Nočni sprehodi po kampu

/21 /11

Ko otrok dopolni eno leto, se začne novo obdobje, tudi kar se spanja tiče. Večina otrok ne spi več tako trdno. In ne le to, začne se obdobje podoživljanja in intenzivnih sanj.

Otroci pogosto skozi sanje podoživljajo stvari, ki se jim zgodijo podnevi. To je lahko zelo zabavno, lahko pa tudi ne. Gaju sem se ponoči že večkrat nasmejala, ko se je prisrčno nasmihal in nekaj nagajivega govoril. Sem se pa tudi že pošteno ustrašila, ko se je zbudil v neutolažljivem joku. Nemalokrat se je zgodilo, da se je zbudil sredi noči in ni hotel več zaspati. Opazovala sem ga, kako komaj drži odprte oči, vendar jih nikakor noče zapreti. Le kdo v sanjah nagaja mojemu fantu, da si ne upa zaspati? Včasih pa se zdi, kot da se malček nikakor ne more zbuditi in kot da sanja v napol budnem stanju. Občasno se zbudi s krikom, ki mu sledi neutolažljiv jok. Nekoliko se potolaži šele, ko zapusti svojo sobo.

Grde sanje so Gaju nagajale tudi na morju. Ponovile so se kar dvakrat. Napol v spanju sva ga z njegovim očkom skušala potolažiti. Vendar zaman. Najprej sva preverila najpogostejše nočne razloge za jok: žejo, lakoto in pleničko, vendar »krivca« nisva odkrila. Najin sinko je še kar jokal. Solzice so tekle v potokih, jok je postajal vse glasnejši. „Ne, ne! Tam, tam!“ je kazal Gaj na vrata. Ni nama preostalo nič drugega, kot da greva z njim ven na teraso.

No ja, priznam, prvo neprespano dopustniško noč je bil »dežuren« Matej, saj se sama zaradi mnogih neprespanih noči v zadnjih dvajsetih mesecih, nikakor nisem mogla predramiti in ustrezno ukrepati. Moja fanta sta se najprej nekaj časa družila na terasi bungalova, Gaj pa še kar ni hotel zaspati.

Podobno se je ponovilo tudi zadnjo noč. Tokrat sva že vedela, da nobena tolažba ne bi bila uspešna. Ura je bila 1.30 ponoči, ko smo se vsi skupaj odpravili na sprehod. Temperatura je bila ravno prava, da smo se malo shladili. Hodili smo dobro uro. Ko smo se naposled le vrnili na vhod našega kampa, je Gaj nenadoma odprl oči: „Ne!“ je odločno dejal, midva pa sva se spogledala. „Gaj, pa saj ti spiš?! Le kako veš, da smo se vrnili?“ sva se spraševala z Matejem. Na srečo je tokrat najin malček »hitro« zaspal nazaj. Previdno smo najprej še malo posedeli pred bungalovom in se okoli tretje ure zjutraj le odpravili spat.

Z Matejem sva zjutraj vstala ob sedmih, v pričakovanju, da bo enako storil tudi Gaj. A najin sinko se je odločil podaljšati do devetih. Kakšen luksuz! Le zakaj se nisva tudi midva prepustila malo daljšemu spancu. Nič zato, sva pa v teh dveh urah sama spila kavico in pojedla zajtrk. Tudi to je nekaj, a ne?

Več o ostalih dogodivščinah mamice Tine in njenega malega navihanca Gaja,

lahko preberete v Mamičinem kotičku.