Kaj počne mamica, ko ima čas zase? Pospravlja!

/11 /11

Pa veste kaj, vsa srečna sem bila, ko sem imela sama zase tisti dan ali uro, ko so otroci odšli od doma. Izvzamete lahko le ljubezensko zgodbo iz filma Najini mostovi. Pred tem sem sanjala, kako mi bo lepo, da bom uživala, si dala gor masko za obraz, sedla na sonce prebrala knjig, šla na kavo … Saj veste! Klasične ženske reči, ki si jih vsaka poželi, če se malo poigramo z rimami.

Pa vas ob vsem tem vprašam, kaj se mi je res zgodilo v takih primerih? Osebno z vami lahko delim dve poti: tisto, ko sem bila v partnerstvu in tisto, ko nisem bila. Pa pojdimo po vrsti.

Ko se je res zgodilo, da sem bila sama doma za kakšno urco, se je naprej začelo – metrski spisek reči, ki jih hočem v tem času narediti, ker ko bom vse to naredila, bom mirna, vesela in bom uživala. To je bilo ponavljajoče se jedro. Samo še to – pa sem končala. Priznam, stlačila sem si v tisti čas »samote« ali »sama doma«, kolikor se je dalo. Dela seveda, ne uživanja! Včasih sem na koncu posedla za minuto, vsa zadovoljna, ker je dišalo po svežem, čutil se je mir, skoraj bi ga lahko prijel, ko je nenadoma vse to razrezal vrvež. Ja, prišli so nazaj domov. Koliko sem uživala? Ugotovile sami. :-D

Če se je zgodilo, da sem bila sama dan in noč, je bil vrstni red skoraj enak: pospravljanje do onemoglosti, ker sedaj imam čas narediti ene reči, ker je mir in otrok ni. Iskreno – z mano so bolj upravljali jazbeci, kako jaz sama. In ko je bilo vse narejeno, sem zdržala celih 15 minut sama. Sama s sabo. Potem je že prikukala misel, kaj lahko še naredim ali pa da jih pogrešam, kaj bodo brez mene ali JAZ brez njih. Spet so prišli … Jazbeci.

Kaj pa zdaj, ko sem sama in so vikendi, ko je sin pri očetu? Ne vprašajte me, kako me je bilo tega strah. Kaj bom sama s sabo? Najprej sem se že veselila – saj veste, opravila, sedeš, greš na sprehod … Ampak … skupaj je to 3 dni! Kaj pa bo med počitnicami? Teden dni! Si predstavljate? Biti brez otroka teden dni in SAM.

Ja, ta »sam doma« je bil zanimiv. Vsekakor sem vedno ugotovila, kako ven lezejo jazbeci. Ugotovila, da ne znam biti sama s sabo, da me je strah tišine, ki je daljša kot 5 minut, da morajo nenehno biti neki dražljaji. Veste, rabiš čas, da res znaš biti sam s sabo, da se temu varno prepustiš, da preženeš vse tiste jazbece.

Kadar se zalotite: SAMO ŠE TO NAREDIM – PA SEM KONČALA, PA BOM MIRNA, si recite STOP! In pojdite v drugo smer. Najprej uživajte! Vse bo počakalo! Svet se ne bo podrl.

IN še to! Tudi otroci naj se učijo biti sami s sabo. Ugasnite TV, radio, odstranite vse, kar diši po igricah in samo bodite. Me le zanima, kaj boste ugotovili? In jazbeci? Ja, ti pridejo vedno na obisk. Samo hrane jim ne dajte!

Več o Aleksandri Pintarič najdeš na njeni spletni straniwww.aleksandrapinteric.com. Tukaj najdeš tudi informacije o njeni najnovejši knjigi A maš jazbeca?