/11 /11

Victoria Prooday, delovna terapevtka, je na podlagi svojih izkušenj opazila razširjen in zaskrbljujoč pojav v odnosu med starši in otroki in zapisala svoja opažanja, ki jih je objavil portal deeprootsathome, prevedel pa hrvaški portal Iskra. Proodayjeva je zapisala:

- Sem delovna terapevtka z leti in leti izkušenj pri delu z otroki, starši in učitelji in ja, strinjam se: naši otroci so v marsičem čedalje slabši. Vedno znova slišim isto sporočilo od vsakega učitelja, ki ga srečam. Jasno je, da sem, odkar sem postala delovna terapevtka, opazila upad otrokovega socialnega, čustvenega in akademskega delovanja, pa tudi močno povečanje učnih težav in drugih diagnoz.

Kot vemo, so možgani spremenljivi. Zaradi okolja jih lahko naredimo močnejše ali šibkejše. Trdno sem prepričana, da kljub najboljšim namenom možgane naših otrok žal spreminjamo v napačno smer.

To je zakaj:

1. Otroci dobijo, kar hočejo, ko to hočejo – ne naučijo se soočati s stresom

"Lačen sem!" - Čez sekundo se bom ustavil v restavraciji. "Žejen sem!" – tukaj je voda! "Dolgčas mi je!" - vzemi moj telefon!

Sposobnost odložiti zadovoljevanje svojih potreb je ena ključnih povezav do prihodnjega uspeha. Imamo najboljše namene – osrečiti naše otroke – a žal jih osrečimo trenutno, dolgoročno pa bodo nesrečni. Sposobnost odložiti zadovoljevanje potreb pomeni biti sposoben delovati pod stresom. Naši otroci počasi postajajo manj pripravljeni na soočanje z najmanjšimi viri stresa, ki postajajo velika ovira za njihov uspeh v življenju.

2. Omejena socialna interakcija

Vsi imamo obveznosti, zato otrokom dajemo digitalne naprave in jih tudi »zaposlimo«. Prej so se otroci igrali zunaj, kjer so se učili in urili socialne veščine v naravnem okolju. Na žalost je tehnologija nadomestila čas, preživet zunaj. Prav tako je tehnologija onemogočila interakcijo staršev in otrok. Očitno naši otroci zaostajajo ... Tehnologija otrokom ne more pomagati pri razvoju socialnih veščin, večina uspešnih ljudi pa ima prav te. To je prednostna naloga.

Možgani so kot mišica, ki jo je mogoče razgibati. Če želite, da vaš otrok zna voziti kolo, ga tega naučite. Če želite, da vaš otrok zna počakati, ga morate naučiti potrpežljivosti. Če želite, da je vaš otrok socializiran, ga morate naučiti socialnih veščin. Vse to velja tudi za druge veščine. Ni razlike!

PREBERITE TUDI: Je bilo našim staršem v 80. in 90. letih lažje kot nam?

3. Neskončna zabava

Za naše otroke smo ustvarili umeten svet zabave. Ni dolgih trenutkov. V trenutku, ko postane tiho, jih hitimo zabavati, saj se nam sicer zdi, da ne opravljamo starševske dolžnosti. Živimo v dveh ločenih svetovih. Oni imajo svoj »svet zabave«, mi pa svoj »poslovni svet«.

Zakaj nam otroci ne pomagajo v kuhinji ali pri oblačilih? Zakaj ne pospravijo svojih igrač? To je podrobno, monotono delo, ki trenira možgane, da so učinkoviti in delujejo med "dolgčasom", kar je ista "mišica", ki sčasoma zahteva učenje v šoli. Ko pridejo v šolo in morajo pisati, je njihov odgovor "Ne morem. Pretežko je. Predolgočasno." Zakaj? Kajti »mišice« za delo se ne razgibajo z neskončno zabavo. Vadijo se z delom.

4. Mobilni telefon kot varuška

Uporaba tehnologije kot "brezplačnega varstva otrok" v resnici sploh ni brezplačna. Obračun vas čaka tik za vogalom. Plačamo z otrokovim živčnim sistemom, njihovo pozornostjo in zmožnostjo odložitve užitka. V primerjavi z virtualno resničnostjo je vsakdanje življenje dolgočasno.

Ko otroci vstopijo v učilnico, so izpostavljeni človeškim glasovom in ustreznim vizualnim dražljajem, v nasprotju z bombardiranjem z grafičnimi eksplozijami in posebnimi učinki, ki so jih vajeni gledati na zaslonih. Po nekaj urah, ki jih preživijo v virtualni resničnosti, postane obdelava informacij v učilnici za otroke zelo zahtevna, saj se njihovi možgani navadijo na veliko količino stimulacije, ki jo ponujajo video igre. Zaradi nezmožnosti obdelave manjšega števila dražljajev so otroci ranljivi za akademske izzive.

Tehnologija nas tudi čustveno loči od otrok in družine. Otrokove možgane najbolj nahrani čustvena dostopnost staršev. Na žalost otroke postopoma prikrajšamo za to hrano.

5. Otroci narekujejo, kako jih bomo vzgajali

"Moj sin ne mara zelenjave", "Ne mara zgodaj spat", "Ne mara zajtrka", "Ne mara igrač, vendar je dober na iPadu", " Ne mara se oblačiti sama", "Je preveč lena, da bi sama jedla."

To ves čas poslušam od staršev. Od kdaj nam otroci narekujejo, kako jih bomo vzgajali? Če bi bilo vse odvisno od njih, bi mi jedli samo makarone s sirom in pecivo s smetano, gledali televizijo, igrali na tablicah in nikoli ne bi zaspali.

Kaj dobrega jim delamo, če jim damo tisto, kar ŽELIJO, če pa vemo, da to zanje NI DOBRO?

PREBERITE TUDI: Kdo so starši - nadzorniki in kako vzgajajo?

Brez ustrezne prehrane in kakovostnega spanca pridejo naši otroci v šolo razdražljivi, zaskrbljeni in nepazljivi. Poleg tega jim pošiljamo slabo sporočilo. Naučijo se, da lahko delajo, kar hočejo, in da jim ni treba delati, česar nočejo. Manjka koncept, da je treba nekaj narediti.

Na žalost moramo za dosego svojih ciljev v življenju storiti tisto, kar je potrebno, kar morda ni vedno tisto, kar si želimo. Na primer, če študent želi biti odličen, se mora pridno učiti. Če hoče biti uspešen nogometaš, mora vaditi vsak dan. Naši otroci zelo dobro vedo, kaj hočejo, vendar jim je težko storiti, kar bi morali storiti, da bi dosegli ta cilj. Posledica tega so nedosegljivi cilji, otroci pa razočarani.

Razgibajte njihove možgane

Svojemu otroku lahko spremenite življenje tako, da razgibate njegove možgane, da lahko uspešno delujejo socialno, čustveno in akademsko.

1. Ne bojte se postavljati meja. Otrok potrebuje meje, da odrašča srečno in zdravo!

- Ustvarite urnik za obroke, spanje in čas pred zasloni.

- Razmišljajte o tem, kaj je DOBRO zanje - ne o tem, kaj ŽELIJO/NOČEJO. Za to vam bodo hvaležni kasneje v življenju. Starševstvo je težko delo. Morate biti ustvarjalni, da jih pripravite do tega, kar je dobro zanje, ker je običajno popolno nasprotje tega, kar si želijo.

- Otroci potrebujejo zajtrk in kakovostno hrano. Morajo preživeti čas zunaj in iti spat ob isti uri, da pridejo naslednji dan v šolo pripravljeni na učenje!

2. Omejite tehnologijo in se čustveno povežite s svojimi otroki

– Presenetite jih z rožami, nasmejte se, položite jim ljubeče sporočilo v nahrbtnik ali pod blazino, presenetite jih s kosilom zunaj med tednom, zaplešite skupaj, se plazite skupaj ...

- Skupaj večerjajte, organizirajte družabne igre, kolesarite, zvečer se sprehodite z baterijskimi svetilkami.

3. Vadite odlašanje z zadovoljevanjem potreb

- Naj počakajo! Nič hudega, če jim je dolgčas – to je prvi korak k ustvarjalnosti.

– Postopoma podaljšujte čas med "rabim" in "dobim".

– Izogibajte se uporabi tehnologije v avtomobilih in restavracijah, raje jih naučite čakati s pogovorom in igranjem iger.

- Omejite stalne prigrizke.

4. Otroke že od malih nog učite monotonega dela, kot da je to osnova za "delovnost" v prihodnosti:

– Zlaganje oblačil, pospravljanje igrač, pospravljanje oblačil, pospravljanje živil, postavitev mize, priprava kosila, jemanje hrane iz škatle za malico, postiljanje postelje ...

- Bodite ustvarjalni. Naj bo spodbudno in zabavno že od samega začetka, da bodo to njihovi možgani povezali z nečim pozitivnim.

PREBERITE TUDI: Pomen postavljanja meja pri vzgoji otroka

5. Naučite jih socialnih veščin:

Naučite jih poslušati druge, deliti, izgubiti/zmagati, sklepati kompromise, pohvaliti druge, reči "prosim" in "hvala".

Po mojih izkušnjah se otroci spremenijo v trenutku, ko starši spremenijo njihov stil starševstva. Pomagajte svojim otrokom uspeti v življenju z vadbo in krepitvijo njihovih možganov čim prej! - je zaključila Victoria Prooday.

Mimogrede, Prooday je magister delovne terapije na Medicinski fakulteti Univerze v Torontu in profesor kineziologije in zdravja na Univerzi York. Je ustanoviteljica in direktorica multidisciplinarne klinike v Torontu v Kanadi za otroke z vedenjskimi, socialnimi, čustvenimi in učnimi težavami.

Vir: Blic.rs