/11 /11

Točno to se je zgodilo meni. In če se sprašujete, kako mi je uspelo, da se je moj štiriletni sin zaklenil v avto, si preberite moj pripetljaj.

Vedno sem pozna zjutraj, čeprav si iz dneva v dan obljubljam, da bom prej vstala in se v miru uredila za službo, z nasmehom in brez pogleda na uro odpeljala sina v vrtec. A tudi tisto jutro se mi je mudilo. In kadar se mi je najbolj mudilo, takrat je bilo sin najmanj pripravljen sodelovati. Bo že res, da otroci čutijo, kdaj so starši nervozni.

»Obleci se,« sem sinu ponovila že najmanj desetič.

Trmasto je odkimal z glavo, prekrižal rokici in mi zabrusil: »Ne grem v vrtec! Doma bom!«

»Ni mogoče. V službo grem, štiriletni otroci ne smejo biti sami doma.«

Uredila sem se, mu pomagala, da se je do konca oblekel in ga odnesla do avta, zunaj je močno deževalo.

»Joj, spet bom zamudila,« sem tiho godrnjala.

Pred vrtcem sem, tako kot vedno, stopila iz avta, zaprla svoja vrata in želela odpreti zadnja vrata. Ta pa so bila tokrat zaklenjena.

»Odpri, no,«sem rekla sinu. Odkimal je, v tistem me je prešinilo, da bi bilo dobro, da odprem sprednja vrata. Spogledala sva se, še preden sem uspela odpreti usta, je stegnil svojo ročico in pritisnil gumb.

»Ni smešno, odpri,« sem mu zažugala. Dež je neusmiljeno padal po meni, lasje so se začeli lepiti ob čelo. Kaj se bo zgodilo z vodoodporno maskaro niti pomisliti nisem želela.

»Takoj odpri,« sem nekoliko povzdignila glas.

»Nočem v vrtec,« je odkimal in naredil šobo.

»Če takoj ne odpreš, bom, bom …« sem začela groziti, a v njegovih očeh videla, da presneto dobro ve, da ne bom storila ničesar, ker enostavno ne morem.

»Kupila ti bom avto. Gasilskega na daljinsko vodenje,« sem ga poskušala podkupiti. Bila sem mokra kot miš.

»Ne boš mi ga ne. To vedno rečeš, potem pa pozabiš. Ne bom odklenil,« je vztrajal.

»Je kaj narobe,«sem zaslišala glas moškega, ko mi je že zmanjkovalo adutov. Obrnila sem se, za mano je stal znanec z dežnikom v roki in hčerko.

»Zaklenil se je,« sem povedala nemočno. Razložila sem mu situacijo.

Dežnik je nagnil nekoliko proti meni, da me dežne kaplje niso več pikale po glavi in rekel: »Škoda, pa ravno danes nočeš v vrtec, ko je moja hči prinesla s sabo tako lepo knjigo o čarovniku. S kom jo bo pa sedaj gledala?«

Odklenil je vrata, jaz sem stala z odprtimi usti in nisem mogla verjeti. Tako malo je bilo potrebno?!

Odskakljal je proti igralnici skupaj z njegovo hčerko, jaz pa sem hodila za njim in puščala mokro sled. Znanec se je nasmihal. Seveda, zmagal je.

»O tem se bova pomenila doma,« sem mu rekla, ga poljubila na čelo in prezrla začuden pogled vzgojiteljice, ki me je merila od nog do glave.

»Hvala,« sem še zašepetala znancu in stekla proti avtu. Domov, kam pa drugam. Se urediti in nato z zamudo v službo. Razlagati šefu, da sem zamudila zato, ker se je štiriletnik zaklenil v avto. Najbrž mi bo verjel, kajne?