Otrok bo spontano rinil v senco, ko mu bo na soncu prevroče.

/11 /11

Če starši dosledno sledimo vsem sodobnim opozorilom pred nevarnimi sončnimi žarki, bomo otroka - sploh pa dojenčka - skrivali pred soncem, ki bi mu lahko poškodovalo njegovo občutljivo kožo. Tako na površju kot v globini, kjer so poškodbe še toliko bolj nevarne in trajne.

Ga tudi na morju prekrili z dolgimi oblačili, ki ne prepuščajo sončnih žarkov. Mu nadeli široko pokrivalo in sončna očala, na njegovo kožo pa po vsem telesu na debelo nanesli zaščitno kremo, ki mora imeti najvišji možni zaščitni faktor (če je le možno, naj bo faktor 50).

Kakorkoli so vsi ti zaščitni ukrepi na prvi pogled videti zelo logični, za njimi pravzaprav leži strah pred soncem. Strah pred ugašajočo zvezdo, brez katere na Zemlji ne bi bilo življenja. Strah pred središčem naše galaksije, ki nam vsak dan podarja svetlobo, toploto in prano - energijo življenja.

Če se bojimo sonca, se tako rekoč bojimo Življenja.

Iskreno priznam, da sem še ne toliko let nazaj tudi sama živela v nekem skritem strahu pred močnimi sončnimi žarki. In tako sebe kot hčerki poskušala zaščititi z vsemi zgoraj naštetimi pripomočki.

Še toliko bolj, ker sem kot osnovnošolka dvakrat utrpela sončne opekline, ki me še danes v mislih zapečejo, ko se spomnim nanje. Naslednjih 20 let si brez zaščitne kreme nisem upala na sonce za več kot 15 minut, pa še takrat me je koža vsako pomlad močno srbela in mi dokazala, kako zelo je sonce nevarno. Če dodamo še ozonske luknje, pa ni čudno, da imamo na svetu vse več kožnih rakov.

Pa mi je v roke prišla knjiga Resnice in zmote o soncu, ki sem jo na določenih straneh brala z odprtimi usti. Kaj, da imajo sezonski delavci, ki so najbolj izpostavljeni sončnim žarkom, najmanj primerov kožnega raka? In da se kožni rak najpogosteje pojavlja na predelih telesa, kamor sonce zares zelo redko posije?

Ko sem prišla do poglavja o zaščitnih kremah in si lomila jezik ob nevarnih kemičnih snoveh, ki jih vsebujejo kreme, ki bi kožo naj ščitile, sem se sonca vse manj bala. Ko sem temu dodala še vse pozitivne učinke sonca na človekove celice in zdravje, je sonce vse bolj postajalo moj najboljši prijatelj.

Pa saj v resnici ni sonce tisto, ki nam škodi, temveč človekov odnos do sonca, narave in zdravja!

In tako sem korak po korak začela opuščati vse tiste defenzivne ukrepe pred nevarnimi sončnimi žarki, se časa na soncu vse bolj veselila in predvsem poslušala svoje telo. Če mi je bilo na soncu prevroče, sem se umaknila v senco, sicer sem pa povsod iskala zdravilno energijo sonca. Prav čutila sem, kako moje celice od sonca prejemajo življenjsko energijo in se z njegovo pomočjo obnavljajo.

Sonce je tako kmalu postalo moj brezplačen zdravilec. Pa ne samo moj, temveč tudi od hčera, ki sta že po naravi (kot vsi otroci) točno vedeli, kdaj je pravi čas, da se igrata na soncu in kdaj je treba v senco. Tudi na morju. 

To poletje je tako že drugo poletje, odkar naša družina:

- Dobesedno obožuje sonce in se mu čez vse leto z veseljem nastavlja, pri čemer se vsakič, ko začutimo, da je občutek na koži prevroč, spontano umaknemo v senco.

- Ne uporablja nobenih zaščitnih krem (na morju imamo sicer za rezervo takšno z mineralnimi filtri, pa še to bolj za dober občutek kot za uporabo) in zaščitnih oblačil (za katera tudi nisem prepričana, če so s svojimi sodobnimi materiali zares zdravju prijazna), saj le tako lahko začutimo, kdaj je sonce zares prevroče in se lahko pravočasno umaknemo v senco.

- Si nadenemo pokrivalo in sončna očala, ko začutimo, da bi ju potrebovali oziroma ko nam sonce visoko na nebu preveč sije v obraz in moti pogled.

- Sonce doživlja kot vir življenja, ki tako kot pomaga rastlinam rasti tudi nam ljudem pomaga vzdrževati zdravje in bogato življenje.

Če bi mi kdo pred leti rekel, da se bom nekoč tako sproščeno in brez kakršnekoli zaščite predajala sončnim žarkom, bi mu odgovorila, da je nor. Ker to pa res ni možno, saj je sonce vendarle nevarno. 

Zato sem hvaležna usodi, da mi je ob pravem času pripeljala prave informacije in ljudi na mojo življenjsko pot, da lahko danes svojima hčerkama namesto strahu pred soncem predajam ljubezen do Očeta Sonca!  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.