/41 /11

Danes zjutraj sem premišljeval o tem, kje začeti zgodbo o novem življenju. Pomemben začetek je rojstvo, ki pa je po drugi strani le posledica dogajanja pred njim. Predvidevam, da vsi, ki prebirate te vrstice veste, kako otročička narediti in ker je to družinska stran, se v podrobnosti o Gajevem spočetju ne bom spuščal. Naj napišem le, da proces ni bil popolnoma brez užitkov. In če izhajamo iz cerkvenih prepričanj, da je seks namenjen razplodu, lahko zaključim, da vsaj enkrat s Karmen nisva bila v prekršku. Ali pač, glede na to, da nisva poročena?

Kje torej pričeti Gajevo zgodbo? Naj kar sam odgovorim na to vprašanje. Začnimo na začetku. V ta namen se moramo postaviti na most, ki se pne čez Donavo in povezuje oba dela naše bivše prestolnice, Dunaja. Most ni nič posebnega, celo grd je. Dvomim, da je arhitektu, ki ga je narisal, v poseben ponos. Pa vendarle dobro opravlja svoje delo. Preko široke reke se po njem valijo kolone vozil, v notranjosti skriva progo podzemne linije U1, pod voziščem pa sta speljani pešpot in kolesarska pot, ki omogočata čudovite poglede na Donavo in Dunaj. Lahko bi rekli, da most služi povezovanju ljudi. Ne vem, če je bil to arhitektov namen, a nekega aprilskega večera pred štirimi leti je ta popolnoma navaden betonski most povezal dve človeški bitji, ki sta prej čepeli vsako na svojem bregu reke.

Na Dunaju sem obiskal prijatelja, ki je tam opravljal študijsko prakso. Mesto mi je bilo takoj všeč. Po zaspanih slovenskih ulicah so dunajske delovale sveže, energično in svetovljansko. Bile so polne najrazličnejših ljudi, jezikov in barv. Po nekaj obveznih ogledih je Andrej (omenjeni prijatelj) predlagal: „Kaj, ko bi se zvečer dobili z nekaj prijatelji na Donauinslu?“ Nihče ni imel nič proti, zato smo dejansko pozno popoldne sedli na vlak linije U1 in se kaj hitro pripeljali do omenjenega mosta.

In tam je stala, moja Karmen, naslonjena na ograjo in s pogledom usmerjenim v sinjo Donavo. Če bi to bila pravljica, bi napisal, kako zelo sva se zaljubila kar tam in v tistem trenutku. A v resničnem življenju se takšne stvari običajno odvijajo nekoliko drugače. Ljubezen na prvi pogled torej ni bila. Se je pa tistega večera vsekakor v obeh zasadilo majhno seme, ki je počasi klilo pod površjem.

Karmen je, podobno kot Andrej, na Dunaju opravljala študijsko prakso. S to razliko, da je po treh mesecih na Dunaju tudi ostala in si tam uredila življenje. Delovala je sveže, simpatično in drugačno. In to je pritegnilo mojo pozornost. Prihaja s Koroške. Da ne bo pomote, s slovenske Koroške, ne Avstrijske in je že zaradi narečja za rojenega Gorenjca takoj bila zanimiva. Ne vem, zakaj sem bil jaz všeč njej. Sem presuh, imam krive zobe in nemara tudi krive noge. Povrhu vsega sem še zoprn. A kot vsakdo, imam tudi jaz svoje svetle trenutke in zaključim lahko le, da sem tistega večera očitno naredil dober vtis.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se mi zdi hecno, kako so se stvari nazadnje zasukale. Avgusta smo namreč še enkrat obiskali Dunaj, tokrat z Andrejem (ki je medtem že zaključil svojo prakso) in njegovim bratom. Ko smo se peljali proti Karmeninemu stanovanju, sem imel občutek, kot bi prihajal domov. Smešno. Čez nekaj mesecev sem tam tudi dejansko živel.

Že pred tem obiskom sva si s Karmen dopisovala in se pogovarjala s pomočjo svetovnega spleta. Po njem pa je seme, ki sem ga omenil malo prej, vzklilo in vzbrstelo v drobno nežno sveže zeleno rastlinico, ki je pod vplivom vse bolj intenzivnih meddržavnih pogovorov postajala vedno večja in močnejša. Po raznih zapletih, metuljih v želodcu (kot občutkom radi rečejo Nemci) in zbiranju poguma je končno prišlo tudi do prvega uradnega obiska na Dunaju, kjer sva rastlinico obilno zalila z rumenim muškatom, da se je kar preko noči razrasla v močno drevo.

O tem, kje je končal ves tisti rumeni muškat in ostalih tehničnih podrobnostih pa prihodnjič.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.