Otrok izven dvorišč skoraj ni več možno srečati.

/11 /11

Kot otrok sem vaško življenje izkusila le na poletnih počitnicah pri babici in dedku.

Vsak konec šolskega leta sem se zelo veselila tistega tedna dni, ko sem bila lahko od jutra do večera bosonoga. Ko sem zjutraj še v pižami in mežikajoča na pragu poslušala petelinje kikirikanje in kokodakanje babičinih kur.

Ko sem za zajtrk pila belo kavo divka, v katero sem namakala domači kruh. Ko sem se s sestrično in bratrancem ure in ure igrala ter preganjala po dvorišču in bližnjih travnikih. Ko sem babici pomagala lupiti krompir, čistiti solato in nabirati najbolj sladke jagode na svetu.

Ko smo otroci zbirali drobiž, da smo se lahko peš ali s kolesom odpravili v resnici kar oddaljeno trgovino, kjer smo si nakupili vrečko sladkarij. Ki smo si jih seveda pravično razdelili, kot smo se pravično dogovorili, katere igre se bomo igrali - lopovi in policaji, kocke, skrivanje, karte ali banke z denarjem iz listov z bližnjega grma.

Ko danes, ko sem mama in zadnja leta tudi mi živimo na vasi, opazujem vaške otroke, je vse videti drugače. Otroci na dvoriščih nič več ne skačejo gumitvista in ristanca, temveč pride v poštev samo trampolin. Tista velika reč, ki kmalu postane le še atrakcija za otroke na obisku. Seveda tiste, ki doma nimajo trampolina.

Žoganje in skrivanje postane hitro dolgočasno, tako da brez naprednih igrač in športnih rekvizitov sodobni otroci največkrat hitro pobegnejo v hišo pred vse tiste pametne in "čudežne" ekrančke. Zato sploh ni čudno, da izven domačih dvorišč tudi na vasi skoraj ni več mogoče srečati otrok.

"Mami, to je brez veze," mi odvrneta hčerki, ko ju poskušam navdušiti za potepanje po bližnji okolici. Sicer vsake toliko naredita manjši sprehod v bližini hiše, toda v resnici nista raziskali niti vseh naših dreves in skritih kotičkov okrog hiše, kaj šele, da bi se odpravili kam dlje v vasi.

Več kot očitno ju to raziskovanje narave enostavno ne pritegne dovolj. Še posebej, ko je na urniku čas za IT, ju pametne napravice tako začarajo in posrkajo vase, da ju na sonce in sveži zrak ne morem pritegniti niti z zgledom. Pa ni važno, ali delam na vrtu, poležavam v viseči mreži ali ju vabim k igri z žogo.

Morda pa so zato danes vasi tako prazne in brez otrok, ki "se stepajo". Otrok, ki nič več ne plezajo po drevesih, nič več ne raziskujejo skrivnostnega sveta v travniku in gozdu, nič več ne "rabutajo" sosedovih jabolk, se nič več ne valjajo po senu ...

Ker jih je ukradla sodobna tehnologija ter iz travnikov in njiv pregnala sodobna kmetijska oprema. Še traktorji niso več to, kar so bili včasih - počasna in nerodna vozila za na njivo. Ko na cesti srečam kakšno najsodobnejšo verzijo traktorja, je v resnici bolj podoben tanku kot traktorju, pa tudi nič kaj dosti počasnejši ni od avtomobila. Da o astronomskih cenah takšnih supervozil, ki si jih povprečen kmet gotovo ne more privoščiti, niti ne govorim.

Sodobne vasi več kot očitno niso več takšne kot so bile nekoč. In zato ni čudno, da tudi sodobno vaško življenje otrok ni več enako. Če bomo odrasli oziroma starši dopustili vsem sodobnih novotarijam, da otrokom ukradejo vse tisto pristno in naravno, kar smo sami (še) uspeli doživeti. 

Sama ugotavljam, da tudi to, da sem sama pogosto v naravi, enostavno ni dovolj, da bi punce zvabila na prosto. Da smo sodobne otroke s sodobnim načinom življenja tako zelo okužili - kot tiste majhne črnčke v staroselskih afriških vaseh, ki si vsi po vrsti želijo coca-colo, sodobna oblačila in po novem tudi mobilni telefon.

Afriške mame se potihoma zagotovo jezijo na te neumne belce, ki so v vas prinesli vso to novotarijo. In otrokom ukradli željo po iskanju leva, poslušanju ptičjega petja in najbolj nori otroški zabavi v blatu.  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.