|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Kako dolgo naj otrok spi skupaj s starši?

Helena Primic, 11.6.2019
Večerno sedenje ob otroku nikakor ni razvajanje, temveč nudenje podpore v umirjanju otrokovega sistema, ki se sploh po gledanju risank, sladki večerji ali norenju s sorojenci težje zgodi.

image
Otroci potrebujejo različno časa, da se zmorejo sami uspavati.
/11


Uspavanje dojenčka in otroka lahko postane akutna družinska težava. Ali otroka res razvajamo, če ga uspavamo tako, da smo tako dolgo ob njem, dokler ne zaspi? In kdaj je pravi čas, da začne spati v svoji sobi?

Vse to in še več smo vprašali psihoterapevtko Taro Nastasio Hughes (Custvenapripravanaporod.si), ki vodi tudi čustvene priprave na porod.


Čeprav se nekatere mame še vedno bojijo spati ob dojenčku, razvojni psihologi razkrivajo vse več prednosti spanja otroka ob mami. Kako dolgo je smiselno, da otrok spi z mamo oziroma staršema oziroma je kakšna meja, ko je dobro, da otroka preselimo v njegovo posteljo, da ne bo pri nas še kot najstnik?

Skupno spanje ima gotovo kar nekaj prednosti, zaradi katerih bo tako dojenčku kot staršema lažje prestati obdobje zgodnjega starševstva. Razlogi, ki družine pripeljejo do odločitve za skupno spanje so različni – nekateri iščejo globljo povezavo, drugi le bolj mirne noči, tretji nimajo srca, da bi dojenčka puščali v svoji sobi. Kar pa ne spremeni dejstva, da si skupnega spanja najverjetneje niso zamišljali v nedogled. Prej kot slej torej pride na vrsto vprašanje, kako prekiniti navado, ki se je razvila v najnežnejšem obdobju otrokovega življenja, in kako izpeljati čim bolj nežen prehod. Vprašanje je pravzaprav podobno tematiki prekinjanja dojenja, v prednosti katerega seveda ne dvomimo, vemo pa, da ne sodi v vsa razvojna obdobja.

Sama mislim, da je odgovor smiselno iskati v skladu z razvojnimi koraki otroka. Ti so v psihologiji sicer okvirno začrtani, v praksi pa stečejo v vsaki družini malo drugače. In prav je tako. Pri raziskovanju smiselnosti skupnega spanja se je torej dobro vprašati, ali spanje še podpira otroka na način, da s tem dobiva podporo za razvoj, ali ga morda ovira, da bi usvojil naslednje korake v smeri samostojnejšega čustvovanja in komuniciranja? Ne sme nas zanimati samo to, ali se sami dobro počutimo ob otroku v postelji in ali si otrok tega še želi, temveč moramo vzeti v ozir tudi korist za njegov razvoj. Starši po navadi sami ugotovijo, da se odgovori iz leta v leto spreminjajo.

Če pa že moram izpostaviti nek okvirni razvojni mejnik, bi sama izbrala otrokov prehod v osnovno šolo. Seveda je že veliko pred tem sprejemljivo, da spite ločeno, toda po tem obdobju pa je za otroka dobro, da usvoji spanje v svoji postelji. Toda, to seveda ne pomeni, da otroku s prvim septembrom grobo ukinemo dovoljenje za skupno spanje, temveč nove spalne navade izpeljemo postopoma in nežno, se o njih z otrokom pogovarjamo ter raziskujemo različne možnosti.

Če otrok zelo težko sprejema prekinjanje skupnega spanja, bo verjetno potrebno več komunikacije in pozornosti na otrokovih občutkih, ne pa nujno obupati nad prekinitvijo. Povsem normalno je namreč, da se bo otrok spremembi upiral, toda to še ni znak, da to, kar počnemo, ni ok. Močna čustva jeze, žalosti in strahu (pri otroku ali staršu) so v bistvu dobra priložnost za vzpostavljanje povezave z otrokom na čustveno zrelejši ravni, kar je tudi nujen razvojni korak.

Tara Hughes

 

Veliko otrok nikakor ne morejo zaspati sami oziroma potrebujejo starše, da sedijo ob njih dokler ne zaspijo. Nekateri starši so prepričani, da je to razvajanje otroka. Ali to drži?

Za uspavanje dojenčka in otroka je nujno potrebno ustvariti primerno okolje in občutke varnosti. Otrokov sistem se mora ohladiti, znižati obrate, se sprostiti … česar se lahko otrok uči veliko dlje kot le nekaj let. Večerno sedenje ob otroku zato nikakor ni razvajanje, temveč nudenje podpore v umirjanju otrokovega sistema, ki se sploh po gledanju risank, sladki večerji ali norenju s sorojenci težje zgodi.

Tak proces terja svoj čas, zato je priporočljivo, da z umirjanjem otroka začnemo že veliko prej preden gre otrok v posteljo. Tako imenovan večerni ritual z vnaprej poznanimi točkami večernega obreda otroku pomaga pri postopnem umirjanju. Zato so večerne zgodbice, kramljanje in stiskanje pomemben del pred spanjem, ker igrajo močno vlogo v ustvarjanju miru in varnosti v vsakem izmed nas. Večina otrok bo z dovolj dobrim (ni treba odličnim) starševskim pristopom zadovoljnih že v času vrtca, ko bodo tudi zmožni mirno spati v svojih posteljah. Pri čemer pa ne izključite možnosti nočnih klicev. 

 

Kaj pa storiti, ko nas otrok ponoči kliče? Ali to pomeni, da smo ga prezgodaj preselili v svojo posteljo? 

Če na hitro pogledamo razvojne potrebe – do in pogosto tudi po prvem letu starosti dojenček za umirjanje in uspavanje nujno potrebuje prisotnost pomembnega drugega (najpogosteje mamo ali očeta), ker dojenček še nima razvitih psihičnih struktur, s katerimi bi se lahko sam uspaval. Razvija si jih s ponovitvami dobrih izkušenj - večkrat kot ga mama uspe pomiriti in uspavati v podobnem slogu, hitreje bodo rastle njegove kapacitete, da postopek sam ponovi. Dojenček torej takorekoč skenira in vpija starševske odzive ter jih skuša ponotranjiti tudi, ko gre za uspavanje, tako da nekoč postanejo tisti glasek v njegovih mislih oziroma občutek, s pomočjo katerega se bo postopoma naučil sam pomirjati in uspavati.

Toda, dokler dojenček oziroma otrok tega še ni ponotranjil, je povsem odvisen od naše pomoči in bo zato vsakič, ko se bo v njem prebudila stiska (se bo recimo zbudil in ugotovil, da mame ni več na stolu ob njem ali da je soba kako drugače drugačna kot takrat, ko je zaspal), preverjal/klical starše, saj se ne bo počutil varnega. Zato je zelo pomembno, da se vsakič, ko nas otrok ponoči pokliče, odzovemo in otroku tega nikakor ne prepovedujemo. Če se v več letih to ne izboljša, je seveda smiselno preveriti, kaj se dogaja v družinski dinamiki.

 

Pogosto prvorojenec "pristane" v svoji postelji in sobi takrat, ko pride na svet bratec ali sestrica, ki zavzame njegov prostor v postelji staršev. Kako to izpeljati, da se otrok ne bo počutil izrinjenega? 

Pri otroku, ki je bil do sorojenčevega prihoda edinec in naenkrat pristane v svoji sobi, mesto pri starših pa zapolni sorojenec, lahko gotovo pričakujemo veliko frustracijo. To je zdravo in normalno, zato lahko pričakujemo, da se bo otrok uprl in branil svoje pravice. Zame so bolj zaskrbljujoči tisti otroci, ki tega ne naredijo oziroma ga starši v tem ne opazijo.

Prihod sorojencev je zelo občutljiv čas, ko starejši otroci močno potrebujejo, da jih starši opazijo in jim zagotovijo čustveno podporo ter jim pomagajo ohraniti njihov občutek pomembnosti v družini. Seveda pa ni nujno, da na ta račun ostanejo tudi v isti sobi oziroma postelji. Vsekakor ni enoznačnega odgovora, temveč mora pravo rešitev najti vsaka družina zase.

Sorojenci pa lahko prinesejo tudi prednosti pri uspavanju. Še posebej, ko tudi mlajši otrok že spi v svoji postelji in s sorojencem spita v istem prostoru. Če se namreč metode umirjanja in uspavanja sorojencev med sabo ne izključujejo, se otroka v isti sobi lažje pomirita in zaspita, saj vesta, da nista sama.

 

Kaj pa storiti, ko imamo starši dovolj skupnega spanja z otrokom, saj smo povsem nenaspani in vse težje funkcioniramo, otrok se pa prekinitvi odločno upira?

O tem sem spregovorila že prej - otrokovo upiranje še ni nujno razlog za uresničevanje njegovih želja. Če se otrok močno upira, je potrebno raziskati, kaj poganja njegov upor, predvsem pa preveriti, ali mu lahko tudi na kakšen drug način ponudimo pomiritev in stik.

Če starši otroka ne želijo v svoji postelji, otroci to začutijo. Zato je pomembno, da otroku razložimo, zakaj se tako počutimo, in ga pomirimo, da ga imamo še vedno zelo radi, kljub temu, da bo spal drugje. Če tega ne storimo, lahko otrok poveže napačne stvari. Tako skupaj z otrokom poiščemo nov način za večerno povezovanje in navezovanje, ki bo uspešno nadomestil starega.

Pri tem vprašanju pa bi rada izpostavila tudi to, da je zelo zanimivo, kako veliko lažje spregovorimo o težavnih otrocih, ki vztrajajo pri skupnem spanju, medtem ko veliko težje pogledamo, kaj se dogaja pri njihovih starših. Po mojih izkušnjah je velikokrat veliko večji (in povsem neozaveščen) problem na strani staršev, ki svoje stiske prenašajo na otroka.

Kako? Če je starše strah, kako se bo otrok počutil sam v svoji postelji, bo otrok ta strah čutil, četudi se ga starši niti ne zavedajo. Če se recimo partnerja ne razumeta dobro, otrok v njuni postelji služi kot neke vrste vmesni tampon, ki drži varno razdaljo med partnerjema, ki jima onemogoča normalne pogoje za intimno partnersko življenje. Otrok v zakonski postelji lahko tudi zapolnjuje potrebo po bližini in potrditvi katerega ali obeh staršev, ki bi si jo v resnici morala dajati partnerja med seboj. Ali pa v primeru ločenega starša nadomesti manjkajočega partnerja.

V vseh teh primerih se bo otrok prekinitvi skupnega spanja seveda upiral, saj bo čutil, da ga starša potrebujeta. Otrok namreč povsem verjame sporočilom svojih staršev, ki pa niso nujno zdrave za njegov razvoj in ga lahko močno zaznamujejo tudi v prihodnosti. V vseh teh primerih je namreč otrok uporabljen/zlorabljen za gašenje potreb odrasle osebe in ob tem popolnoma spregledan.

 

Je torej to, da otrok spi sam v svoji postelji in v svoji sobi zares znak zdravo razvijajočega in samostojnega otroka?

Ko otrok uspešno - umirjeno in zadovoljno - spi v svoji sobi, je gotovo bolj samostojen. Vprašanje pa je, kdaj se tega navadi in na kakšen način poteka uspavanje pred tem. Vsi ti procesi so pomemben faktor pri ugotavljanju zdravega načina spanja. In kot sem že rekla, zavisijo od družine do družine.

V primeru ločitev se na primer pogosto zgodi, da se za krajši čas spalne navade spremenijo. Lahko bi rekli, da stopimo par korakov nazaj in uvedemo spalne načine, ki smo jih sicer že prestali (daljše uspavanje in več telesnega stika). S tem ni prav nič narobe. Je pa dobro, da potem, ko prepoznamo, da je otrok zmožen samostojnejšega pomirjanja, postopoma gremo nazaj na stare tire.

Spalne navade otroka (in odraslih) vsekakor niso nekaj, kar bi lahko vnaprej izbrali in strogo izvajali, ker jih je potrebno prilagajati situacijam in družini. Zato staršem svetujem, da se posvetijo raziskovanju lastne družinske situacije, namesto da bi jih na silo spreminjali za vsako ceno. Vsak družinski sistem in sistem na splošno namreč deluje na podlagi zakonitosti, ki pokrivajo določeno funkcijo. Zato moramo pred spremembo določenih družinskih navad razumeti, kaj se (potencialno) lahko odpre ali sesuje in kako se bomo tega lotili.

 

Tara Nastasia Hughes je tudi Ringarajina strokovnjakinja, svoje vprašanje ji lahko postavite tukaj!

Nevarne snovi v plenicah za enkratno uporabo
V Franciji so našli sledove nevarnih kemičnih substanc, med drugim rakotvornega herbicida glifosata in škodljivih sintet...
4
Koliko spanja potrebujejo dojenčki?
Ko v družino pride dojenček, starši upajo, da bo kmalu spal vso noč. Želijo si, da bi čim prej imel urnik rednega spanja...
4
Reakcija po cepljenju otroka
Včasih se lahko po cepljenju otroka pojavijo neželeni učinki. Ti so običajno blagi in hitro minejo. Prav tako lahko prid...
4
VIDEO: Načini za podiranje kupčka
Med hranjenjem dojenčki poleg mleka zajamejo še zrak, zato jim podiranje kupčka pomaga, da te zračne mehurčke spravijo i...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Skupno branje pomembno krepi družinske odnose
Mlajši kot je otrok, tem bolj je pomemben način branja oz. pripovedovanja in govorica telesa. Pri majhnih otrocih zato n...
Kako dolgo naj otrok spi skupaj s starši?
Večerno sedenje ob otroku nikakor ni razvajanje, temveč nudenje podpore v umirjanju otrokovega sistema, ki se sploh po g...




Šola za starše
Michonne RR

Ali ste v nosečnosti obiskovale šolo za starše?