Všeč so mi te gorske koče

Je sploh potreben komentar?

Škoda, ker ne morem biti pri obema hkrati

Malce počitka, ampak samo za mami

Kravji liz

/71 /11

Vsake toliko časa mora človek storiti tudi kaj zase. Na Gorenjskem, kjer smo bolj varčne sorte, to pomeni, da se odpravimo v hribe. Hoja ne stane ravno veliko, vsaj po tistem, ko se prebiješ mimo nakupa vsega, kar pri alpinističnih odpravah potrebuješ. Tudi prelepi razgledi, ki se širijo z vrha planin ne stanejo veliko (razen če kupiš razglednice in si jih ogleduješ doma). Tako že na začetku lahko zaključimo, da gore človeku resnično nudijo vse. Krepijo telo in povzdigujejo duha, v primeru Mini Flikija pa gore skrivajo še eno posebnost: dedka Andreja.

Tako smo se v soboto že navsezgodaj odpravili na planino Svečica, ki jo najdete na vrhu Karavank takoj nad Javorniškim rovtom. Čudovit konec naše male deželice je to in ob pogledu na gorsko cvetje, ki je ravno v polnem razcvetu, človeku zaigra srce. Razen če je ta človek Mini Fliki, ki ga cvetje ne zanima. Razloga za to sta dva. Prvi je povezan z dejstvom, da Mini Fliki v hribe hodi v nahrbtniku (nisem se zmotil v tipkanju in nisem mislil, da v hribe hodi z nahrbtnikom) in je preveč zaposlen s tem, da svojemu očetu v tilnik z nohti vrezuje svoje ime. Drugi razlog pa je povezan s tem, da Mini Fliki že komaj čaka trenutka, ko bo ponovno videl svojega ljubljenega dedka, ki si ga mora celotno poletje deliti s kravami, konji in utrujenimi planinci.

Na njegovo srečo je tudi Andrej komaj čakal, da vidi malega Gaja in nam je prišel naproti. Slabe pol ure je hodil z enega konca planine na drugega, da ubogemu dečku ja ne bi bilo treba predolgo čakati. Izgovarjal se je seveda na to, da je želel pomagati meni, ker je nahrbtnik poln Gaja vendarle precej velik zalogaj. Moram reči, da sem kljub temu vesel, ker sem po uri grizenja kolen v klanec bil že precej naveličan vsega skupaj.

Snidenje je bilo prisrčno in v hipu je Gaj bil v dedkovem naročju in mu s ponosom kazal svoje nove zobke. Kmalu za tem se nam je pridružila še mamica (Gajeva ne moja) in kaj hitro smo se podali na pot proti drugi mamici (tokrat moji), ki se je medtem spopadala s kosilom.

Poti z enega konca planine na drugega sta dve (tako sem vsaj mislil). Prva je kratka in položna, druga pa zavita, strma in polna doživetij. Zato sva se s Karmen odločila za slednjo, medtem ko je naveza Gaj dedek šla po krajši. Pot naju je vodila naravnost v ruševje in kaj hitro je postalo očitno, da sva zašla. Kar je popolna neumnost, saj geografi (tudi jaz sem eden izmed njih) nikoli ne zaidemo, le zanimivejše poti nam vedno uspe najti. Torej sva takoj za prvim ruševjem stopila na zavito in izredno zanimivo pot, ki je v svoji razgibanosti ponujala marsikaj. Sem ter tja so se skoraj sramežljivo skozi ruševje kazali Julijci, spet drugje se je odpiral pogled na Celovško kotlino. Presneto vroče je bilo in po prebijanju skozi ruševje ter hoji gor in dol sva končno prišla do koče, pred katero se je že igral Mini Fliki.

Medtem ko sva s Karmen počivala v senci, je dečko, po vsej »hoji« še vedno poln moči, raziskoval okolico. Na veliko presenečenje smo odkrili, da je močno alergičen na prav posebno stvar. Alergija nas je vrgla iz tira, kajti do sedaj se ga ni lotil niti prehlad. Zgodilo pa se je sledeče. Dedek mu je v roke dal deščico, ki jo je ponosno nosil s seboj, medtem ko je kar po kolenih odkrival okolico. Potem pa mu je padla v rastišče za to najmanj primerne rastline, koprive. Majhna rokica se je stegnila ponjo in čez eno ali dve sekundi se je obrazek namrščil v šobico in zaslišalo se je značilno Mini Flikijevo kričanje, ki pa je že po petih sekundah dedkove tolažbe potihnilo. Na pomoč je priskočila še krava, ki je polizala opečeno rokico in svet je bil ponovno lep.

Moram reči, da se mi je kar malo zasmilil. Toliko nevarnosti preži nanj in toliko stvari se mora še naučiti. Rad bi napisal, da smo koprive predelali, a ga predobro poznam, zato pričakujem še kakšno srečanje pekoče vrste.

Kmalu po odkrivanju kopriva sta na planino prišla Natalija in Primož, ki sta moja stara prijatelja. Po nekaj besedah smo odkrili, da nam je uspelo nemogoče. Tudi onadva sta se izgubila in šla po popolnoma isti poti kot midva s Karmen. Precej prismuknjeno, ni kaj. Gaj, ki se mu Natalija dopade, čeprav je poročena, je takoj šel do nje in ji ponosno pokazal opeklino. Mislim, da je kar malo osupnila nad njegovim pogumom in kar ni in ni se mogla načuditi opečeni rokici.

Ker je vsake lepe stvari enkrat konec, smo se morali odpraviti proti domu z obljubo, da se kmalu spet vrnemo nazaj v planinski raj.