Vročina je otrokova prijateljica zdravja.

/11 /11

Ko sem bila prvič mama, je bilo tudi mene strah otrokove vročine. Gledati, predvsem pa čutiti svojega dojenčka, kako mu vse telo žari, predvsem pa glava, slišati in začutiti, kako mu divje razbija srček, dojenček, ki je "kot solata" in samo spi, kot bi nam ga vročina nekako jemala ... Ni čudno, da smo starši, še posebej pa mame, povsem iz sebe. In če potem na termometru zagledamo še številko nad 39, je panika skoraj zagotovljena.

Zgodba je še veliko bolj dramatična, če je otrok že kdaj doživel vročinski krč, ki resnično ne izgleda lepo in vsakega starša zelo prestraši, so z mano podelile mame, ki imajo izkušnje z vročinskimi krči pri otroku.

Ali potem ni logično, da se starši bojimo otrokove vročine, jo redno merimo in znižujemo, da ja ne bo preveč zrasla?

Topljenje mojega strahu pred otrokovo vročino se je začelo z informacijo, da je vročina v resnici otrokova prijateljica, ki v bolnikovem telesu sežiga nepridiprave, ki so povzročili bolezen. Takšnega koristnega prijatelja pa se mi ja ni treba bati, sem pomislila. 

Vročina torej ni nek tihi sovražnik, ki ga je treba čim prej izgnati iz otrokovega telesa, temveč prijazna prijateljica zdravja, ki ji moram pustiti, da opravi svojo nalogo. Pri tem pa lahko otroku pomagam z različnimi metodami hlajenja telesa: ga slečem, da ima največji del telesa - noge gole, ga hladim v vodi, mu dajem kisove ali krompirjeve obkladke in mu s svojimi dlanmi "jemljem" vročino. Ter poskrbim, da otrok pije čim več čiste vode. Pa četudi le po požirkih. Če naštejem le tiste pomočnike, ki jih sama uporabljam.

Takšno soočanje z otrokovo vročino lahko traja tudi več dni in seveda od starša zahteva veliko večjo angažiranost kot če bi mu dal zdravilo za zniževanje vročine. Poleg angažiranosti pa je potrebno tudi zaupanje. Zaupanje naravi, da ve, kaj počne. Tolikšno zaupanje, da lahko pospravimo termometer in prenehamo vsako uro preverjati, ali je vročina morda zrasla. Kaj se z vročino zares dogaja, je namreč veliko lažje ugotoviti s tem, da smo ob otroku, ga tipamo in sami "izmerimo" njegovo stanje.

Sama sem za takšno zaupanje potrebovala par let in priznam, da odkar vročine več ne merim, se je strah pred vročino povsem stopil. Ker vročine ne merim in se je ne bojim, tudi zdravil za zniževanje vročine že več let sploh ne uporabljamo. Druga hči je tako v vsem svojem petletnem življenju samo enkrat dobila svečko za zniževanje telesne temperature. Pa vročine ni imela le enkrat.

Danes tako lahko popolnoma iskreno povem, da se otrokove vročine več ne bojim in tudi hčerkama vedno, ko ju obišče, povem, da je njuna prijateljica, ki jima pomaga ubijati viruse in bakterije. Da jima morata tudi onidve pomagati tako, da pijeta veliko vode, počivata in ji zaupata, da bo dobro opravila svojo nalogo.

V naši družini tako vročino vedno dobrodošlo sprejmemo kot našo družinsko prijateljico zdravja. Prijateljico, ki sem se je včasih zelo bala.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.