Starši se včasih težko ločimo od otroka.

/11 /11

Tudi mlajši je v poletnem času imel nekaj počitnic, vrtec obiskoval le toliko, da ga ni povsem pozabil in le takrat, ko sem morala nujno od doma.

Večina poletja smo preživeli kar na morju. Vsi ga obožujemo in nikoli ga nimamo dovolj. Najbrž zato, ker smo tam skupaj, eden z drugim, vsi, brez obveznosti, brez ure, brez reda. Tam se z možem res poskušava posvečati otrokom in dnevi so čudoviti.

A tudi letos se je odštevanje pričelo. Nakup novih šolskih potrebščin, pa copate za vse tri pa jesenska obutev za vse tri, nove hlače, ker so stare vse prekratke. Vsako jesen se z možem drživa za glavo. No, tja do pobiranja kostanjev se bomo že ustalili in nehali tekati po trgovinah.

Sem pa letos opazila, da sta oba starejša otroka kar rada zakorakala v šolo. Brez večjih težav, celo veselila sta se. Prav tako ni bilo težav z mlajšim v vrtcu, pa čeprav je bil prvi teden-teden joka in hlipanja. Malčki, ki so prvič videli vrtec, so užaljeno gledali nove prijateljčke in si želeli nazaj v mamino naročje.

Včeraj, ko sem odprla vrata igralnice in poljubila najmlajšega preden je stekel k vzgojiteljici, sem ravno pravi hip razširila roki. Objokani malček jo je ucvrl takoj, ko je videl, da se vrata odpirajo. In ker mu pobeg ni uspel, me je užaljeno pogledal. A sem mu le pomežiknila, kot češ: »Saj ni tako hudo!«

Na hodniku pa sem srečala sosedo. Njen pogled je bil otožen, njen najmlajši je pričel z uvajanjem.

»Nikoli si ne bi mislila, da bodo težave! Tako družaben je, tako samostojen. Pa poglej! Kriči in joka,« mi je v obupu potožila.

Potolažila sem jo, mamice včasih težje prenašamo ločitev od naših najmlajših, kakor malčki od nas mater. Čeprav si ne priznamo, zadržujemo solze na poti v službo in ves september štejemo minute, ki nas ločijo do naše družine.

Ampak, če smo povsem iskreni: našim otrokom nič ne manjka. Najhujši stres zanje je vrtec in šola. Mar ni to čudovito? Koliko otrok ima takšno srečo? Koliko otrok vsako jutro dobi poljub in objem, nato pa v novih hlačah in čevljih, s polno torbo steče v šolo, v vrtec.

Zato jim le obrišimo solzico, dopovejmo njim in tudi sebi, da imamo srečo. Ker je tu pričetek novega šolskega leta, ker smo na novi poti dogodivščin, ker bo naš malček spoznal prijatelje, nam narisal risbico in bo v varnih rokah vzgojiteljice.

Mi pa bomo komaj čakali, da spet zberemo po dolgem dnevu na kup vso svojo družinico in z zanimanjem poslušamo, kako je potekal dan.

Da, tukaj je, september. Mesec novih poti, novih doživetij. Se samo meni zdi ali je morda ta mesec napolnjen s prav posebno energijo? Mogoče pa res.

Naj bo za vse pozitiven, za vse nasmejan.