priskočili na pomoč. Seveda vsi ne razumejo, zakaj kličem v zadnjem trenutku, a na koncu se vedno najde kdo, ki pomaga. Se je pa tudi že zgodilo, da nisem našla nikogar. Takrat pa je težko, vendar, kot pravim, neka rešitev se na koncu zmeraj najde. Je pa res, da ne vem, kako bi bilo, če bi se to dogajalo pogosto. Zgodilo pa se je že, da sem v vrtec pridivjala po peti uri. Vzgojiteljica ni rekla ničesar, čeprav sem ji na obrazu videla, da ji ni prav.
 
AnaMarija3: Poznam te poglede vzgojiteljic. Kot da si najslabša mama, kar jih je.
 
Kaja111: Kako pa je s tvojim časom zase? Greš s prijatelji zvečer kdaj na pijačo? Kdo ti takrat pomaga?
 
Damjana_B: Odvisno. Če grem zvečer ven, se vedno odpravim takrat, ko je Julija pri svojem očetu. Redkokdaj si privoščim varuško, če pa grem na kratko pijačo, pa ponavadi prosim sestro, da malo popazi na Julijo. Podnevi je vseeno. Gre z menoj.
 
Mala43: Kako preživljata svoj čas? Predvidevam, da nisi tip matere, ki bi čas z otrokom prebila med štirimi stenami.
 
Damjana_B: Julija je izredno bistra. Ogromno se pogovarjava, hodiva okoli in se gibava med ljudmi. Ko imam kakšne opravke ali pa delam doma, je vedno z menoj. Opazuje, sprašuje in se uči. Zdaj je poletje in sva ves čas zunaj. Skrbim, da sva aktivni. Pozimi bova najverjetneje preživljali čas ob knjigah in v gledališču ter na smučišču. Sicer pa naju vodi spontanost in razpoloženje.
 
AnaMarija3: Jaz sem podobno počela, ko sem imela samo enega. Zdaj, ko so trije, pa imam občutek, da mi zmanjkuje energije za to. Saj so polni veselja in vse lepo in prav, samo jaz sem včasih povsem izčrpana.
 
3372: Ti bistri malčki znajo biti tudi zviti glede «hišnih pravil«. Kako imata to urejeno?
 
Damjana_B: Pri pravilih sem precej jasna. Imava svoje navade, ki se jih drživa. Občasno zaradi kakšnega posebnega razloga popustim, vendar ji vedno jasno razložim. Zjutraj je najin red tak: najprej naredim zajtrk, pojeva, potem se posvetim sebi, Julija pa ta čas pogleda risanko ali si ogleduje knjige. Ko končam, je na vrsti ona. Umivanje, oblačenje. Potem se odpeljeva v vrtec in službo. Imam srečo, da Julija neskončno rada hodi v vrtec. Naj ob tem omenim, da sta njeni vzgojiteljici resnično ženski na mestu. Julija ju ima rada in ju spoštuje. Od dneva imava čez teden bolj malo, saj iz vrtca prideva po peti uri popoldne. Na hitro nekaj pojeva, potem pa greva ven. S prijatelji, ki imajo otroke, sami, na igrišče, sprehod, … Včasih pa se tudi samo stiskava. Ja, neskončno radi se stiskava. Kar se tiče sladkarij, sem izrazito proti njim, čeprav vem, da moram popustiti. Brezpogojne prepovedi ustvarjajo nezadovoljstva. Juliji ne kupujem bonbonov, raje kupiva čokolado, ker sem prepričana, da je izmed sladkarij najmanj škodljiva. Zvečer hodiva spat ob devetih, pred tem pa še obvezno tuširanje in umivanje zob. Tu ne popuščam, čeprav je Juliji včasih blazno zoprno, da ji drgnem po zobeh. A žal, tako je. Vsakokrat znova ji pojasnjujem, zakaj je dobro, da to počenjava.
 
AnaMarija3: Joj, samo o umivanju zob ne! Prvi otrok ima zdaj že vse stalne zobe in srednjemu veselo razlaga, da mu ni treba umivati mlečnih zob, ker bodo tako ali tako izpadli. Pravi cirkus imamo zaradi tega.
 
NikaPika: Glede na to, da bom sama vzgajala otroka, me zanima Damjana_B, kaj ti meniš o enostarševskih družinah? Meni se je vedno zdelo, da tem družinam nekaj manjka in da je otrok iz takšne družine na nek način prikrajšan.
 
Damjana_B: NikaPika, le mirno. Število staršev ni najpomembnejše. Prepričana sem, da ni otroka na tem svetu, ki za kaj ne bi bil prikrajšan. Nekdo je prikrajšan zato, ker mamo ali očeta vidi premalo, nekdo zato, ker je neprestano z mamo in očetom in ima premalo socialnih stikov z drugimi. Nekdo je spet prikrajšan, ker je v družini, kjer mama in oče ne gresta skupaj, nekdo, ker ima premalo pozornosti, … Najprej sem mislila, da bo to na Juliji zagotovo pustilo posledice. Danes ne mislim več tako. Zagotovila sem ji, da ima kakovostne stike s svojim očetom in zaenkrat nam gre. Sodelujeva kolikor moreva, čeprav je včasih resnično težko in moraš za en samcat dogovor potrošiti mnogo energije. Vendar se splača. Poskušam ustvarjati harmonijo, želim, da jo Julija čuti, ker vem, da bo le tako dosegla svoj notranji mir.
 
NikaPika: Če bolje razmislim, imaš prav. Hvala za to spodbudo. V črnih dneh, se bom spomnila tega odgovora.
 
Damjana_B: Ni za kaj. Pa glavo gor. Začetek je težak, ampak potem na to pozabiš. Kot porod. Dekleta, bilo mi je v veselje. Julija mi že nagaja, ker sem ji obljubila, da greva na igrišče. Lep pozdrav!
 
 
Z Damjano Bakarič je klepetala Tina Smole. Imena forumskih oseb, z izjemo Damjane_B so izmišljena.

Veseli nas, da si je Damjana vzela čas in za Ringarajine iskrice spregovorila o svoji najlepši vlogi, vlogi mame, za kar se ji iskreno zahvaljujemo!

Uredništvo Ringarajinih iskric

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Avgust/September 2008