/11 /11

Nama je to sicer všeč, saj tako preživimo več časa skupaj, po drugi strani pa zato nikakor ne uspeva urediti določenih stvari. Prav tako se zgodi, da nama ne ostane veliko časa niti za resnejše pogovore in pomembnejše odločitve, saj sva ob pozni večerni uri že precej utrujena.

Po dolgi beli zimi, ko smo se večinoma zadrževali v stanovanju, je zdaj ponovno čas številnih zunanjih aktivnosti. Z družinico hodimo na sprehode, se igramo na dvorišču ali na bližnjih otroških igriščih in se odpravimo na obisk k prijateljem. Vsak prosti trenutek preživimo skupaj. Približno tako potekajo vsi dnevi. In ko malo pomislim, se zavem, da si z Matejem skoraj ne privoščiva več časa samo za naju. No, morda se tu in tam odpraviva na večerni tek, ko Gaj že spi in prosiva njegovo babico in dedka, da ga »čuvata«. To pa je tudi vse. Ja, to je družinsko življenje, boste rekli. Res je tako. Vendar … 

Danes je najin palček star že šestnajst mesecev in pol. Zrasel je v pravo razumevajoče bitjece. Rad je med ljudmi, tako odraslimi kot svojimi vrstniki. Dobro že ve, kdo je njegov prijatelj in kdo tujec. Zelo rad ima svoje stare starše in še raje jih neprestano kliče: »Dedi. Babi.« Vesel je, kadar se lahko igra z njimi in pri vsakemu ima nekaj, kar ga navdušuje. Ko sva ga z Matejem takole opazovala, sva se odločila: čas je za najino skupno aktivnost. Zveni kot iluzija Davida Copperfielda, mar ne? Kakšen bo končni rezultat ne veva. Dejstvo pa je, da sva prejšnji teden rezervirala (za celo poletno teniško sezono) uro tenisa na teden. Čas je, da se tudi jaz naučim tega športa.

Tako je prišla najina prva ura. Gaj se je malo pred tem zasanjal v svoj popoldanski spanec, zato babi in dedi nista imela težkega dela. In sva se odpravila. Seveda na teniškem igrišču nisva bila sama. Tam so bili tudi najini znanci in prav začudeno so naju pogledali, ko sva jim povedala za načrt. »A tako, a kar oba?« so se čudili.

Ja, kar oba. Je morda s tem kaj narobe? Si starša danes ne smeta privoščiti ure zase od 168, kolikor jih ima teden? Ljudje kar prehitro pozabimo, kako je bilo pred rojstvom otroka, ko sta imela partnerja skupne aktivnosti. Verjemite, v primeru, da jih je bilo pred rojstvom veliko in se njihovo število kar naenkrat izenači z nič, lahko nastane problem. Posledice so lahko prav neprijetne in vplivajo na vso družino. Ne pozabite! Partner je tisti, s katerim ste se odločili živeti do konca svojih dni. Otroci bodo zrasli v samostojne odrasle osebe in živeli svoje življenje, vidva pa bosta ostala skupaj. Ne zanemarita drug drugega in vajinih aktivnosti zaradi otrok.

Vaš otrok se bo tako tudi lažje osamosvojil, če mu boste to dovolili. Dandanes mame vse preveč navežejo nase svoje otroke in jim ne pustijo oditi. Ste že slišali za ta sindrom? Ampak, o tem raje kdaj drugič.