|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kakšen je dober starš?

Helena Primic, 1.6.2017
Ob svetovnem dnevu staršev smo se vprašali, kakšen je dober starš. Seveda imamo starši različne predstave dobrega starša, toda nekatere lastnosti dobrega starša pa so vendarle univerzalne. Preverite katere!

image
Kaj mislite, kako vas kot starša doživlja vaš otrok?
/71


Ne glede na to, iz kakšne družine prihajamo, kateri generaciji, narodnosti ali religiozni skupnosti pripadamo, nekatere starševske vrednote ostajajo univerzalne. Ob dnevu staršev, ki ga 1. junija praznujemo starši po celem svetu, smo preverili, kakšen je dober starš.


1. Ljubeč

Na srečo ima velika večina staršev svoje otroke iskreno rada. Kako to ljubezen kažemo in ali se otroci zares počutijo ljubljeni, je seveda čisto druga stvar, saj smo starši iz ljubezni sposobni početi marikatere neumnosti in tudi za otroka škodljive reči. Koliko ljubezni do otroka zares premoremo, se največkrat pokaže v kriznih situacijah oziroma ko je otrok v nevarnosti. Saj veste, takrat smo večina staršev tako kot živali za svoje potomce pripravljeni tudi ubijati. Ljubezen tako več kot očitno ni samo nežna in mehka, lahko je tudi zelo agresivna, pa žal kdaj tudi nasilna.

 

2. Odgovoren

Ko starši slišimo besedo odgovoren, najprej pomislimo na skrb za to, da ima otrok hrano, streho nad glavo, ga ne zebe in nič ne boli. Pozabiti ne smemo tudi na otrokovo pravico do izobraževanja, ki je še zdaleč nimajo vsi otroci na svetu. Toda prava starševska odgovornost se pri teh temeljnih potrebah šele začne. Odgovoren starš namreč ne skrbi le za otrokovo fizično dobro počutje, temveč se nenehno sprašuje, kako se njegov otrok počuti znotraj sebe. Kakšen je moj odnos z otrokom? Ali vem, kaj moj otrok misli in čuti? Mu dovolim, da vse to, kar nosi v sebi, tudi izrazi? Ali skrbim predvsem za izpolnitev njegovih želja ali njegovih potreb? Vprašanj odgovornega starša ni nikoli konec in prav je tako. Ravno zato je starševstvo ena izmed najtežjih življenjskih nalog.


3. Spoštljiv

Za to, da lahko z otrokom zgradimo kakovosten odnos, je nujno, da ga spoštujemo kot sebi enakovrednega. Ne enakega, toda enako vrednega. Četudi je manjši, z veliko manj izkušnjami, slabše opremljen in nezmožen skrbeti sam zase. S takšnim spoštljivim odnosom je treba začeti že v nosečnosti oziroma takoj po porodu. Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do otroka - ga tretiramo kot manj vredno bitje, ki zelo malo ve in zmore, ali kot sebi enakovredno osebo, ki je šele prišla na svet in potrebuje našo pomoč, da se razvije v odraslega človeka? Veliko najstnikov, pa tudi odraslih ljudi svojim staršem očita predvsem to: Ne jemljete me dovolj resno! V odnosu z vami se vedno počutim kot majhen, manj vreden otrok!


4. Sočuten

Brez sočutja ni možen noben ljubezenski odnos. Če želimo, da se bo nekdo v odnosu z nami počutil varnega, sprejetega in ljubljenega, mora začutiti, da nas iskreno zanima, kaj on čuti. In da teh njegovih občutkov ne kritiziramo, jih obsojamo ali omalovažujemo. To še posebej velja za otroke, ki nam staršem popolnoma zaupajo oziroma verjamejo. Če jim mi namreč dopovedujemo, da "To pa že ni tako strašno!", nam bodo verjeli in izgubili zaupanje v lasten občutek strahu. Ter podobno pri vseh ostalih občutkih, ki jih nosijo v sebi. Če namreč otrok izbira med lastnim in starševskim mnenjem, med lastnim in starševskim dobrim počutjem, bo naravno vedno izbral starše, saj je od njih eksistencialno odvisen. Zato je naloga biti starš še toliko težja, saj moramo biti vsakodnevno zares dobro pozorni, kdaj otrok izraža pristnega sebe in kdaj le z nami sodeluje oziroma zaradi staršev sebe zatira. 


5. Stabilen

Otroci za to, da se počutijo varne, potrebujejo stabilne starše. Stabilne v smislu takšne, ki vedo kdo so, kaj hočejo in kam gredo. Le takšni starši namreč lahko otroku nudijo zdravo vodstvo. Pa nikar pojma stabilen ne zamenjajte s pojmom dosleden, kot si predstavlja večina staršev, ki velikokrat na račun pravil otroka spregledajo. Seveda imajo vse družine neka družinska pravila, toda stabilnega starša ni strah kdaj delovati tudi mimo pravil, saj globoko v sebi ve, kaj počne in zakaj. Seveda pa to nikakor ni lahka naloga, saj nas večina staršev šele ob otrocih začne ugotavljati, da imamo tudi dele sebe, ki jih še ne poznamo, da za veliko stvari sploh ne vemo, kaj si o njih zares iskreno mislimo, ter da je težko ves čas biti vodja, ki ve, kam gre. Na srečo otroci ne potrebujejo popolnih staršev oz. vodij, temveč starše iz mesa in krvi, ki so kdaj tudi zmedeni, prestrašeni, nezmožni in nesposobni. Otroci vse to razumejo in nas sprejemajo takšne, kakršni smo pod masko popolnega in vsevednega starša. Če se jim le odkrijemo in pokažemo v pristni podobi!


6. Dober vzgled

Ne glede na to, kaj otrokom pripovedujemo, jih učimo in jim pridigamo, dejstvo je, da otroke največ (na)učimo z vzgledom. S tem, kako se sami vedemo, reagiramo, se soočamo, živimo. Otroci nas ves čas opazujejo in seveda pridno kopirajo. Tudi tiste reči, ki bi jih pred njimi radi skrili. Otroci namreč ne kopirajo le tega, kar jim pokažemo, temveč čutijo tudi vse to, kar nosimo v sebi in česar se velikokrat niti ne zavedamo. Otroci nam tako v resnici služijo kot odlična zrcala, v katerih lahko vidimo vse svoje dobre in slabe strani. Ko se boste torej naslednjič jezili na otroke, se vprašajte: S katerim vedenjem sem svojega otroka naučil tega, kar me sedaj pri njem moti? Kje se najdem v otroku? Tako boste kmalu ugotovili, da so otroci v resnici naši učitelji, ki nas vsakodnevno opozarjajo na lastne slepe pege in nam tako vsak dan dajejo priložnost, da postanemo boljši ljudje. Če smo si le to pripravljeni priznati in prevzeti odgovornost za lastne napake. Tako otroku dajemo odlično popotnico za prihodnost: vzgled človeka, ki je sposoben prevzemati odgovornost za lastne napake, ki se jih ne boji in jih poskuša vedno znova preseči. 


Motnja ADHD: Kako otroku pomagati?
Kako otroku, ki ima ADHD motnjo lahko pomagajo starši, strokovni delavci in ostali, smo se pogovorili z mag. Katarina K...
4
Otrok in nasilje v medijih
Nasilje ni samo fizično nasilje, še globlje v dušo in telo prodre groba beseda, grafična podoba nasilja, vzdušje nevzdrž...
3
Nasilje v šoli
Če otrok v šoli doživlja verbalno ali fizično nasilje, zelo trpi. Tak otrok se lahko zapre vase, morda poišče pomoč ali ...
3
Kmalu tudi brezplačen program za učitelje
Brezplačnemu programu za starše Neverjetna leta se bo kmalu pridružil še program za učitelje Neverjetna leta. Več o prog...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ganljiva fotografija sestre in bolnega brata
Mamica štiriletnega Backetta, ki so mu diagnosticirali levkemijo je delila fotografijo, zaradi katere je ganjen vse svet...
BLOG: Odnos mama-hči
Odnos mama-hči je zame zelo pomemben tudi zato, ker v materini družini tistega pravega odnosa med mamo (mojo babico) in ...




odvajanje
Lelly28 RR

Kdaj ste začeli otroka odvajati od plenic?