/81 /11

Foto: Osebni arhiv

Katarinini izdelki so polni življenja in domišljije. Takšna je tudi ona. Živa, samosvoja, ljubiteljica narave, mama. Snovalka z barvami in številnimi pisanimi nitmi. Unikatne izdelke ustvarja tudi po ¨muhastih¨ željah naročnikov. Ko oblečeš majico, rojeno izpod njenega čopiča, se čuti tista dobra energija. Klepetanje z njo je vedno prijetno, vsakič drugačno, ideje pa se kar vrstijo.

Katarina pozdravljena, kako se je pričela tvoja ustvarjalna pot? Kdaj in kako si spoznala kaj te veseli, kaj bi rada počela v življenju?

Moram priznati, da sem risala že od nekdaj... Vedno, bi lahko rekla. Kasneje, z vstopom v šolo, sem samo še bolj raziskovala in svet se je odpiral. Kot otrok sem bila tiho, plašno, in nevidno otroče, že zelo zgodaj mi je umrl oče in kasneje še brat, to je v veliki meri botrovalo temu, kar sem prej zapisala. Z mamo, ki je prebolevala svojo bolečino, se nisva razumeli in nisva našli skupne poti, dolgo, dolgo časa. In tako je vse, kar je povezano z umetnostjo, meni predstavljalo nekakšen kanal za čiščenje. To me je zapolnjevalo in mi dajalo smisel. Prav tako glasba. Sedaj vidim, da brez tega ne bi zmogla, vsaj zdi se mi tako.

Kaj vse si že počela, ustvarjala v življenju, čemu si predana zdaj?

Sedaj se ukvarjam, s tekstilom, vse kar je povezano s tem. No, na bolj osnoven način. Šivam, rišem po njem, oblikujem in snujem raznorazne izdelke. Pred tem, sem delala pri svečarki Poloni, kjer sem oblikovala unikatne sveče. Krasno delo z voskom.

Kako si začela svojo pot, po kateri hodiš zdaj? Si se vrgla in plavala?

Pravzaprav ja. Po zaprtju trgovine in mini svečarne v Kranju, kjer sem delala, sem pristala na zavodu. Od tu naprej, sem se najprej vprašala, kaj bi delala, in ugotovila, da znam dobro to, kar že od malih nog počnem, in sem se šolala, zato sem se preprosto vrgla v to. Edina možna pot. V mojem primeru. Če pomislim nazaj, je bilo pri izbiri srednje šole tudi tako, ena in edina opcija, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in uspelo je.

Kaj najraje počneš v prostem času (je tvoja služba tvoj prosti čas)?

Moja služba, je moj hobi in obratno. Jaz ne verjamem v izključevanje, ker mislim, da je vse prepleteno, bolj, kot bi želeli včasih verjeti. Prosti čas, res prosti, rada preživim v naravi, sama ali z družbo, s sinom. Sprehodi, sprehodi, izleti v gore, morje imam rada, pa galerije …

Vem, da delaš z rokami in srcem - kako to občutiš, ko nekaj novega ustvariš?

To je proces. Nekaj neverjetnega se takrat dogaja. Težko opisat. Na primer, ko vzamem blago, ki ga položim predse na mizo, ga pomečkam, potipam, obrnem, malo pomislim, in potem začnem. Začnem tako, da odmislim. Vem samo, kakšni so proporci in ostale osnovne zakonitosti, brez katerih ne gre. Vse ostalo je flow –tok življenja. Steče in teče skozme. In ko končam, vem, enostavno notranje čutim, da je prav in dobro. Tako, kot mora bit. Sem pomirjena.

Razen kdaj, ko delam za naročnika, ki ga nisem pomerila, malo trepetam (na zdrav način) ali se bo lepo prilegalo telesu. Drugače pa neskromno priznam, da sem zadovoljna z izdelkom, ki ga naredim, ker je to vse, kar sem dani trenutek iztisnila iz sebe. Nisem polovičar, dam vse. Vedno se prepustim, zato notranje vem (hvala za vest..intuicijo!) da bo super.

Kakšen je tvoj moto skozi življenje?

Nimam kakšnega izstopajočega, ki bi ga nosila na ustnicah. Vedno se kaj najde. Lahko mi danes, ko nekoga srečam, ponudi takšno misel, da se bo moja, v katero sem tako sveto verjela, sesula kot hiša iz kart. Se mi zdi, da s tem, ko si postavljamo neke miselne vzorce, izgubljamo radovednost po vprašanjih. Ti pa so po mojem važni, da ne zaspimo. Raje z večnim vprašanjem na ustnicah... Rada sem odprta. Včasih nisem bila, morda tudi zato.

Kaj pa naj knjiga, umetnik, športnik, pijača, hrana, roža, drevo, kamen, voda, morje, škrat, vila, ptica, potica, čaj, kava, a ješ kdaj ¨smoki¨?

Vse, česar pa sem se dotaknila, mi je pustilo sled. Velikokrat tisti trenutek tudi nevidno. Vse, kar si naštela, imam rada. Knjige, umetnost, tudi športnike, pijačo, hrano, rože kamne, vodo, morje, škratelce, vile, ptice, potice, čaj, kavo..vse to...V različnih trenutkih in obdobjih me zanima nekaj določenega. In temu primerno mi pride na pot. Nekaj spustim, pa si mi čez čas spet pojavi, ali pa tudi ne. Tudi packarije (smoki, čips..temu tako rečem) jem, kdaj, če me piči. Smeh ... :)

Katarina najin klepet zaključi takole: ¨Mislit naj nam da vse, kar se nam v trenutku pripelje čez možgane ali pred nas na pot. Le kakšno darilo se lahko skriva ? … torej pojdi s tokom.¨

Katarinini izdelki so na ogled na:

 
www.radasemkatarina.net

S Katarino je klepetala Jerneja Pavček