Mami ne more. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Popoldne kot vsako drugo - jaz sem v kuhinji dokončevala kosilo, ona pa se je igrala v sobi. Sara je veselo priskočila k meni in rekla: "Mami, nosi me". Do takrat sem jo vedno dvignila in še naprej kuhala z njo, pri čemer sem bila v nekoliko skrivljenem položaju, da bi jo držala stran od vsega potencialno nevarnega na štedilniku. Poza, da me je že ob misli nanjo zabolel hrbet. Ker je Sofia že nervozno cvilila od lakote in utrujenost, ki je vladala vsakemu delu mojega telesa, sem vedela, da je prišel trenutek. Trenutek, da rečeš ne. Prej tisti dan sem se odločila Sari reči "ne morem", ko mi je bilo kaj težko.

Moji otroci poznajo izraz, da nekaj »ne gre«, vedo, da nekaj »ne bi smeli« ali da nekaj »ni fajn«. A do takrat še nikoli niso slišali, da mama česa ne zmore.

Globoko sem vdihnila in rekla "Draga, ne morem." Mama ne more." Nekaj ??sekund tišine in občutek tesnobe. Sara me je mirno pogledala in se vrnila k igri.

Čeprav ni bila videti žalostna ali razočarana (česar nikoli ne bi skrivala), sem se počutila grozno, prepričana, da sem najslabša mama na svetu.

V mojem mentalnem ustroju (ki se je s prihodom hčerke zelo spremenil) ni stvari, ki je mame ne bi mogle narediti. Vedno sem verjela, da so matere vsemogočne. Zavedajoč se realnosti mi je jasno, da obstajajo mame, ki si sploh niso zaslužile, da bi jih tako imenovali. Ampak v moji glavi mame zmorejo vse, sploh ko hočejo.

V mojem svetu mame delajo tudi takrat, ko nočejo, ker včasih morajo. V mojem svetu so mame prave superjunakinje. Mogoče zato, ker imam mamo, ki zmore vse in ker ima ona mamo, ki zmore vse in vem, da je tudi moja babica imela mamo, ki je zmogla vse...

Moji otroci poznajo izraz, da nekaj »ne gre«, vedo, da nekaj »ne bi smelo« ali da nekaj »ni fajn«. A do takrat še nikoli niso slišali, da mama česa ne zmore.

In vedno sem si želela biti takšna mama (še preden sem dejansko želela postati mama). Tista, ki noče počakati, da mož pride iz službe, da greva lahko na sprehod. Tista, ki bo lahko sama dvignila voziček z enim ali dvema otrokoma gor. Mati, ki bo nosila svojega otroka, ne glede na to, ali je noseča ali ne. Tista, ki bo večno vlekla vrečke in vrečke iz trgovine, ker vedno nekaj potrebuje. Mamica, ki bo brez težav šla sama z obema k zdravniku, na otrokov rojstni dan, na drugi konec mesta. S prevozom, vozički, s pomočjo nosil, rok, nog. Mamica, ki bo lahko ostala sama z obema, ko bo mož na poti. Ki je ne bo oviralo dejstvo, da ni voznik, da do stanovanja ni dvigala, da v stavbi ni mesta za voziček. Mamica, ki ji nič ne bo preprečilo, da bi šla sama z otroki, kamor mora in kamor želi.

Od rojstva ene, nato druge hčerke in ob tem naboru stvari ni minilo veliko časa – otroci so vedeli, okolje pa je počasi sprejelo, da mama zmore vse in zmore sama. In to je počasi, a zanesljivo postala naša stalnica.

Drugi okoli mene, vpleteni v življenja mojih otrok, so se počasi umaknili, jaz pa sem vsako novo situacijo sprejemala v maniri "Ni treba, jaz bom." Lahko naredim sama. Res ni treba pomagati." Govorila sem lahkotno. Drugim ni bilo treba in jim tudi nisem dovolila, da pomagajo, da se vključijo. Zakaj bi mi morali pomagati, ko pa lahko? Ko moram, ker sem mama.

In koliko časa traja, da mama zmore (skoraj) vse narediti sama, sem ugotovila po dolgih mesecih, ko sem iz ponosne mame superjunakinje postala utrujena in jezna mamica, ki ima raztrgan hrbet in roke vleče na tla. Mama, ki se je v vseh pogledih pustila na cedilu in pozabila nase. Mama, ki zmore vse, otroke pa je deloma vezala le nase in jih tako brzdala.

Moj utrujen in zanemarjen obraz v ogledalu ni bil zadosten znak, da bi nekaj spremenila. Ko sem začela videti, da delam proti svojim otrokom, so začeli zvoniti alarmi. Bila sem njihov superjunakinja in sem jim obesila to veliko breme okoli vratu. Ker ko je mama superjunakinja, ki zmore vse, v očeh otrok nihče drug ne zmore ničesar dovolj dobro.

V mojem življenju in življenju večine drugih otrok so poleg mame še drugi ljudje. In čeprav niso vse mame in morda ne zmorejo enako kot mama, lahko to počnejo dovolj dobro. In verjemite mi, včasih jim gre bolje, sploh ko je mama utrujena in ne zmore več.

In zato je pomembno, da mame otrokom včasih povedo, da ne morejo. Zato je pomembno, da mama nekomu dovoli, da ji pomaga, tudi ko zmore sama.

Še vedno se učim reči "ne morem", ko se mi zahoče. Ne zato, ker se v tistem trenutku ne bi mogla malo bolj potruditi z otroki.

Ampak, ker ko lahko jaz - ne more nihče drug.

Avtor teksta: Jasmina Dražić

Vir: Zelenaucionica