/11 /11

Kot ženska brez otrok, ki jo je družba poskušala vsiliti to kot obvezno, sem bila zelo pogosto deležna očitkov, ko se ukvarjam s temami, ki zadevajo otroke. Ker kaj pa jaz vem. Če bi vedela, bi imela svoje. Od kod imam pravico reči, ko pa nimam, ne znam, ne morem ali ne smem.

Ker me nikoli ni zanimalo, kaj počne družba, za posameznike pa mi je vseeno, bom rekla lajanje za hrbtom, saj je pomembno govoriti in opozoriti na stvari, ki niso normalne.

Zakaj? To, da so »pametnejši preveč popustili«, je pripeljalo do tega, da je postalo nevzdržno živeti v družbi.

Čeprav nimam otrok, imam oči, da vidim, možgane, da razmišljam, in tudi sama sem bil nekoč otrok.

Bila sem otrok v letih, ko je bilo biti otrok izjemno težko in ne želim, da se ta leta nikoli in za nikogar ne ponovijo. Kljub temu, ko se ozrem na svoje otroštvo, si ne morem kaj, da ne bi pomislila, koliko bolj srečno je bilo od tega, kar vsiljujemo otrokom danes. Bili smo svobodni.

Da se učimo, rastemo, razvijamo. Bila je vojna, a v šolo smo hodili sami.

Nihče nas ni vodil za roko in ni bilo obvezno, da nas nekdo čaka po šoli. Zagotovo je bilo več norcev kot danes, ker je bil čas tak. Nikoli nismo šli v šolo, ne da bi sirena za zračno nevarnost rekla pojdi domov.

PREBERITE TUDI: Pazite, kaj govorite in kakšna sporočila pošiljate otrokom

V tistem trenutku sta bila mama in oče službeno kilometre stran od tebe, vzameš torbo in greš domov. Tako kot vsi drugi otroci.

Nisi imel torbe na kolesih, ki jo vlačiš naokoli kot stevardesa, ki bo zamudila let.

Videla sem, da je to dandanes nenormalno popularno. Verjetno po nasvetu kakšnega "new age ultra mega giga psihologa ali pediatra", ker so otroške knjige nenormalno težke.

Starši se ujamejo v past in sami pravijo, da je knjig preveč, pri nas ni bilo tako. Težko jim je. Pri nas je nosil tudi blok številka pet, superge in majice ter polno torbo knjig in starši ga nikoli niso vprašali, ali mu je težko. Vsaj moji ne.

Mislim, da če bi otrok v tistih letih »vlekel torbo na koleščkih«, bi se drugi otroci delali norca. Nisi hotel biti šibek. Skrival si se tudi, ko si bil bolan, ker si hotela biti pogumen, ne pa mamin sinko. Danes se temu reče "skrb in ljubezen do sebe" in vsilili smo ga tudi otrokom.

Učitelji zahtevajo, da imajo otroci svoje flsške, saj je hidracija pol zdravja. Ne kar poljubnih steklenic. Točno to, kar so napisali. Tako sem videla punčko, ki je vlekla torbo na koleščkih, ki so jo v mojih časih vlekle 80-letne babice, ko so šle na tržnico, iz nje pa je štrlela plastenka vode.

PREBERITE TUDI: Je bilo našim staršem v 80. in 90. letih lažje kot nam? 

Nisem si mogla kaj, da se ne bi spomnila, kolikokrat sem v šoli pila vodo iz dlani nad kamnitim koritom. Sem umrla zaradi te vode? Ali sem umrla, ker nisem imela prtička, da bi si obrisala roke? Obrisala si jih v hlače in se odhitela še malo poigrat.

Da bo jasno, mislim, da ni normalno, da otroci v šoli nimajo mila, brisač in zelo pogosto tudi tekoče vode. Ampak za božjo voljo, mi smo bili otroci. Nismo razmišljali o tem. Za nas je bilo nepomembno.

Bilo je vseeno, kaj smo jedli za malico. Koliko denarja ima kdo? Zelo pogosto nismo niti jedli malice. Tekel si pred šolo v trgovino in kupil sok ali smoki. Ali pa krof na improvizirani stojnici kakšne gospe, ki si je tako prislužila kos kruha. Ali pa bi ti Nataša dala zavitek, ki ga je naredila njena mama.

Slišala sem, da v neki šoli v Srbiji otroke delijo na tiste, katerih starši imajo denar, da otrokom v šoli plačajo poln obrok in jim dajo vse posebno, medtem ko imajo drugo vrsto za otroke, katerih starši imajo manj denarja in jejo kiflčke.

A SMO NORMALNI? Ali so to vrednote, ki jih želimo vsiliti otrokom? Ali je normalno, da jim že od malih nog onesnažujemo dušo in jih učimo, da denar kupi vse, tudi mesto »v višji kasti, ki bolje žre«.

Kolegica mi je povedala, da njena punčka protestira, ker so med obroki v podaljšanem bivanju ločeni od ostalih otrok, ker je med tistimi, ki plačajo obroke. Na hodniku jim pripravijo mizo in kuharica jim postreže, otroci, katerih starši ne plačajo obroka, pa ostanejo v učilnici.

Majhna je, vendar se zaveda, da to ni prav in želi jesti s prijatelji. Nekateri drugi otroci se bodo že takrat naučili, da želijo biti ločeni in privilegirani v primerjavi s tistimi, ki imajo manj. Da jim služijo.

In se sprašujemo, kako je šel naš vrednostni sistem... tja, kjer ne bi smel biti.

Tako.

In ne bom se opravičeval za grdo govorjenje, ker sem jezna.

Jezna sem, ker vzgajate otroke, ki se jih bojim. Otroke, ki ne znajo reči dobro jutro. Otroke, ki ne nosijo vrečk starejšim iz trgovine. Otroke, ki vam ne bodo pridržali vrat dvigala, ampak bodo mrzlično pritiskali na gumb, da se zaprejo ista vrata, preden pridete.

Nesramni, nevzgojeni in arogantni otroci. Otroci, ki nimajo empatije. Otroci, ki ne iščejo junakov v romanih Branka Ćopića, ampak na Instagramu, YouTubu in Tik Toku, saj je tam najlažje služiti denar. Običajno tako, da se delaš norca iz sebe.

In ni mi treba imeti svojega, da vem, da to, kar počnete, ni dobro. Ni normalno. Niti spodobno ne. Niti kulturno.

PREBERITE TUDI: Pomen postavljanja meja pri vzgoji otroka

Neumni so tisti starši, ki želijo svoje otroke vzgajati pravilno in v duhu normalnih vrednot. Njihovi otroci so verjetno bedaki. Mehki, nežni in čutijo, da jih bo ta družba pojedla. Ker ustvarjamo družbo, v kateri moraš grabiti, trgati. V kateri smo drug drugemu volkovi. Odvratno. Še bolj nagnusno pa je, da to počnemo otrokom.

In zdaj vas prosimo, da vržete svoje salve žalitev. Verjamem, da sem jih vse slišala že zdavnaj. Ampak, če en starš misli, če en starš reče, da to, kar počnemo, ni prav in dajmo to spremeniti, ne bo zaman.

Premislite…

Vir: Lolamagazin.com