/11 /11

Naložbeni cilji

Vsak vlagatelj mora pred izbiro zanj primernega načina varčevanja opredeliti cilje, ki jih želi z varčevanjem doseči. Cilji morajo biti postavljeni realno v okviru finančnih zmožnosti.

Najpogostejši naložbeni cilji so varčevanje za varnostno rezervo, daljše potovanje, nakup luksuznih dobrin, nakup nepremičnine, šolanje otrok, varčevanje za pokojninsko rento, ... itd.

Dolžina varčevanja

Ko so naložbeni cilji izbrani je potrebno določiti časovno obdobje oziroma čas v katerem želimo naložbene cilje doseči. Časovna obdobja delimo na kratkoročno (do 1 leta), srednjeročno (do 2-5 let) ter dolgoročno (daljši od 5 let) obdobje.

V primeru kratkoročnega varčevanja si ne smemo privoščiti večjih tveganj, saj imamo na voljo premalo časa za povrnitev morebitne izgube, ki bi jo ustvaril z izbrano naložbo. Zato se za uresničitev kratkoročnih ciljev priporoča bolj varne in nizko donosne naložbe med katere uvrščamo bančne vezave, sklade denarnega trga preko katerih se le ohranja realno vrednost premoženja. Za doseganje srednjeročnih ciljev uporabljamo nizko in srednje tvegane inštrumente kot so obveznice, obvezniške in mešane vzajemne sklade, ki prinašajo v povprečju med 4 do 8 % letne donose.

Pri doseganju dolgoročnejših ciljev, kot je na primer varčevanje za pokojnino, ki jo bomo uživali čez 30 let, je tveganje manjše predvsem zaradi porazdelitve le tega skozi daljše časovno obdobje.

To pomeni, da ima vlagatelj v primeru začasnih izgub na voljo dovolj časa za povrnitev izgubljenega. Tu lahko uporabimo bolj tvegane delniške naložbe in naložbe v delniške vzajemne sklade, ki v povprečju prinašajo med 8 do 12% letne donose.

Sprejemljiva stopnja tveganja

Tveganje je nezmožnost, da bi pravilno napovedali prihodnji tok dogodkov oziroma nezmožnost popolnoma nadzorovati, da bi bili rezultati prihodnjega toka dogodkov enaki načrtovanim.

Pri vlaganju v vrednostne papirje so psihološki stroški vlaganja skorajda tako pomembni kot samo finančno tveganje, ki jih pogojuje. Zato mora vlagatelj pri izbiri primerne oblike varčevanja upoštevati tudi kriterij tveganja.

Izbira vzajemnega sklada

Recept za določitev primernega razmerja med sprejemljivim tveganjem in želenim donosom je preprost: Ko izbiramo na primer vzajemni sklad se osredotočimo na največji padec donosa v celotnem obdobju delovanja tega vzajemnega sklada.

V osnovi so skladi, ki imajo več delniških naložb priporočljivi za tiste, ki jim je najpomembnejši donos in jih nihanja (negativna, pozitivna) vrednosti premoženja ne motijo. Medtem ko so obvezniški vzajemni skladi primerni za vlagatelje, ki jim je bolj pomembna stabilna in umirjena rast premoženja, brez večjih nihanj. Pri uravnoteženih vzajemnih skladih se sredstva investirajo tako v delnice kot obveznice, zato so ti skladi priporočljivi za vlagatelje, ki ne želijo prevelikih nihanj vrednosti premoženja, vendar želijo realizirati višje donose, kot jih prinašajo obvezniški vzajemni skladi.

Kam po nasvet