|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Skupno spanje z otrokom

Tanja Želj, 12.10.2019
Še vedno se spomnim težkih občutkov strahu in nemoči, ki so preplavljali moje telo, ko sem kot otrok mogla spati sama v svoji sobi. Pa sem potrebovala samo mamino roko na hrbtu.

image
Prepričana sem, da drži, da hči ne bo večno spala z/ob nama.
/11


Že 18 let delam na sebi. Tako ali drugače. Ves čas se med drugim učim čutiti. Zares čutiti.

In ko mislim, da to že znam, pride nova situacija, ki od mene zahteva še več čutenja. Kot tokrat glede skupnega spanja s hčerko.

 

S hčerko, ki bo kmalu stara sedem let, sva močno povezani. Pet let smo spali skupaj v eni sobi, ker imamo pač majhno stanovanje in je bilo tako tudi najbolj praktično. Teh trenutkov skupnega spanja ne bi zamenjala za nič na svetu, saj smo pogosto zvečer spat hodili skupaj, si v postelji pripovedovali zgodbice in si postavljali uganke ter se tudi na tak zelo spontan in popolnoma nenačrtovan način povezovali. In ja, močno smo se povezali.

Toda pred vstopom v šolo se nama je s partnerjem zdelo spodobno in pravilno, da hči Ela dobi svojo sobo. Ker otrok pač mora imeti svojo sobo preden gre v šolo. Tako pravijo, mar ne?

In tako je hči dobila svojo sobo. In mi že takrat, ko je bila stara pet let in pol, rekla: "Mami, kako naj zdaj spim sama, če sem vse svoje življenje spala z vama?"

Pa smo se "lovili" - pa spanje levo in spanje desno. Pa spanje z mamo, pa spanje z očijem. Pa nočno klicanje. In nočni obiski. Pa včasih sočutno in spet drugič z mojo slabo voljo, zakaj me spet budijo sredi noči. Ves čas v stilu, da otrok pač mora spati v svoji sobi sam.

 

Toda, danes sem končno dojela. Pa saj sem v resnici vedela že prej. Toda šele danes sem si zares dovolila (za)čutiti. Čutiti, kaj moj otrok sploh zares potrebuje. In k temu mi je močno, ampak zares močno pomagala zgodba Špelcine hčerke o vstopu v srednjo šolo, ki jo toplo priporočam v branje.

Šele danes sem namreč zelo močno začutila, da moja hčerka potrebuje samo stik. In njen stik je dotik. Kajti ta fizični dotik ji da varnost. In kdo je tisti, ki je za to nalogo v njenem življenju najbolj primeren, če to ni mama? Oziroma starši.

Naenkrat sem v sebi začutila izredno močno materinsko odgovornost.

 

V sekundi dvajset sem ukinila vsa "mamina pravila spanja", ki sem jih postavila. Ko smo uvedli hčerino spanje v svoji sobi, sem si namreč izmislila cel sistem nagrajevanja "pridnega" spanja v svoji postelji in sobi ter kaznovanja nočnega zbujanja. Ker tako pač mora biti.

Za koga že?

Še vedno se spomnim težkih občutkov strahu in nemoči, ki so preplavljali moje telo, ko sem kot otrok mogla spati sama v svoji sobi. Pa sem potrebovala samo mamino roko na hrbtu.

In s tem bolečim spominom in občutkom v sebi sem prosila partnerja, da mi pomaga. Da mi pomaga najti rešitev, ki nas bo zbliževala, in ne spet oddaljevala, ker jaz ponoči bentim, zakaj me spet zbujajo.

Slišal me je. Zato, ker so bili moji občutki iskreni in močni.

Takoj sva našla "novo-staro" rešitev - hčerin jogi na tleh ob najini postelji.  

 

Draga mama, ki težko otroka pošlješ v svojo sobo, zares ti privoščim, da si upaš (za)slišati prave občutke v sebi. Zato, ker je to prava pot zate.

Naši družini je v tem trenutku iskreno povedano čisto vseeno, koliko časa bo naša spalnica takšna in kako dolgo bomo spali v isti sobi. Zato, ker nam je bolj pomembno to, da smo ponoči mirni. Da se vsi dobro naspimo. In da smo tudi ponoči povezani.

In v resnici sem prepričana, da zagotovo drži to, kar pravijo – da hči ne bo večno spala z nama oziroma ob nama.

Zato si upaj tudi ti! Nisi sam/-a!

 


 

Tanja Želj Tanja Želj je ambasadorka zdravega načina gibanja, razmišljanja in življenja. Je idejni in strokovni vodja pilates centra Tanergija®, vodi tudi spletni projekt Fit okoli 40. Jedro njenega življenja je njena družina – hčerka Ela in partner Mark.

Njene ideje ter več informacij o njenem delu in storitvah najdete na Tanergija.si in na Tanjazelj.si.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

BLOG: Deljenje igračk
Vedela sem, da to, da ne podelita svoje najljubše igračke, še ne pomeni, da sta egoistični in se jima tista jokajoča dek...
11
Kako pomagati družinam v stiski?
Ob mednarodnem dnevu boja proti revščini smo preverili, kako lahko družine, ki ne živijo na robu preživetja, pomagajo ti...
9
Barvita jesen v objemu gora
Zakaj ne bi naredili nekaj zase in preživeli jesenskih prostih dni aktivno, obdani z gozdovi, slapovi, gorami? Sprehodi,...
9
Beremo: Pravljica o posvojeni Nali
Pravljica Nala je primerna ne le za posvojene otroke in njihove starše, temveč je lahko odlična iztočnica tudi za pogovo...
9


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Nepozabno ljubezensko in zahvalno pismo ot...
To pismo je moja hči napisala mojemu vnučku Liamu. Za vedno sem ga shranila v svoje srce!
5 pomembnih razlogov ZA gibanje na prostem
Čas, ki ga otrok dnevno preživlja v naravi, na zraku mu pomaga pri razvoju na vseh ravneh. Igra na prostem pripomore k r...




Šola za starše
Michonne RR

Ali ste v nosečnosti obiskovale šolo za starše?