|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kje je moj dedek?

Grega Krže, 29.6.2010
Tak je ta moj dedek. Saj veste, da ni lepše stvari na svetu, kot če te nekdo brezpogojno in ves čas strašansko razvaja. Ati in mami sta pri tem popolnoma neuporabna in me držita tako na kratko, da se ubožček počutim, kot bi bil privezan na povodec.

image
/41


Avtor: Gaj Julij Krže, po nareku zapisal in uredil: Grega Krže

 

Če bi me povprašali, koga na tem širnem svetu imam najrajši, se z odgovorom ne bi pomišljal niti za trenutek: dedka. Tudi naša kosmatinka Honey mi je pri srcu, a me ne mara prav posebno, zato je najin odnos precej napet in milo rečeno, enostranski. Dedek pa me ima rad nazaj in to kako. Razvaja me na živo in mrtvo in ni je stvari, ki je ne bi naredil zame. Pozimi me je na sprehodu po gozdu (sprehajal se je sam, jaz sem udobno posedal v nahrbtniku) z eno samo brco rešil pred strašnim gozdnim levom, ki bi me skoraj zagotovo odvlekel v svoj brlog in z menoj počel vse vrste nemarnosti. Uff, kako me je takrat bilo strah.

Tak je ta moj dedek. Saj veste, da ni lepše stvari na svetu, kot če te nekdo brezpogojno in ves čas strašansko razvaja. Ati in mami sta pri tem popolnoma neuporabna in me držita tako na kratko, da se ubožček počutim, kot bi bil privezan na povodec. Babica je sicer malo boljša, a zna biti tudi stroga. Dedek pa, moj dedek Andrej, ja, to je tista prava stvar.

Skupaj z babico Metko živita čisto blizu nas in le kratek sprehodek z vozičkom ali kar v atijevem naročju me loči od njunega doma. Zato ni čudno, če sem pogosto pri njima. In z njima, po pravici vam povem, preživljam najlepše možne urice.

Predstavljajte si torej moje začudenje, ko kar cel teden nismo šli na obisk niti me starša nista prepustila v njuno varstvo. Vem, sem štel in sedem dni brez dedka je dolga doba. Torej ni čudno, da sem se močno razveselil, ko smo se osmi dan končno znašli pred znanimi vrati. Malo se mi je zdelo čudno, ker jih je ati kar sam odklenil, čeprav zmeraj potrka, a si s tem nisem posebej belil glave. Takoj, ko me je odložil na tla, sem po vseh štirih (ja, dragi moji, naučil sem se uporabljati kolena) planil v dnevno sobo in veselo čebljal. Pa je bila prazna. Ati je ravno odpiral vrata v sobe in lastnoročno sem jih podrobno pregledal, pa ga nisem našel. Izkazalo se je, da smo prišli samo zalit rože ali nekaj podobno neumnega, zato sem se usedel v kot in kujavo izražal svoje mnenje o vsem skupaj. Ves čas pa sem se skrivoma spraševal, kje vendar tiči ta moj dedek?

Še nekaj dni sem si razbijal glavo s to nenavadno zagonetko, a nisem prišel do rešitve. Vse do danes popoldne, ko smo po kosilu sedli v avto in se odpeljali v neznano.

Med vožnjo običajno ves čas pogledujem skozi okno, ker me je strah, da bi me kje pozabili. Zato si skušam zapomniti najbolj opazne stvari, mimo katerih se peljemo. Saj veste, nenavadne stavbe, še posebej globoke luknje v cesti (ki jih bolj čutim kot vidim), prometne znake in podobno. Tokrat je bilo drugače, saj smo se ves čas vozili mimo dreves in ker je ena bukev podobna drugi, medtem ko smreke niso nič drugačne, sem hitro izgubil sled in niti sanjalo se mi ni, kje smo in kako bi se v sili sam vrnil domov. Tudi cesta je bila tako luknjasta, da sem pričel ceniti jezdece, ki jih v sedlih menda premetava na podoben način, kot je mene v varnem zavetju mojega sedeža.

Po ne vem katerem desnem ovinku (tudi levih je bilo veliko, le zadnji je bil v desno, zato ga omenjam) smo končno prispeli na cilj. Povsod okrog mene se je širil nekakšen travnik in presneto hladno je pihalo. Ati je rekel, da tam običajno tako brije, a lica je še vedno imel poraščena, zato mu nisem verjel na besedo. Razložil je, da smo na planini, kjer se pasejo krave. In res se je v daljavi dalo razločiti nekakšna smešna bitja, ki so leno poležavala na travi.

Mojo pozornost je kmalu popolnoma prevzel znan glas in ko sem se obrnil, sem ga zagledal, ko je ravno prihajal iz koče. Moj dedek. Najraje bi zakričal od veselja in mogoče tudi sem. Kot bi mignil, sem bil v njegovem naročju. Babica, ki je prišla za njim, me je hotela zase, a me je po glasnem protestu takoj vrnila v dedkove roke. Juhuhu.

Ati je iz prtljažnika vzel nahrbtnik in me posadil vanj. Dedek si ga je vrgel čez rame in sva šla. Med potjo mi je razložil, da so smešna bitja v daljavi krave, ki se čez poletje pasejo na planini. Njegova naloga pa je, da jih pazi in nadzoruje. Takim se baje reče pastir, meni pa bolj odgovarja beseda kavboj. Od blizu so krave bile še bolj hecne kot od daleč in glasno sem se jim smejal, medtem ko se one mežikale s svojimi prijaznimi očmi. Žal je pričelo deževati, zato sva odbrzela nazaj v kočo.

Ne morem povedati, kako zelo srečen sem bil. Ko je ati obljubil, da bomo kmalu spet prišli na obisk, sem lažjega srca sedel nazaj v avto (malo pretiravam, ker me je vanj zbasal kar ati sam). Bil je nesramen in nas je v dolino odpeljal po drugi poti, tako da me je zmedel do konca. In sedaj lahko le upam, da bo tisti obljubljeni obisk kmalu na vrsti. Sam na planino bržkone ne bi našel.

Ponoči sem sanjal o kavbojih in v sanjah sem bil poleg dedka eden izmed njih tudi sam.

 

 


 

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.


Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
5
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
5
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
5
Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...




zanositev
Lelly28 RR

kako hitro vam je uspelo zanostiti?