Dragi moj otrok, oprosti mi, ker nisem imela poguma, da te obdržim v svojem življenju. (Freepik.com)

/11 /11

Ko ti novo leto prinese nekaj lepega in ti to takoj vzame

Vedno sem vedela, da bom mamica več kot le enemu otroku in tukaj si bila zdaj ti. Ko sem izvedala zate, sem bila presrečna. Potrjeno, rasla si v meni in rasla je ljubezen do tebe v mojem srcu. 

Ampak tokrat je bilo nekaj drugače. Nekaj česar pri tvojem starejšem bratu nisem čutila. In to neznano je vedno bolj dobivalo obliko, ki je za vedno zaznamovala moje življenje.Tako kot mi je novo leto prineslo dokaz, da si res v mojem trebuhu, tako mi je novo leto kmalu za tem odneslo veselo pričakovanje in name preložilo najtežjo odločitev življenja, odločitev o tvojem življenju.

Številke niso bile na tvoji strani

Vse se je začelo s številkami. 1:4. Velika možnosti, da boš drugačna. Od tukaj se je odvijalo vse nekje zunaj mene. Ko da bi se dogajalo nekomu drugemu, le neznosna bolečina je bila del mene.

In potem klic. Klic, ki je potrdil, da si ta 1 možnost izmed 4 ti. Da se je narava poigrala s številkami in je v tvojih genih ena preveč. 

Drago moje dete, oprosti mi, ker sem se odločila, da bo ta ena in edina številka tako usodna zate. Nisem se ZMOGLA odločiti zate! Vem, da ni pravo opravičilo, ampak ob meni ni bilo nikogar, ki bi zmogel še zame, ki bi bil moja opora, ko bi mi bilo težko skrbeti zate, ker se boš rodila tako posebna. In tega me je bilo neizmerno strah. Pravzaprav je bilo v meni na tisoče strahov in bojazni, ki so bile vse proti tebi.

 
Odlašala sem z odločitvijo, vendar čas ni bi na moji strani, še manj pa na tvoji. V glavi mi še vedno odzvanjajo besede: kakorkoli se boš odločila, boš nosila posledice za vse življenje. Niso samo besede, je dejstvo, ki ima posledice: boli, neznosno boli.

V glavi mi še vedno odzvanjajo besede: kakorkoli se boš odločila, boš nosila posledice za vse življenje. (FOTO: Freepik.com)

Bil je ...

 Zadnji večer si me pošteno zbrcala. Še vedno se sprašujem ali si mi hotela povedati, da je v redu ali si me hotela prepričati, naj ti dovolim ostati. Ampak jaz sem se odločila.
Bil je ponedeljek. 

Sama sem, pravzaprav sva bili samo midve. V rokah sem držala dve tabletki, ki ti ne bodo všeč.

Nisem vedela, kaj ti bo ta koktajl sestavin naredil, vedela sem le, da te bom z njimi izgubila. Bila je sreda. 

Bil je 26. februar. 

Bil je tvoj 18. teden. 

Spet sem sama. Tokrat zares sama, ker je v meni samo še tvoje telo. Telo, ki ga moram roditi. In rodila sem te.

To je bil najtežji porod. To je bila največja porodna bolečina. Bil je tvoj prvi dan na svetu. Bil je tvoj zadnji dan.

Otrok moj, OPROSTI! 

Oprosti, ker nisem zahtevala več ultrazvočnih posnetkov, ko si bila še v mojem trebuhu.

Oprosti, ker sem se prepustila drugim.

Oprosti, ker sem dovolila, da ti je mraz, ker ležiš v mrzli posodi.

Oprosti, ker nisem bila dovolj močna, da bi te pogledala in prijela tvoje drobcene rokice.

Oprosti, ker nisem vztrajala, da te stisnem v svoj objem prvič in zadnjič. 

Oprosti, ker nisem rekla, da si želim fotografije tebe, ko si se rodila.

Oprosti, ker sem odšla, ne da bi karkoli izvedela o tebi.

Čeprav je bil to najhujši dan v mojem življenju, si vsak dan želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in naredila vse to. Tako pa mi danes od tebe ostaja nekaj zbledelih slik, natisnjenih na papir in le en posnetek s prvega ultrazvoka. 

V mojem srcu, za vedno

Danes, ko spet razmišljam o tebi kot že neštetokrat v zadnjem letu, držim v naročju tvojo sestrico. Čudovita je, popolna je, srečna sem in ... hkrati neizmerno žalostna. 

Gledam njene roke in vidim tvoje. Posebne. Drugačne. Ki sem jih videla le na zaslonu in jih nikoli nisem in ne bom držala v svojih rokah. Po licu mi tečejo solze. Ker te pogrešam. Ker mislim nate. Ker si želim, da bi bila ob meni tudi ti.

Dragi moj otrok, oprosti mi, ker nisem imela poguma, da te obdržim v svojem življenju. Oprosti, ker ti nisem dala priložnosti, da poskusiš živeti. Dragi moj otrok, tudi če se bodo z leti brisali spomini nate, je v mojem srcu košček, ki te bo pogrešal in ljubil, za vedno.  

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Moj otrok je umrl v mojem naročju