|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Od partnerja se lahko ločimo, od otrok se ne moremo ločiti nikoli in tako tudi novega partnerstva nikoli ne moremo postavljati čisto na novo. Kako se v takih primerih obnašati in kako sprejeti partnerjevega otroka?

image
Od partnerja se lahko ločimo, od otrok se ne moremo nikoli.
/11


»Spoznala sva se in se zaljubila. Čutila sem, da je to to! Mislila sem, da sva tukaj samo midva, ki bova živela in gradila najin odnos in bova srečna. Spoznala pa sem, da je vse skupaj precej bolj zapleteno … «

 

Od partnerja se lahko ločimo, od otrok se ne moremo nikoli

Ko se družina razide, se navadno razide zaradi konfliktov, ki jih ne zmore razrešiti. Z ločitvijo se sicer določenih konfliktov znebimo, določeni ostajajo in se lahko celo stopnjujejo, nastajajo tudi novi. Ko eden od bivših partnerjev vstopi v novo partnerstvo, se nerazrešeni konflikti prejšnjega partnerstva dotaknejo tudi novega partnerstva in ga do določene mere obtežijo. Posebno težko je, če bivši partner oz. partnerka s svojimi zahtevami, lahko celo z ljubosumjem in napadi grobo posegajo v življenje novega para.


Če so se v starem partnerstvu rodili tudi otroci, je situacija še bolj zapletena. Od partnerja se lahko ločimo, od otrok se ne moremo ločiti nikoli. Žena in mož sta lahko bivša žena in bivši mož, otroci nikoli ne morejo biti bivša hčerka in bivši sin. Ko so tukaj otroci, novega partnerstva nikoli ne moremo postavljati čisto na novo, zgodovina partnerja z otroki je zelo močno najina sedanjost in del najinega odnosa, čeprav bi si želela drugače.

 

Otroci in (starševska) krivda

Večina ločenih staršev v odnosu do otrok čuti krivdo. Čutijo, da se je z razpadom družine otrokom naredila nepopravljiva krivica. Dejansko je temu tako: otrok bo ločitev staršev vedno doživljal kot izgubo, prikrajšanost, krivico. V veliko primerih bi sicer bila krivica in krivda, da starša »zaradi otrok« ostajata skupaj, otroci pa ob tem dnevno doživljajo prepire, praznino med partnerjema in neizgovorjeno »žrtvovanje« staršev zaradi otrok, celo večja. Razveza je torej izbor manjšega zla, ki pa je v otrokovem doživljanju še vedno zlo (bolečina, pogrešanje, prikrajšanost itn.), čeprav starše in razloge za njihovo razvezo zelo dobro razume (večinoma celo preveč). Starši seveda čutimo to otroško bolečino in se ob tem počutimo krive. To krivdo popravljamo tako, da za otroke »naredimo vse«.

 

Ljubosumje in postavljanje zdravih meja

Na tak način se v novi partnerski odnos mnogokrat prikrade ljubosumje. Novi partner, še posebej, če nima otrok, se v relaciji do partnerjevih otrok počuti zapostavljenega. Doživlja, da se mu dogaja krivica. Dejansko to tudi je, saj je »normalno«, da imata partnerja drug pri drugemu prvo mesto na lestvici. Ali lahko zahtevamo, da otroke postavi na drugo mesto? Ne, saj so to otroci, ki zaslužijo brezpogojno ljubezen, zaslužijo prvo mesto pri starših.

 

Komu torej pripada primat: otrokom ali partnerju?

Odgovor je OBEMA, pa čeprav se sliši popolnoma nelogično. V življenju imamo več vlog, dve izmed njih sta tudi vloga partnerja in starša. Kot v »popolni« družini starša igrata vlogo starša in partnerja (sta tako mama in ženska kot oče in mož) in morata poskrbeti za obe: vsaki pripada določen delež pozornosti, časa, denarja … Svojim otrokom rada rečem, da imamo za vsako osebo v svojem življenju posebno srce, ki je popolnoma in čisto njihovo: eno srce je za moža, drugo za mamo, tretje za njega, četrto za bratca, peto za prijateljico itn. Imamo toliko src, kolikor imamo ljudi, ki jih imamo radi in vsakega imamo radi na poseben način.

 

Kaj je vzrok, da ne morem sprejeti partnerjevih otrok?

To je prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, ko želimo sprejeti partnerjeve otroke. Kako mislim, da bi jih moral-a sprejeti, kot da bi bili moji? So vzrok nerazrešene stvari iz partnerjevega bivšega odnosa? V teh otrocih vidim njegovo bivšo/bivšega, ki mi je požrl-a že toliko živcev? Me boli, ker čutim, da jo je imel rad in jo ima še vedno rad na poseben način? Je problem moj partner in njegova krivda, zaradi katere me zavrže, ko pokličejo otroci ali bivša/bivši, ker ne zmore postaviti zdravih meja? Je vzrok v moji bolečini, ko si želim imeti »normalno« partnerstvo, kjer je vsa pozornost namenjena meni? Je vzrok še globlje nekje v moji oz. partnerjevi primarni družini? Kaj …

Ko si odgovorim na ta vprašanja spoznam, da za mojo stisko v odnosih z njimi nikakor ne morejo biti krivi otroci, četudi me zavračajo, mi nagajajo in nalašč počnejo stvari, za katere vedo, da jih ne maram. Tvegala bom napisati: Otroci so vedno žrtev staršev! Zakaj jim njihovi starši ne zagotovijo zanje nujne potrebe po varnosti?


Vpetost v odnose in odnos s partnerjevimi otroki

Edini odnos, ki ga s partnerjevimi otroki lahko imam, je neke vrste prijateljski odnos med starejšo in mlajšo osebo, med katerima ni sorodstvenih vezi. Nisem njihova mama, ne oče, v določenem delu sem lahko njihov sogovornik, prijatelj, včasih tudi varuh in vzgojitelj. Svojo mamo in očeta že imajo!

Jaz pa imam partnerja oz. partnerko, ki je vpet-a v dodaten odnos: ni samo moj partner, je tudi oče, mama otrokom, katerim jaz nisem mama, oče. Tudi jaz imam dodatne odnose: imam mamo, očeta, morda brata, sestro, teto, dedka … Partner ima tudi svojo mamo, očeta, katerim jaz nisem sin ali hči. Ti starši imajo vnuke, ki niso moji otroci in jih imajo radi. Morda imajo radi tudi bivšega partnerja mojega partnerja, saj je oče, mama njihovim vnukom in je (bil-a) del njihovega življenja, kakor sem del njihovega življenja ter ljubezni in sprejemanja (ali zavračanja) tudi jaz.

 

»Ne morem sprejeti partnerjevih otrok!« Ali ta stavek ne govori pravzaprav o najinem odnosu?!





www.zdi-krog.si

Udarec v glavo: kako resna poškodba je?
Ko se otrok udari v glavo, je zanj in tudi za starše lahko to precej neprijetna izkušnja, ampak brez skrbi - pogosto vse...
5
Trampolin: škodljiv ali ne?
Skoraj pri vsaki hiši, kjer so doma tudi otroci, na zelenici stoji trampolin. Otroci ga naravnost obožujejo, starši pa s...
4
BLOG: Se res moramo bati sonca?
Pa saj v resnici ni sonce tisto, ki nam škodi, temveč človekov odnos do sonca, narave in zdravja!
4
Ko starši jočejo pred otrokom …
Noben starš si ne želi, da bi pred svojim otrokom pokazal nemoč, strah, solze. A včasih se zgodi tudi to. Kaj storiti v ...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Kaj podariti otrokom tretjega sveta?
In kateri so moji štirje naj predlogi? Barvice, punčke, lego kocke in avtomobilčki.
Kaj reči otroku namesto PAZI in PREVIDNO?
Preverite izjave, s katerimi boste krepili razvoj otrokove pozornosti in sposobnosti reševanja težav. Namesto, da ga ves...




Telesno kaznovanje otrok
LuSyLu*

Ali podpirate telesno kaznovanje otroka, npr. šeškanje po riti?

DA (36%)

NE (64%)


Število vseh glasov: 1417

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!