|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Katrin: Moja porodna zgodba

Katrin, 24.1.2010
Pa smo ga dočakali tudi mi! Največji čudež življenja! Rodila se je najina Kaja, ki nama je obrnila življenje na glavo, najino ljubezen pa le še poglobila in utrdila. Pravijo, da sem imela hiter in lahek porod. Hja, kakor za koga!
Ključne besede:

image
/11


 


 

Ringarajin uporabnik: katrin RR

Datum: marec, 2005

Tip poroda: naravni porod

Število dni v porodnišnici: 3 dni

Porodnišnica: Ljubljana

Ocena porodnišnice: 4 

Komentar ocene: Osebje pri porodu enkratno, na oddelku pa so bili pripravljeni pomagati, vkolikor si jih to prosil :))




Ko me je nekdo vprašal dan po porodu, ali bi imela še enega otroka, sem brez razmisleka kot iz topa odgovorila: »Ne, hvala.«

Potem pa tvoj sonček raste, se razvija in te bogati ter postane smisel tvojega življenja, tako, da sčasoma res pozabiš na bolečino, ki si jo prestal. Bolečine sicer nisem pozabila, sem jo pa nekako potisnila v ozadje. Postala je nesmiselna in nepomembna. Verjetno kmalu pride čas, ko se odločiš, da bi imel tvoj sonček še kakšnega bratca ali sestrico.

Pa se vrnimo k moji porodni izkušnji. Predviden rok sem imela 8.3.2005, kar je letos prišlo na torek. Nekje sem prebrala, da lahko ženska premakne svoj porod za nekaj dni in tako sem se jaz odločila, da želim roditi v nedeljo. Se smejete?

Še v petek sem bila ves dan zdoma, v soboto pa sem se odločila ostati kar doma in počivati. Namesto, da bi si pripravila stvari, ki jih bom vzela s seboj v porodnišnico, sem cel dan preždela pred televizijo in gostila obiske. Zadnji obiski so odšli ob enajstih zvečer, nato pa sem se odpravila v spalnico. Moja glava je bila polna zmedenih misli, čakala sem nedeljo, po drugi strani pa me je bilo strah. Vedela sem, da se bliža čas poroda, a sem odganjala takšne in podobne misli. Kar nisem verjela, da sva dočakala dan, ko bomo postali družina.

Tako sem se dve uri premetavala po postelji in kar naprej hodila na stranišče, da je postal živčen že moj mož. Kar naprej me je spraševal: »Ali se je že začelo?«. Kje neki, sem mu rekla, samo zaspala bi rada, pa ne morem. Pričelo me je ščipati v križu in v nogah. Nato sem se že čisto umirila in zadremala, ko sem zaslišala »pok«, kot bi nekdo odprl steklenico penečega vina, nato pa začutila toploto pod sabo. Hitro sem vstala, voda pa se je kar ulila z mene in tekla. Bila sem zmedena, a mirna in čeprav sem vedela, da se je začelo, še vedno nisem mogla verjeti. Ker so nam v materinski šoli povedali, da moramo v primeru, če nam odteče vsa voda hkrati poklicati rešilca, se je mož prestrašil in ga na vsak način želel poklicati. Jaz sem se tega branila z vsemi štirimi. Saj živiva skoraj čisto zraven porodnišnice, pa še ceste so bile prazne ob enih ponoči.

Danes vem, da se temu reče tudi »visoki pok«, ki bi se mi lahko zgodil sredi nakupovalnega centra, na banki, pošti, avtobusu, … Takrat bi me v porodnišnico zagotovo odpeljal rešilec, scena bi bila popolna (kot v filmu).

Mož je na hitro zmetal nekaj stvari v potovalko, jaz sem šla še pod tuš, se oblekla in že sva se vozila proti porodnišnici. Tam so me pregledali, nato pa začeli pripravljati na porod. Najprej klistiranje, tuširanje, nato so me odpeljali v porodno sobo. Ker popadkov še nisem imela, so rekli, da bodo počakali do jutra in če ne bo še nič, bodo sledili umetni popadki. Tako sva od pol dveh do pol šestih čakala v porodni sobi, se pogovarjala, vmes malo dremala. Edina naporna stvar takrat je bila to, da nisem smela več vstajati s postelje in tako sem le negibno ležala in občudovala roza stene v najini sobi.

Spraševala sem se, ali je to znak, da bova dobila punčko. Če verjamete ali ne, v resnici nisva vedela spola, ker sva želela biti presenečena. Še vedno pa nisem dojela, da bom v kratkem rodila, zato sem se le prepustila dogajanjem okoli sebe.

Ob pol šestih pa so se začeli blagi krči, ki so postajali vedno močnejši. Dobila sem neko injekcijo, da mi bo lažje, pa mi ni bilo. Dali so mi kisikovo masko, ki sem si jo tiščala na obraz, pa mi tudi to ni pomagalo kaj dosti. »Gospa, ne se drogirat!«, mi je rekel nekdo od osebja. In tako je bilo še eno uro, nato pa akcija! Še vedno slišim eno od babic: »Gremo še na kavo, potem pa bo gospa pripravljena!«

V istem trenutku, ko sem si oddahnila, da še nisem na vrsti, so mi že prijeli noge in : »Gospa, potisnite! Otroku se ne godi dobro!« Spominjam se le še zadnjih nekaj min in zadnjih treh ali štirih krčev in pa seveda tiste tople črne glavice, ki je pokukala na plano. »Punčka je!« je zaklical babičar in od nepopisne sreče sem ostala brez besed. Želela sva punčko, dobila sva punčko. Ko so toplo kepico položili na moj trebuh, pa sem se le opogumila: »Zakaj pa ne joka?«. Babičar se je nasmejal in dejal: »Saj bo. Malo počakajte! Nismo v ameriškem filmu.« Nežno so jo začeli masirati po hrbtu in sledil je tih, mili in nemočen glasek, nato pa je novo pečeni očka s tresočimi rokami prerezal popkovino. Nikoli ne pozabim njegove sreče na obrazu in ponosa, ki je sijal z njega.

Sledilo je še šivanje, saj sem se zaradi nenadne naglice pretrgala, nato prvo dojenje in občudovanje malega angela, ki je zaspal v mojem naročju. Bila sem utrujena in sem kmalu zaspala, vesela, da sem postala mama.


Tako smo tisto sončno nedeljo, 6.3.05, ob 6.55 uri zjutraj postali družina!

Iskreno bi se rada še enkrat zahvalila svojemu možu, babičarju Anžetu in babici Jeleni, da so mi stali ob strani, me podpirali in skrbeli zame. Hvala; brez vas mi ne bi uspelo!


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Prepovedana opravila za nosečnice
Čeprav so nosečke nagnjene k temu, da morajo pred porodom do potankosti urediti svoje gnezdece, je priporočljivo, da se ...
14
Majhne skrivnosti za lažji porod
Spoznajte trike, ki lahko ženskam pred in med porodom zelo pomagajo!
11
Nosečnost v postelji
Nekatere nosečnice morajo nosečnost preležati v postelji. Zakaj nastopijo težave? Kako si krajšati čas ter ohranjati kon...
9
Zakaj je trebuh v drugi nosečnosti večji?
Zakaj imajo nekatere ženske večji trebuh v drugi nosečnosti in zakaj se hitreje pokaže?
4



Seks v nosečnosti: najpogostejša vprašanja
Zbrali smo nekaj najpogostejših vprašanj o seksu v nosečnosti in namesto vas vprašali ginekologa.
Koriščenje letnega dopusta po starševskem ...
Ko se bliža konec starševskega dopusta, večino mamic zanima, kdaj in kako lahko porabijo še svoj letni dopust, da ta ne ...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?