/11 /11

Morda je vzrok zelo aktiven, naporen in natrpan dan, enkrat mlaj/polna luna, drugič muhasta narava, posnemanje sovrstnikov ali junakov iz risank, soočanje s spremembami, morda težave, ki imajo globlje razsežnosti in ki izhajajo iz nepoznavanja otroka ter odnosov v družini, težave z odnosi v šoli, z učiteljem/-ico, sošolci, vrstniki, …
 
Vedenjske težave in spremembe so lahko prisotne tudi dalj časa. Vsekakor morajo starši težavo prepoznati in jo odpraviti v čim krajšem času.
 
Za otroka je največje bogastvo družina, saj tam pridobi občutek varnosti, se nauči sodelovanja in odzivanja na zunanji svet, spoznava (ne)sodelovanje, (ne)prilagajanje, (ne)strinjanje, (ne)ustvarjanje ... Okolje in šola pa lahko popolnoma drugače vplivata na otrokovo sprejemanje.
 
Kje je vzrok?
Agresivno vedenje je pri mlajših otrocih nenavadno. Otrok razmetava in meče igrače po sobi, spušča nenavadne glasove, tolče, ... Kaj je vzrok? Zakaj to počne vsak dan ob isti uri? Zakaj to počne, ko se vrne domov? Morda želi ostati dalj časa v naravi, morda mu niso všeč igračke, s katerimi se igra, morda je jezen, ker vedno pride ponj mamica in ne očka, …
 
Pri malčku je najpogostejši vzrok za spremembo vedenja lakota, katere pa otrok še ne zna izraziti. Sprememba vedenja pa lahko napoveduje tudi bolezen. Tovrstne spremembe opazimo s pozornim opazovanjem. Težavo rešimo z otrokovi starosti primernim pogovorom in mu pojasnimo, da je njegovo početje izraz slabega počutja. Pomaga tudi skupno preživljanje prostega časa in crkljanje, če pa je težava lakota, jo odpravimo z zdravim obrokom.
 
Vedenjske težave se pri otrocih najpogosteje izrazijo ob prestopu iz vrtca v osnovno šolo, saj se družinsko življenje lahko zelo razlikuje od šolskega, zato otroci reagirajo na svojstven način. Sprememba okolja, nove učiteljice in novi sošolci vplivajo na vedenje. Nekateri otroci svoje težave zaupajo staršem, se z njimi pogovorijo, drugi molčijo in razmišljajo, tretji izrazijo nemoč z nasiljem.
 
Spominjam se četrtošolke z diagnozo hiperaktivnost. Deklica je dnevno uživala zdravila. Učenka je bila nagajiva, prijazna, zgovorna. Po večmesečnem sodelovanju z mamico (živeli sta sami), ki je poudarjala in krivila le zdravstveno stanje in dekličine vedenjske težave, se je slika zbistrila. Deklica bi svoje sposobnosti in delovne navade lahko izboljšala in se z večjim poudarkom šolskih obveznosti oddaljila od zdravstvenih težav, ki so bile njej kot bistri deklici potuha. Težave so se še poglabljale, ker doma ni bilo prave avtoritete z mamine strani, izrazile pa so se kot dekličino avtoritativno uveljavljanje zahtev v odnosa do učenk/cev in učiteljev v šoli.
 
Šestletni deček je prehod izrazil z vedenjskimi težavami, ki so bile vedno pogostejše in moteče. Čeprav je bil prijazen, vljuden, ubogljiv, ustrežljiv, učno uspešen, delaven in marljiv, je v trenutkih nemoči in utesnjenosti postal ukazovalen in kričeče glasen. Če ni obveljala njegova, se je njegovo vedenje spremenilo v jezo. Vzorec se je ponavljal, dokler niso starši spregovorili. Vendar pa rešitev težave ni bila preprosta.
 
Starša sta bila namreč v postopku ločevanja, komunikacija je bila slaba, ostra in kratka. Mati je bila v zelo neugodni situaciji. Do tedaj je skrbela za dom in oba otroka, z ločitvijo pa se je začela soočati z iskanjem zaposlitve, stanovanja,
avta, svoje samozavesti in samospoštovanja.
 
Agresija in nasilje sta bila pri dečku rezultat nizkega samospoštovanja in samozavesti. Preko šolskega leta je materi, ki je sprva mislila, da tega ne bo zmogla, pridobila na samospoštovanju in samozavesti. Z velikim trudom si je urejala življenje. Spoznala je, kako ravnati in kako pomagati dečku, da bo postopoma izgubil jezo, ki je bila posledica družinskih težav in tegob.
 
Tako starši kot vzgojitelji in učitelji opažamo vedenjske težave v določenih obdobjih, a če starši sami pristopijo k učitelju ali vzgojitelju in z njim komunicirajo, je rešitev hitrejša, lažja in uspešnejša.
 
Vedenjske težave imajo vedno močno ozadje, zato se moramo na težave osredotočiti in poiskati možne pristope k rešitvi. Pogovor z otrokom steče, ko odpremo tematiko, ki otroka boli in zaradi katere se zapira vase. Največkrat se otroci, ki ne govorijo veliko in so trmaste narave, srečujejo s tovrstnimi težavami pogosteje, ker niso vajeni komunikacije in odprtega reševanja težav. Vsekakor pa je naloga staršev, učiteljev in vzgojiteljev, da pristopimo in se pogovorimo z otrokom. Največkrat se otroci, tretji ali tuji osebi zaupajo hitreje, lažje in brez zadržkov.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, April 2009