Novo življenje

Dve modri črtici

Gaj

/41 /11

Kot bi bilo včeraj, se spomnim 15. maja 2008, ko sem se po službi odpeljala v lekarno z namenom kupiti test za ugotavljanje nosečnosti. Na parkirišču sem srečala sodelavca: »No, kaj bom pa sedaj naredila. Ne sme videti kaj kupujem. Nič, bom pa kaj drugega vzela,« sem si mislila. V glavi mi je kar »vrelo« od tistega močnega občutka negotovosti, za katerega sem se bala, da ne bo še tisti dan odpravljen. Na srečo sodelavec ni zavil v lekarno. Tako, en problem je bil rešen.

Test sem zmedena, s tresočimi rokami prinesla domov: »Matej, ti ga, prosim odpri in preberi navodila,« sem boječe prosila partnerja. V sebi sem čutila, da bova izvedela čudovito novico. Kljub temu da je bil najin otročiček skrbno načrtovan, plod najine ljubezni, sem bila prestrašena … prestrašena kot je vsaka bodoča mamica preden zagleda tisti plusek. Zanimivo, tudi dekleta, ki so zanosila s pomočjo umetne oploditve, doživljajo isto. Strah prežet z občutkom sreče, negotovosti, veselja ...

Nikoli ne bom pozabila tistega odločilnega trenutka, ko sva uradno izvedela, da bova postala starša. Ob spominu nanj me še vedno prevzame enak občutek. Nepopisna sreča bodočega očka in mamice. Kot bi kdo presekal ta trenutek, se je v naslednjem trenutku pojavila skrb. Skrb za malo bitjece, ki je raslo v meni, misel, kaj je prav in kaj narobe … sreča, zmedenost, veselje …

Kako naprej? Ali bova izdala najino skrivnost še komu? Ne, tega ne smeva takoj storiti. Tako kot številne bodoče mamice, sem bila tudi jaz vraževerna in najine skrivnosti, ki je rasla v mojem telesu, nisem želela deliti z nikomer (razen seveda z medicinsko sestro, pri kateri sem se naročila na pregled), vsaj do prvega pravega pregleda.

In tako se je zgodil 9. junij. Komaj sem ga dočakala, tako daleč se mi je zdel. Takrat sva izvedela točen datum poroda. 10. januar 2009. Takoj po prvem pregledu, so v najinih mislih stekle intenzivne priprave. Nočem hiteti, ne želim prehitevati … vse ob svojem času … in tako so minevali dnevi, meseci, prišlo je novo leto, 1. januar 2009. Dopoldne smo z družino Matejevega brata pili kavico in se še šalili, da se naslednji dan mogoče ne vidimo več v 'enem kosu'. Pa še kako prav smo imeli.

Zaradi neprespane noči (pa ne zaradi silvestrovanja, temveč zato, ker sva z Matejem sredi noči reševala hude pubertetniške zdravstvene težave najinega psička Easy-ja) sem si po kosilu privoščila krajši spanec. Ko sem se zbudila, sem imela čuden občutek … ups, kar nerodno mi je bilo. Ali je to sploh mogoče? Res da bi morala na stranišče, ampak da mi je ušlo??? »Takoj pridem, samo na stranišče grem,« sem rekla Mateju. Za mano je prišel v kopalnico in rekla sem mu: »Mislim, da gre sedaj zares.« Presenečen pogled in klasično vprašanje: »Kaj gre zares? O čem govoriš? Razloži, prosim.« Tokrat je bil zmeden on, moj dragi Matej, ki vedno pazi name, moj zgled vzornosti, moči in ljubezni. Moj Matej je imel tremo … in tako sva se odpeljala. Da, prav ste prebrali, sva se odpeljala. V tistem trenutku namreč v Kočevju ni bilo nobenega rešilca. Odpeljala sva se po snežnem metežu, zasneženi in težko prevozni poti do Novega mesta, v novomeško porodnišnico.

Moj porod je potekal vse prej kot hitro in naslednji dan, 2. januarja ob 12.08 se je rodil najin sinko Gaj. Tehtal je 4.070 gramov in meril 53 centimetrov. Na prikupni mali glavici je imel izjemno goste črne laske. Stari pregovor, če nosečnico peče zgaga … je očitno še kako držal. Babica, ki je vodila porod je šaljivo pripomnila, da to pa ni več novorojenček, temveč kar enomesečni dojenček.

Najina ljubezen, kot mu sama rada rečem, moj mali mišasti mišek (krajše mišasti, kar vedno pričara nasmeh na usta mojih staršev), moj navdih in moja sreča, moja sedmica. Sedmica v smislu glavnega dobitka na življenjski loteriji, hkrati pa tudi resnična sedmica, kot sedmi novorojenček v novomeški porodnišnici v letu 2009. Moj Gaj, ki je danes star že več kot 14 mesecev. Že toliko? :) Le kdaj so minili vsi ti dnevi?