Kaj mislite, kako vas kot starša doživlja vaš otrok?

Sposobnost ljubiti je nujen predpogoj dobrega starševstva.

Dober starš zna razlikovati med otrokovimi potrebami in željami.

Čutite, da vam je otrok enakovreden, četudi je manj sposoben?

Znate prisluhniti svojemu otroku in ga začutiti?

Otrok potrebuje starša, ki ve, kdo je, kaj hoče in kam gre.

Otroci posnemajo tudi naša občutja, ki se jih morda ne zavedamo.

/71 /11

Ne glede na to, iz kakšne družine prihajamo, kateri generaciji, narodnosti ali religiozni skupnosti pripadamo, nekatere starševske vrednote ostajajo univerzalne. Ob dnevu staršev, ki ga 1. junija praznujemo starši po celem svetu, smo preverili, kakšen je dober starš.

1. Ljubeč

Na srečo ima velika večina staršev svoje otroke iskreno rada. Kako to ljubezen kažemo in ali se otroci zares počutijo ljubljeni, je seveda čisto druga stvar, saj smo starši iz ljubezni sposobni početi marikatere neumnosti in tudi za otroka škodljive reči. Koliko ljubezni do otroka zares premoremo, se največkrat pokaže v kriznih situacijah oziroma ko je otrok v nevarnosti. Saj veste, takrat smo večina staršev tako kot živali za svoje potomce pripravljeni tudi ubijati. Ljubezen tako več kot očitno ni samo nežna in mehka, lahko je tudi zelo agresivna, pa žal kdaj tudi nasilna.

2. Odgovoren

Ko starši slišimo besedo odgovoren, najprej pomislimo na skrb za to, da ima otrok hrano, streho nad glavo, ga ne zebe in nič ne boli. Pozabiti ne smemo tudi na otrokovo pravico do izobraževanja, ki je še zdaleč nimajo vsi otroci na svetu. Toda prava starševska odgovornost se pri teh temeljnih potrebah šele začne. Odgovoren starš namreč ne skrbi le za otrokovo fizično dobro počutje, temveč se nenehno sprašuje, kako se njegov otrok počuti znotraj sebe. Kakšen je moj odnos z otrokom? Ali vem, kaj moj otrok misli in čuti? Mu dovolim, da vse to, kar nosi v sebi, tudi izrazi? Ali skrbim predvsem za izpolnitev njegovih želja ali njegovih potreb? Vprašanj odgovornega starša ni nikoli konec in prav je tako. Ravno zato je starševstvo ena izmed najtežjih življenjskih nalog.

3. Spoštljiv

Za to, da lahko z otrokom zgradimo kakovosten odnos, je nujno, da ga spoštujemo kot sebi enakovrednega. Ne enakega, toda enako vrednega. Četudi je manjši, z veliko manj izkušnjami, slabše opremljen in nezmožen skrbeti sam zase. S takšnim spoštljivim odnosom je treba začeti že v nosečnosti oziroma takoj po porodu. Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do otroka - ga tretiramo kot manj vredno bitje, ki zelo malo ve in zmore, ali kot sebi enakovredno osebo, ki je šele prišla na svet in potrebuje našo pomoč, da se razvije v odraslega človeka? Veliko najstnikov, pa tudi odraslih ljudi svojim staršem očita predvsem to: Ne jemljete me dovolj resno! V odnosu z vami se vedno počutim kot majhen, manj vreden otrok!

4. Sočuten

Brez sočutja ni možen noben ljubezenski odnos. Če želimo, da se bo nekdo v odnosu z nami počutil varnega, sprejetega in ljubljenega, mora začutiti, da nas iskreno zanima, kaj on čuti. In da teh njegovih občutkov ne kritiziramo, jih obsojamo ali omalovažujemo. To še posebej velja za otroke, ki nam staršem popolnoma zaupajo oziroma verjamejo. Če jim mi namreč dopovedujemo, da "To pa že ni tako strašno!", nam bodo verjeli in izgubili zaupanje v lasten občutek strahu. Ter podobno pri vseh ostalih občutkih, ki jih nosijo v sebi. Če namreč otrok izbira med lastnim in starševskim mnenjem, med lastnim in starševskim dobrim počutjem, bo naravno vedno izbral starše, saj je od njih eksistencialno odvisen. Zato je naloga biti starš še toliko težja, saj moramo biti vsakodnevno zares dobro pozorni, kdaj otrok izraža pristnega sebe in kdaj le z nami sodeluje oziroma zaradi staršev sebe zatira. 

5. Stabilen

Otroci za to, da se počutijo varne, potrebujejo stabilne starše. Stabilne v smislu takšne, ki vedo kdo so, kaj hočejo in kam gredo. Le takšni starši namreč lahko otroku nudijo zdravo vodstvo. Pa nikar pojma stabilen ne zamenjajte s pojmom dosleden, kot si predstavlja večina staršev, ki velikokrat na račun pravil otroka spregledajo. Seveda imajo vse družine neka družinska pravila, toda stabilnega starša ni strah kdaj delovati tudi mimo pravil, saj globoko v sebi ve, kaj počne in zakaj. Seveda pa to nikakor ni lahka naloga, saj nas večina staršev šele ob otrocih začne ugotavljati, da imamo tudi dele sebe, ki jih še ne poznamo, da za veliko stvari sploh ne vemo, kaj si o njih zares iskreno mislimo, ter da je težko ves čas biti vodja, ki ve, kam gre. Na srečo otroci ne potrebujejo popolnih staršev oz. vodij, temveč starše iz mesa in krvi, ki so kdaj tudi zmedeni, prestrašeni, nezmožni in nesposobni. Otroci vse to razumejo in nas sprejemajo takšne, kakršni smo pod masko popolnega in vsevednega starša. Če se jim le odkrijemo in pokažemo v pristni podobi!

6. Dober vzgled

Ne glede na to, kaj otrokom pripovedujemo, jih učimo in jim pridigamo, dejstvo je, da otroke največ (na)učimo z vzgledom. S tem, kako se sami vedemo, reagiramo, se soočamo, živimo. Otroci nas ves čas opazujejo in seveda pridno kopirajo. Tudi tiste reči, ki bi jih pred njimi radi skrili. Otroci namreč ne kopirajo le tega, kar jim pokažemo, temveč čutijo tudi vse to, kar nosimo v sebi in česar se velikokrat niti ne zavedamo. Otroci nam tako v resnici služijo kot odlična zrcala, v katerih lahko vidimo vse svoje dobre in slabe strani. Ko se boste torej naslednjič jezili na otroke, se vprašajte: S katerim vedenjem sem svojega otroka naučil tega, kar me sedaj pri njem moti? Kje se najdem v otroku? Tako boste kmalu ugotovili, da so otroci v resnici naši učitelji, ki nas vsakodnevno opozarjajo na lastne slepe pege in nam tako vsak dan dajejo priložnost, da postanemo boljši ljudje. Če smo si le to pripravljeni priznati in prevzeti odgovornost za lastne napake. Tako otroku dajemo odlično popotnico za prihodnost: vzgled človeka, ki je sposoben prevzemati odgovornost za lastne napake, ki se jih ne boji in jih poskuša vedno znova preseči.