Moramo se posloviti od starega življenja, da lahko pride novo.

/11 /11

Teh 14 dni družinske samoizolacije je bilo tudi zame in mojo družino zelo burnih. Četudi smo navzven videti sproščeni in "normalni", se vse bolj zavedam, da smo ne samo naša družina, temveč celotna družba v globokem žalovanju.

Žalovanju za izgubo življenja, kakršno je bilo nekoč in ga v resnici nikoli več ne bo nazaj.

Pa četudi bodo čez "saj v resnici niti ne vemo koliko tednov ali celo mesecev" otroci ponovno šli v vrtec in šolo, mi starši pa normalno v službe in po vseh tistih opravkih, ki morajo sedaj čakati na konec karantene.

In čeprav vsak človek žaluje nekoliko drugače oziroma na svoj način ter v okviru lastnih sposobnosti in psiholoških mehanizmov, ki jih ima na voljo, ima vsak proces žalovanja štiri temeljne faze.

In prav o teh fazah bi danes rada nekaj napisala, saj se mi zdi pomembno, da se ob trenutni globalni situaciji zavemo, da v resnici vsi ljudje žalujemo.

Torej, prva faza žalovanja je faza šoka. To so bili tisti trenutki v četrtek, 12. marca 2020, ko Slovenci kar nismo mogli verjeti, da bodo šole in vrtci od ponedeljka zares zaprti. In da bo veliko staršev moralo ostati doma, saj bomo do nadaljnjega vsi starši otroke šolali na domu. Pa tudi veliko zaposlenih, ki bodo doma na čakanju, saj bodo do nadaljnjega zaprte tudi vse neživilske trgovine, gostilne, muzeji, frizerski saloni, telovadnice, knjižnice ... prav tako pa vse storitve, ki niso življenjsko nujne. Kar čez noč.

Se to res dogaja ali samo sanjam? Ne, pa saj ne bodo vsega zaprli. To bo samo za kakšen teden ali dva. Pa saj koronavirus ni nič takšnega. Itak bo vse hitro mimo.

Ta faza šoka, ki je po navadi polna zanikanja in ima pogosto zelo slab spomin, deluje kot zaščita in lahko traja le nekaj ur, lahko pa tudi nekaj dni ali tednov.

Druga faza je reakcijska faza, ki označuje obdobje iskanja. V tej fazi žalujoči iščemo in razvijamo načine, kako izgubljeno pridobiti nazaj. Kar seveda ni mogoče, zato smo vse bolj polni jeze - tako v odnosu do drugih in sveta kot do samih sebe.

Pogosta spremljevalca te faze sta strah in depresija. Kar pa ni dobra novica, če vemo, da se v procesu žalovanja prav v tej fazi zelo zlahka zataknemo. Še posebej, ko gre za globalno krizo. Se jezimo nad virusom, medicino, farmacijo, državo in  državnimi ukrepi, drugimi ljudmi ... kogar pač krivimo za nastalo situacijo. Pa tudi svetom in življenjem na splošno. Lahko smo jezni celo na boga, ker vse to dopušča in nam prav nič ne pomaga.

Poleg strašne jeze pa nas v tej fazi lahko preveva tudi vse močnejši strah, saj se vse bolj globoko zavedamo izgube, ki je nikakor ne moremo sprejeti in si predstavljati življenja brez tega, kar smo izgubili. In tako se vrtimo v začaranem krogu jeze in strahu, ki nas vse bolj izčrpavata ter svet rišeta v vse bolj črnih barvah. 

Sama imam občutek, da se je ob trenutni pandemiji koronavirusa veliko ljudi zataknilo prav v tej drugi fazi žalovanja. Zato je okrog nas toliko jeze in strahu. In prav zato tudi s tem blogom javno pozivam vse tiste, ki ste že predelali to fazo žalovanja, da z razumevanjem, sočutjem in empatijo ter zgledom pomagate tistim, ki so še vedno ujeti v ta uničujoč krog jeze in strahu.

Kajti šele, ko bo večina ljudi uspela predelati to drugo fazo žalovanja, bomo lahko tudi kot družba kolektivno stopili v naslednjo fazo žalovanja za življenjem in svetom pred koronavirusom.  

Tretja oziroma predzadnja faza žalovanja je faza predelovanja. V tej fazi se žalujoči postopoma sprijaznjujemo z izgubo - včasih bolj, drugič manj uspešno. Čeprav nas kdaj še zajameta jeza in strah, se v svojih občutenjih vse bolj umirjamo in nismo več tako čustveno intenzivni. V tej fazi ne hrepenimo več tako močno po prejšnjem življenju in se ga lažje spominjamo brez, da bi nas zajela jeza, strah, panika in globoka žalost naenkrat. 

Navzven smo pogosto videti melanholični in brezvoljni, morda tudi depresivni, toda v resnici smo le v globokem in črnem breznu brez smisla, kamor se moramo odpraviti vedno, ko nekaj izgubimo. Zato da se lahko zares poslovimo od tega, kar smo izgubili, ter najdemo nov smisel, novo pot in novo življenje po koronavirusu.

Sama sem do te faze žalovanja prispela v zadnjih dneh, ko sem od strašne jeze in občutka nemoči preko globokega umika vase prišla do umirjene odločitve, da ne želim več svojega življenja posvečati koronavirusu. Da je čas, da si začnem graditi svoje želeno življenje ne glede na pandemijo in vse ukrepe, ki nas vse ljudi vse bolj ovirajo.

"Predstavljaj si, da živiš v državi, kjer je tako že od nekdaj. Boš cele dneve samo jamrala, ali si boš tudi v teh razmerah poskušala ustvariti lepo življenje?," je tekel moj notranji monolog, ki me je zelo pomiril.

To seveda ne pomeni, da se strinjam z vsemi državnimi ukrepi ter da bom brez ugovarjanja in pritoževanja sprejela vse, kar nam bo država servirala. Toda konec koncev me je veliko družbenih in državnih pravil motilo že prej, pa jim nisem namenjala vse svoje življenjske pozornosti in energije.  

Pri tej tretji fazi žalovanja je dobro vedeti, da gre za fazo, ki je za večino ljudi najtežja, saj zahteva spust v temne globine smrti, ki se je ljudje največkrat zelo bojijo. Toda v resnici je smrt le druga stran življenja in šele, ko jo sprejmemo v svojo sredino tako, da spustimo strah pred njo, lahko začnemo zares polno živeti.

Že lahko v tej izgubi, ki jo je prinesel koronavirus in nas tako potisnil v proces žalovanja in transformacije, ki si ga nismo sami izbrali, vidite darilo življenja/smrti? Darilo, ki nas bo naučilo bolje živeti - to pomeni bolj prisotno in živo ter bolj naravno, spoštljivo ter povezano z vsemi bitji in naravo?!

Četrta in zadnja faza žalovanja je faza nove orientacije. V tej fazi žalujoči izgubo sprejme kot del svojega življenja, ki je kljub izgubi še vedno privlačno in polno neprecenljivih darov.

V resnici v tej fazi spoznamo, da odžalovati ne pomeni pozabiti in na nek način tudi ne prenehati žalovati, temveč le, da smo se navadili in naučili živeti z izgubo, ne da bi pri tem izgubili voljo in veselje do življenja. Izgubo pravzaprav začnemo vse bolj doživljati kot življenjsko in dušno darilo, zaradi katerega smo zrelejši, modrejši in življenjsko bogatejši.     

Za na konec bi rada dodala, da niti dve osebi ne žalujeta enako in da je proces žalovanja pri vsakem človeku različno dolg. Pomembno pa se je zavedati, da ga ne smemo in niti ne moremo prekiniti, skrajšati in zaustaviti. Še bolj pomembno pa je, da pri tem, ko žalujemo, nismo sami. Četudi smo v domači karanteni.

In, ali ste vedeli, da koronavirus tako kot vsi virusi deluje na frekvenci od približno 5,5 do 14,5 Hz, na frekvenci, ki je višja od 25,5 Hz, pa začne umirati?

Če boste torej večino dni v domači karanteni v svojem srcu in duši gojili hvaležnost (45 Hz), občutek enosti z drugimi ljudmi (144 Hz) ter srčno ljubezen do vseh ljudi in živih bitij (150 Hz) ali celo brezpogojno in univerzalno ljubezen do vsega stvarstva (205 Hz in več), bo vaše telo vibriralo na frekvencah, ob katerih koronavirus ne more preživeti.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.