/11 /11

Nekateri sodobni starši malčkov sklenejo, da se bodo odmaknili od zastarelih metod, ki temeljijo na prisili oz. manipuliranju s hrano, vendar se žal hkrati odrečejo tudi vodstvu. Ta neposrečena kombinacija je ustvarila veliko »izbirčnih« otrok.

Primer:

Za mizo sedijo mama, oče in triletna Kamma. Pripravljajo zajtrk.

Mama: Kamma, kaj boš jedla?

Kamma: Jagodni jogurt.

Oče: Mislim, da jagodnega nimamo več, imamo pa jogurt z gozdnimi sadeži.

Kamma: Ampak jaz hočem jagodnega!

Mama: Počakaj, da pogledam v hladilnik. Res je, Kamma, jagodnega jogurta nimamo, pa saj imaš rada tudi tega z gozdnimi sadeži, kajne?

Kamma: Hočem jagodnega. Zakaj nimamo jagodnega, če pa hočem jagodnega?

Mama: Ne vem, Kamma ... Zakaj nisi kupil jagodnega jogurta?

Oče: Ne vem. Najbrž ga niso imeli ... Sicer pa, kdaj tudi pozabim, kaj vse naj bi kupil ... Daj, vzemi že gozdne sadeže, Kamma. Da končno pojemo in da gremo!

Mama: Prosim, naslednjič ne pozabi, kaj vse je treba kupiti, da se bomo izognili takšnim situacijam. Zelo stresno je, če se dan začne takole.

Kamma: Potem hočem pa ovsene kosmiče z mlekom!

Oče: Nimamo ovsenih kosmičev. Samo koruzne. Lahko dobiš koruzne kosmiče z mlekom!

Kamma: Ne maram koruznih. Hočem ovsene kosmiče!

Mama: Kamma, prekleto! Pojej že te koruzne kosmiče, da gremo! Še prejšnji teden si jih z užitkom jedla. Jagodni jogurt in ovsene kosmiče pa ti bom kupila na poti domov.

Kamma: Hočem jagodnega!

Mama: Na, tu imaš koruzne kosmiče. Mudi se nama v službo, ti pa tudi že komaj čakaš, da greš v vrtec, kajne?

Kamma: Potem pa hočem, da jih potreseš z veliko sladkorja in s čokoladnimi mrvicami, drugače niso dobri!

Mama: Joj, Kamma, dobro veš, da ni zdravo jesti toliko sladkorja!

Oče: Daj ji že, da bo mir. Prekleto, kakšen začetek dneva!

Mama: Veš kaj, nisem jaz pozabila kupiti jogurta. Ta je vsaj zdrav.

Kamma ni izbirčna, ampak je samo popolnoma zbegana, osamljena in nesrečna, ker je v družini postavljena na mesto vodje. Njena edina možnost je, da se bori proti vsemu, kar ji ponujajo. Sprva se je zdelo to, da vselej dobi, kar si želi, kot darilo, polno ljubezni. A čeprav se še vedno vsakič, ko dobi natanko to, kar hoče, razveseli, je končna posledica te zmede to, da postaja vse bolj nemočna in nesrečna. Pogreša aktivno vodstvo staršev, doživlja pa, da njeni poskusi vodenja ustvarjajo prepire in slabo razpoloženje. To se dogaja pri zajtrku, pri večerji, ko si umiva zobe, ko se mora obleči in sploh vsakič, ko se zbudi njena nemoč.

Kammini starši opisujejo problem takole: »Kaj pa naj človek naredi s triletnico, ki bi jedla samo koruzne kosmiče z goro sladkorja in čokoladnih mrvic?«

Če problem predstavimo tako, obstajata samo dve možnosti:

1. Bog se usmili, pa ji pač dajte to, kar ima najraje. Gotovo jo bo minilo.
A temu starša nasprotujeta in rečeta, da to ni dobro in da tako ali tako ne bo pomagalo, saj si bo že naslednji teden izmislila nekaj novega.

2. Postavita meje in recita NE!

Starša seveda odvrneta, da sta to že poskušala – večkrat!

Pravi problem ni Kammina trmasta borba za koruzne kosmiče s sladkorjem in čokoladnimi mrvicami. To je zgolj zadnji v dolgem nizu simptomov, ki kažejo na resničen problem - Kamma je ostala »brez staršev«. Ni deležna njihovega izkustva, njihove razčlembe položaja in osebne avtoritete, ki bi ji pokazala pot. Namesto tega ji preostane samo to, da skozi življenje pluje sama, s posadko, ki sestoji iz dveh neodločnih mornarjev, in da se ravna zgolj po svojih spontanih željah.

Staršem ni vedno lahko spremeniti sloga v takšnem položaju, kar je najbrž v veliki meri tudi posledica tega, da so se navadili »zbirati otrokove nasmeške« – tiste smehce, ki se pokažejo vsakič, ko otrok dobi, kar si želi. Nobenega razloga ni, da bi starše obtoževali, ker si domišljajo, da se bodo vsi ti nasmehi v otroku združili v eno samo veliko srečo, ali ker rabijo veliko časa oziroma konkretne dokaze, preden sprevidijo, da seštevek vseh teh nasmehov prehaja v svoje nasprotje.

Druga možnost:

Mama: Kamma, kaj bi jedla za zajtrk?

Kamma: Jagodni jogurt.

Mama: Prav, samo da vidim, ali je ... Nimamo ga. Imamo pa jogurt z gozdnimi sadeži, če pa ne želiš tega, lahko dobiš koruzne kosmiče z mlekom.

Kamma: Ampak rekla sem, da hočem jagodnega. (Deklica potrebuje nekaj časa, da predela nov položaj.)

Mama: Vem, žal, tako pač je. (Mama priznava, da Kamma potrebuje nekaj časa, da spremeni svoja pričakovanja. Mama hkrati postavi na mizo tako koruzne kosmiče kot tudi jogurt.)

Kamma: HOČEM tistega z jagodami!

Mama (prijateljsko): Nemogoče, Kamma. Lahko pa sama izbereš, ali boš jogurt z gozdnimi sadeži ali pa koruzne kosmiče. Povej, ko se odločiš. (Brez vsakih pojasnil ali opravičil, ki bi poskušala olepšati položaj!)

Zdaj ima Kamma priložnost, da se v miru odloči. To pomeni, da starša nista osredotočena nanjo, temveč da pozornost namenjata svojemu zajtrku – kar pa ne pomeni, da hčerko zavračata ali ignorirata. Bistvo je, da ji po tem, ko sta ji razkrila življenjsko resničnost tega jutra, dajeta možnost izbire in prepuščata odgovornost. Če bi Kamma poskusila s kakšno tako: »Potem pa ne bom nič, če sta tako nesramna!« naj bo odgovor prijateljski: »Seveda lahko izbereš tudi to. Na to nisem pomislila. Ampak meni bi bilo bolj všeč, če bi vseeno kaj pojedla.« Če Kamma odkloni, tudi prav. Prav gotovo ne bo umrla od lakote in gotovo ne bo tega ponavljala vsako jutro do konca otroštva.

Velikokrat se zgodi, da hoče otrok v določenem obdobju jesti samo eno vrsto hrane. Eden izmed razlogov je tudi ta, da otrok išče neko točko varnosti, če se v družini ne počuti varnega (procesi ločitve staršev, selitev, ...). V določenih primerih je koristno, da starši ugotovijo, kaj je vzrok takemu vedenju, ni pa to vedno nujno. Pomembno je, da se starši zavedajo, da so odgovorni za otrokovo zdravje. Nekaj časa bo morda zadostovalo, če otrok je samo špagete z oljem, po določenem času pa bo takšna siromašna prehrana lahko začela zavirati otrokov razvoj. In prav je, da starši ukrepajo, preden do tega pride. Rešitev problema je za vsako družino individualna, mora pa biti takšna, da bo ustrezala VSEM članom družine.