/11 /11

Zelo so vsi propagirali EA, jaz sem pa imela v sebi kar en strah pred tem, pa vse tiste možne posledice, ki so možne, mi kar niso dale poguma, da bi se odločila za EA. Po drugi strani sem si pa želela roditi naravno tudi zato, da bi videla, kako sploh to je. Imela sem še eno slabo izkušnjo teden dni pred rokom. Ko sem imela CTG, je ena ravno rojevala. Vse se je slišalo v sobo, kjer sem bila jaz in sem se tako grozno počutila. Takrat me je zajela prav panika, da tega jaz ne bom zmogla.

Rok sem imela 13. 9. in na ta dan napovedan tudi pregled, za katerega sem upala, da ne bom šla, ker sem se vedno bala, da bo G rekla, da naj ostanem in da grem kar rodit.

Dva dni pred rokom (sobota) mi je šel slavni čepek, čeprav nisem bila čisto prepričana, če je to to, vendar se nisem dosti obremenjevala, ker se ni nič dogajalo. Trebuh mi ni otrdeval, odprta nisem bila, skratka nobenega znaka, da bomo kaj kmalu rodili.

En dan pred rokom (nedelja) sem se nekoliko slabše počutila, spala sem veliko, bila utrujena, bila pa sem tudi sredi branja ene knjige in sem si zadala, da jo preberem preden grem naslednji dan na pregled. Tako sem brala in brala in okrog enih ponoči sem imela še tri strani do konca, ko sem začutila rahlo bolečino v spodnjem delu trebuha. Ta bolečina se je še nekajkrat pojavila, a ni bila nič posebnega. Ravno, ko sem hotela odložiti knjigo, sem začutila, da mi je v spodnjem delu trebuha nekaj počilo, kot en mehurček in kmalu se mi je vlilo nekaj vode. Takoj sem zbudila moža in povedala, da mi je steklo nekaj vode, vendar je ni bilo veliko, zato sva čakala. Voda se je na vsake toliko časa še vlila, ko sem vstala iz postelje, se je pa vedno več. Klicala sem v porodnišnico, če naj kar prideva, voda mi ni naenkrat odtekla ampak v večih delih. Babica je rekla, naj prideva. Pa je šlo zares. Doma me je še malo skrbelo, predvsem to, če sem vse vzela, ko sem bila pa enkrat v porodnišnici, me je ves strah minil in super sem se počutila. Bila sem nasmejana in srečna in sem komaj čakala, da se začne dogajati kaj bolj konkretnega. Babica me je priklopila na CTG, obrila in poklicala zdravnika. Popadkov nisem imela, odprta sem bila le za dober centimeter in pol in G je odobril, da me kar priklopijo na umetne popadke. Babica je naredila klistir in ko sem se dobro izpraznila, sem šla v porodno sobo. Popadki so kar hitro prijeli, vendar so mi jih dodajali zelo počasi postopno, tako da so res postopno postajali pogostejši in močnejši. Pri vsakem sem si rekla, če bodo takole močni, bom zdržala. Ves čas sem bila dobre volje in vsa v pričakovanju najine pikice. No, pa je prišel tudi trenutek, ko so postali zelo močni in je bilo vse težje zdržati. Ob hitrem dihanju mi je tudi postalo zelo slabo, tako da sem kar težko dihala. Dobila sem tudi nekaj proti bolečinam, kar pa za moje pojme ni nič prijelo. Sem se pa ob teh močnih popadkih zelo hitro odpirala, tako da je tudi babica rekla, da bomo prej rodili, kot je sprva mislila. Zadnji dve uri sta bili kar hudi in vse pohvale gredo predvsem možu, ki mi je stal ob strani, me spodbujal, masiral, dihal z mano in se zelo trudil, da bi mi olajšal bolečine. Ko je prišel čas potiskanja, se mi je pa kar ustavilo. Glavica se je že videla, a nisem znala pritiskati in se Ema ni nikamor premaknila. Babica in kasneje še zdravnica so pritiskale na trebuh, pa tudi ni šlo. Mene je bolelo predvsem v križu in to tako hudo, kot da mi je hoteli raztrgati. Zaradi teh bolečin sem postala čisto trda in med popadkom nisem mogla pritisniti, pa samo želela sem si, da bi bilo čim prej konec. Imela sem to srečo, da je bila ob koncu poroda prisotna tudi moja G in sem se zaradi tega kar bolje počutila in ona se je potem odločila, da bodo naredili vakum. Me je bilo strah za otročka, po drugi strani sem pa to čutila kot veliko olajšanje. Tako je bila Ema zelo hitro zunaj. Potem je kasneje rekla babica, da bi v vsakem primeru rodila z vakuumom, ker je Ema že imela na glavici rahlo zateklino in ne bi šlo skozi. Tako se je nekako po šestih urah, ob 11.45, točno na rok rodila EMA.

Ampak, ko je bila Ema enkrat na mojem trebuhu, bolečine ni bilo več. To je bil pa res en prekrasen, neverjeten občutek.

Bila sem tudi prerezana, tako da je potem sledilo še šivanje, bilo je zoprno, a se je dalo prenesti še to, potem sem končno dobila svojo punčko, umito in oblečeno in sva se prvič podojili. Mala je takoj zagrabila in odlično sesala. Najbolj me je motilo, ker so ta čas še vsi hodilo okoli nas, jaz sem si najbolj želela, da našo družinico pustijo pri miru, da bi lahko samo mi trije uživali v teh prvih skupnih trenutkih.

V bolnici sva ostali 6 dni, saj je Ema dobila še zlatenico in je morala pod lučko, zdaj smo pa srečni doma in neizmerno uživamo. Res je lepo in jaz se je kar ne moram nagledati. Ves čas bi jo opazovala, tako lepa je.

Malo sem se razpisala, če na kratko povzamem, bilo je hudo, a se je splačalo za tako krasno punčko.