Otroci s hiperleksijo imajo neenake spretnosti in že od rojstva hrepenijo po učenju. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Ko dobite otroka, vam vsi ljudje, ki jih poznate, in ljudje, ki jih ne poznate, nudijo najboljše starševske nasvete. Prebrali ste vse knjige, ki jih lahko, in ste obveščeni, kaj lahko pričakujete: kdaj naj se otrok začne plaziti, kdaj naj shodi, kdaj bo spregovoril prve besede.

V zgodnjem otroštvu se pri vprašanjih zanašamo na pediatre, kasneje informacije iščemo pri učiteljih, ko drugega vira ni, pa se obrnemo na splet. Neštetokrat sem v iskalnik vtipkala: - Kako otroka uspavati? Kako naj ga pripravim do tega, da bo jedel zelenjavo? Kako mi je lahko kar prebral knjigo? Mislim, da slednje ni običajno, vendar sem morala to vprašanje zastaviti Googlu. Nekateri drugi starši so zastavili isto vprašanje in vsem nam je skupno, da imajo naši otroci hiperleksijo.

Mislim, da še nikoli niste slišali za hiperleksijo. Tudi jaz nisem, dokler nisem naletela na bloge drugih staršev in več člankov, ki so jih napisali zdravniki in raziskovalci, ki jih tema zanima. Hiperleksija je zapletena, a na splošno gledano gre za zgodnjo sposobnost branja in navdušenje nad črkami in številkami, ki ju spremljajo težave pri razumevanju verbalne komunikacije. Za otroke s hiperleksijo je značilen močan vizualni in slušni spomin, s katerim analizirajo televizijske vsebine, pogovore, glasbo, vse, iz česar se naučijo nekaj novega. Pogosto znajo do besede recitirati oddajo, ki so jo gledali, ali knjigo, ki so jim jo prebrali enkrat ali dvakrat. Gre za proces, imenovan eholalija, in tudi ena od teorij o tem, kako se naučijo brati že zelo zgodaj (nekateri že pri dveh letih).

Po kategorizaciji DSM hiperleksija ni diagnoza, ampak velja za spretnost otrok v spektru avtizma. Toda veliko otrok s hiperleksijo dejansko nima avtizma. Po mnenju dr. Darolda Trefferta, vodilnega strokovnjaka na tem področju, obstajajo tri različne vrste hiperleksije. Tip 1: Nevrotipični otroci, ki zgodaj začnejo brati. Tip 2: Otroci z avtizmom, ki imajo hiperleksijo kot eno od svojih veščin. Tip 3: Neavtistični otroci, ki zgodaj berejo in imajo nekatere značilnosti, podobne avtizmu, ki se sčasoma izgubijo. Otroci s hiperleksijo imajo pogosto senzorične težave, ki zahtevajo zgodnjo intervencijo, vendar je do teh storitev nemogoče dostopati brez diagnoze. Da ne govorimo o tem, kako težko je zdravnikom in vzgojiteljem pomagati otroku s hiperleksijo, ko sploh ne vedo, kaj to pomeni.

Zelo zgodaj sem opazila, da je na mojem sinu nekaj drugače, a tega nisem mogla poimenovati. Že od prvega dne je bil strašno zaspan in noben način, da bi ga uspaval, se ni mogel primerjati z njegovo trmo, da ostane buden. Pri vseh razvojnih mejnikih je zamujal dva ali tri mesece. Spregovoril je šele, ko smo ga pri dveh letih peljali na logopedijo. Do takrat je le občasno rekel mama. Imel je živčne zlome na javnih straniščih, v gneči in hrupnih prostorih in vsakič, ko sem vklopila sesalnik ali mešalnik. Mislila sem, da ima avtizem: zapozneli razvoj govora, senzorična preobčutljivost, občasno ponavljajoče se gibe, da se pomiri. Ko sem se o tem pogovorila z njegovim pediatrom, nas je poslal k specialistu. Ko sem ga vprašala o hiperleksiji, mi je rekel, da za kaj takega še ni slišal. Pri kasnejših preiskavah so mi povedali, da moj sin nima avtizma. Ima nekaj avtističnih lastnosti, vendar to ne pomeni diagnoze. Vzpostavljal je očesni stik, izkazoval naklonjenost, želel se je igrati z nami, odzival se je na svoje ime ... vendar se je nenehno hotel igrati z magnetno škatlo z abecedo, dan za dnem. Ponovno sem vprašala o hiperleksiji. Za kaj takega še nikoli niso slišali.

Večina otrok s hiperleksijo ima motnjo senzorične integracije, ki lahko oteži vsakdanje stvari. Če bi hiperleksija obstajala kot diagnoza, bi jo medicinski strokovnjaki znali prepoznati in nas napotili na delovno terapijo, ki bi mojemu sinu pomagala pri senzoričnem procesiranju. Zato smo morali sami poskrbeti za to. Starši otrok s hiperleksijo bi radi izvedeli več o motnji in bili pripravljeni na to, kar jih čaka. Izobraževalni sistem je tak, da zahteva, da se vsi umestijo v en model, v strukturo, ki ustreza večini. Večina otrok obvlada fizične, socialne in intelektualne veščine v določeni starosti. Otroci s hiperleksijo imajo neenake spretnosti in že od rojstva hrepenijo po učenju. Izvedla sem anketo med starši otrok s hiperleksijo, da bi ugotovila, kateri interesi so jim skupni. Večina otrok v starosti od dveh do treh let je poznala abecedo, znali so šteti do 100, prepoznavali so barve in zapletene oblike. Večina jih je samostojno obvladala branje med drugim in četrtim letom. Polovica se jih je pred odhodom na igrišče samostojno naučila seštevati in odštevati. Druga posebna zanimanja so se nanašala na sončni sistem, prepoznavanje zveznih držav ZDA, pa tudi držav na zemljevidu sveta in njihovih predsednikov, nekateri otroci pa so spet poznali vse elemente periodnega sistema, še preden so šli na igrišče. So pametni otroci, ki vpijajo znanje kot spužve. Veliko jih ima težave z uravnavanjem čustev, socialnimi veščinami, perfekcionizmom in verbalnim razumevanjem.

Kaj storiti z otrokom, ki gre v vrtec, je odličen v branju, a ne zna odgovoriti na pogosta vprašanja, ki se začnejo s kdo, kaj, kdaj, kje in zakaj? Kaj storiti z otrokom, ki bi raje študiral zemljevid sveta kot poslušal nekaj, kar se je sam učil pred dvema letoma? Kaj storiti z nadarjenimi in invalidnimi otroki? Ne sodijo v obstoječi izobraževalni sistem. Potrebujejo individualne izobraževalne načrte.

Raziskave kažejo, da je hiperleksija nasprotje disleksije. Otroci z disleksijo imajo pogosto težave z branjem, ne pa tudi z razumevanjem. Otroci s hiperleksijo nimajo težav z branjem, pogosto pa imajo težave z razumevanjem. Na podlagi diagnoze disleksije lahko otrok prejme individualni izobraževalni načrt. Ker je hiperleksija neznanka v medicinskem in izobraževalnem svetu, je na starših, da širijo zavest o njej in se zavzemajo za pravice svojih otrok. Na internetu skoraj ni informacij o tem, polovica vsebine, ki jo najdete, je napačna. Hvaležna sem staršem, ki so pisali bloge in delili znanje na podlagi izkušenj iz resničnega življenja. Njihove informacije in raziskave dr. Darolda Trefferta so mi pomagale najti spletno skupnost 3300 staršev otrok s hiperleksijo. Na stotine otrok vidi črke in številke v drevesih in oblakih, bere napise na ulicah in na registrskih tablicah, piše nevidne besede v zrak. Imajo čudne socialne veščine in neverjeten spomin.

Moj sin ima zdaj štiri leta in je prerasel nekatere lastnosti, podobne spektru. Pogosto mu dam knjigo za branje, da se zabava med nakupovanjem. Večkrat so bili ljudje presenečeni, da zna brati tako mlad, in so me spraševali, kako sem ga naučila. Ko sem jim povedala, da ga nisem učila, so se njihovi izrazi spremenili iz prijetno presenečenih v sarkastične. Nekoč mi je predavala ženska, ki je nisem poznala, kako naj svojemu otroku pustim, da je otrok, namesto da mu delam medvedjo uslugo s tem, da ga silim, da se uči tako zgodaj. Predvidevam, da si je predstavljala, kako ga doma privezujem na mizo, mu pod nos potiskam kartice in kričim nanj, če se zmoti. Odšla sva, sin pa me je vprašal, če bi se spotoma ustavila še v knjižnici.

Vir: Portal o invalidnosti