/11 /11

Pionirsko delo Nielsa Skakkebaeka, Mikea Gilbertsona in biologinje Theo Colborn je hitro pritegnilo raziskovalce. V desetletju garaškega dela, polnega tipanja v neznano, so sestavili grobo sliko delovanja HD pri živalih in človeku.

Približajmo si jo na primeru delovanja HD pri moškem spolu, z razlago, kako HD posredno sprožajo kongenitalne malformacije (neonatalne deformacije) in rakava obolenja. Neposreden način (genotoksično in mutageno delovanje) je že dolgo znan in pri njem velja načelo, da za genotoksične in mutagene snovi ni varnih doz, kajti že ena sama molekula toksina lahko sproži ireverzibilne poškodbe DNA. To dejstvo pa na žalost še danes ni splošno uveljavljeno v previdnostnem načelu.

Moški spol je izpostavljen HD preko matere v fetalnem obdobju in v času do prenehanja dojenja, kasneje pa direktno iz okolja. V razvoju fetusa je ključnega pomena pojav in nemoten razvoj Sertolijevih celic v gonadah plodu, ki imajo centralno vlogo pri razvoju testisov in kasnejši maskulanizaciji. Pri tem je bistvenega pomena porast števila Sertolijevih celic, ki ga regulira gonadotropni hormon hipofize – FSH.

Drugi gonadotropni hormon hipofize - LH pa sproža razvoj Leydigovih celic, ki sintetizirajo testosteron, moški spolni hormon, nosilec maskulanizacije.

Maskulanizacija poteka v ožjem časovnem okvirju kot predhodno množenje Sertolijevih celic. Seveda se vsa hormonska sporočila skozi hierarhijo hipotalamus-hipofiza-ščitnica-testisi opremljena z negativno povratno zvezo (negative feedback), ki jo predstavlja inhibin testisov.

Okoljski xenoestrogeni motijo tako hormonska sporočila, kakor tudi hormonske feedbacke, zato njihov vdor skozi t.i. »ozka časovna razvojna okna« povzroča nepovratne poškodbe pri razvoju zarodka in pri ekspresiji same maskulanizacije. Inhibicija negativne povratne zveze pa ima za posledico nenehno se ponavljajoča hormonska sporočila hipofize (FSH, LH), ki vodijo v kompenzatorno hipertrofijo testisov in pot v rakavo obolenje testisov je odprta.

Že najmanjše količine xenoestrogenov pa z znižanjem števila Sertolijevih celic dolgoročno povzročajo oligospermijo (sterilnost), z znižanjem števila Leydigovih celic pa znižano produkcijo testosterona. Če vemo, da je v zadnjih 50 letih število spermijev moške populacije upadlo za 50%, potem lahko predpostavimo, da je za polovico znižan tudi nivo testosterona. Če oligospermija, pomeni pravi knock-out biološke reproduktivne funkcije človeške vrste, pa prinaša padec testosterona v moški populaciji dramatične posledice za sodobno civilizacijo. V centru kemičnega udara se je znašel moški in družbena ekspresija njegovega libida.

Učinek na še nerojene

Hormonski disruptorji imajo grozljivo lastnost in to je njihov transgeneracijski učinek, ki se pokaže šele pri potomcih. Kontaminirane nosečnice, ki sicer nimajo zaznavnih zdravstvenih težav, lahko strup prenesejo na še nerojenega otroka, ki ga nosijo, ali pa s svojim mlekom zastrupe svojega dojenčka. Spoznali smo, da že izjemno nizke koncentracije HD delujejo skozi t.i. razvojna časovna okna plodu. Učinki so dolgoročni in ireverzibilni. Posledice se lahko pokažejo neonatalno kot kongenitalne malformacije.

Med dečki so najpogostejše: motnje v spuščanju testisov ali izguba enega testisa (cryptorchidism), obliki hermafroditizma, kot so ohranjeni Mullerjevi vodi in hypospadia (na spodnji strani kot vulva razklan penis) in zmanjšanje moškosti z malimi penisi in modi. Na zahodu se je zato za xenoestrogene snovi uveljavil izraz »gender bender« kemikalije (tiste, ki izkrivljajo spol).

Navedli smo že posledice na spolno zrele moške, kot sta sterilnost zaradi oligospermije in 50% padec titra testosterona. Tako dobimo zaokroženo populacijsko sliko estrogene poplave in blokade androgenih potencialov moškega spola. Skratka, končna posledica je feminizacija moških oz. njihova postopna eunuhoidizacija (kastriranje). Če sodobna medicina še nekako uspe pokrpati naraščajoče kongenitalne malformacije in oligospermijo reševati z umetno oploditvijo pa tega ne zmore več popraviti pri padcu testosterona.

Tu smo problem pometali pod preprogo več desetletij, predolgo, nepopravljiva škoda je že storjena in usoden dolgoročen v vpliv na prihodnost civilizacije je dokončno vgrajen. Človeštvo je zapravilo dobršen del prihodnosti, ki se še začela ni. S xenoestrogeni nam je bila ukradena prihodnost.

Dekadenca tokratne civilizacije ima kemično podlago

V sodobni »moškem« polu družbe vse bolj prevladuje brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost in nemotiviranost za karkoli, krotka pridnost in nekritična ubogljivost, vse manj je zdrave agresivnosti in aktivnega zanimanja za ženski spol, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in tudi v svojem fizičnem izgledu (sekundarni spolni znaki). Po drugi strani pa se dozdeva, da ženske vse bolj »vdirajo« v vse pore družbenega življenja, da so vse bolj emancipirane in vse bolj agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje.

Če sedaj komplementiramo oba pola, se nam nenadoma pokaže neka druga resnica, žensko napredovanje na vseh področjih družbenih aktivnosti je le kompenzacija množičnega umika moških na celi fronti. Torej je nekaj narobe s sodobnim moškim, torej ženske vstopajo le v že izpraznjeni družbeni prostor. Odgovor je pri roki in izjemno verodostojen in celo empirično dokazljiv, tisto, kar manjka sodobnim mladim moškim je testosteron, spolni hormon, ki moškega v popolnosti družbeno definira.

Količina testosterona definira presežek libida, ki gre v kulturno in civilizacijsko reprodukcijo, ki da vzgon mentalni energiji in ustvarjalnosti, novim idejam in odgovornemu delu, Toda količina testosterona sodobnega moškega je padla za 50% in danes imamo anomijo, razpad vrednot in dezintegracijo družbe, razrvanost medčloveških odnosov, namesto reševanja problemov njihovo pometanje pod preprogo, popolno resignacijo in vulgarno ritualizacijo, amoralnost poslovnežev in neprincipielnost politikov, brezglavo potrošništvo in uničevanje okolja, brezciljni hedonizem in pomanjkanje solidarnosti.

Večina tradicionalnih moških »vrednot« je v razsulu. Sesuvanje testosteronske potence zaradi xenoestrogenov?

Sijajna analiza »O kvaliteti življenja« (Revija 2000/ št.148-150/2002) izpod peresa Boštjana M. Zupančiča nas vodi skozi zadnja desetletja in nam odpira vpogled v usodni vpliv xenoestrogenov na sodobno civilizacijo. Tu ni kaj dodati, lahko se le zgrozimo! V njegovem jasnem sporočilu spoznamo, da xenoestrogeni ne povzročajo le individualnih zdravstvenih težav posameznikov, pač pa nas potiskajo naravnost v usodno brezno golega preživetja, naše civilizacije in človeka kot biološke vrste.

Pravzaprav je paradoks, da smo med vsemi problemi sodobnega sveta najgloblje pod preprogo pomedli prav najhujšega. Zakaj se takojšnje preventive nismo lotili, ko je bil še čas in zakaj se je ne lotimo niti danes, ko nam časa že zmanjkuje? Morda pa je za politike vznemirjena javnost večje zlo, kot zastrupljeni državljani?

Jasno pa je, da potrebe po naslednjem referendumu o umetni oploditvi (katerihkoli) žensk in o bankah sperme enostavno ne bo več, ker bo to kaj kmalu politična zahteva številnih neplodnih državljanov, ker bo to enostavno nujnost.

Da je problem skrajno resen potrjuje tudi t.i. Praška deklaracija podpisana junija 2005. V njej stotnija vodilnih svetovnih raziskovalcev apelira na politiko, stroko in javnost, da se mora problem HD pričeti reševati takoj.