|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Tako sta se rodila Kristina in Tristan

PetraCBU, 24.1.2010
Takle smo imeli...Za torek, 14.6. zjutraj sem bila naročena na CR v LJ porodnišnico. Že ko so mi teden dni prej dodelili datum, sem imela slutnjo, da moja dva pikca ne bosta počakala tega datuma.

image
/11


In prav sem imela  Med vikendom so se moji lažni popadki, ki so me dajali že več tednov, okrepili še za več decibelov in bili v nedeljo popoldan, 12.6., že pošteno moteči. Zjutraj mi je že itak čep rekel »adijo«, pikca pa sta bila občudujoče mirna. Proti večeru sem doma s kolegicama kockala in se vsake toliko kremžila in dihala ob kvazi popadkih. Sta me kolegici in moj   večkrat vprašali »A ne bi šli mi kar v porodnišnico?« Jaz pa, da ne, ne in ne, da bomo počakali do torka, ko sem naročena in nič panike. Kolegici gresta, moj  gre ležat v banjo, pred tem vpraša »Vse OK?, al rajši gremo?« Jaz: »Vse ok! Torek in pika« In me je vedno bolj »vintlalo« na kavču v dnevni, pa besno vztrajat v prepričanju, da pred torkom ne grem nikamor. Dokler ni čisto iz nič nekaj »resknilo« v trebuhu (res je »resknilo«, ne moreš verjet!) in mi je okrog desetih cela poplava plodovnice odtekla po kavču in po tepihu. Sem se zadrla »Lubiiii!« in je skoraj padel nag po stopnicah iz banje k meni in bil čisto iz sebe in prestrašen. Potem sva se organizirala s kovčkom (ki še ni bil pripravljen, ker je zvesto čakal torek), pa mene preobleč (ni imelo smisla, plodovnica je lila čez vložke, trenirko, 2 brisači...) in je   tekal gor in dol po stopnicah kot muha brez glave, mene so pa že naskočili čisto ta pravi popadki in to čisto brez reda, na 3, pa na 5, pa na eno minuto, pa spet 3... Pokličeva rešilca, ker je nenadoma dobil fobijo, da me sam pelje (mogoče so se mu tudi prevleke v avtu malo smilile) in so potrebovali celih 25 minut, medtem sem se začela tresti od strahu in popadki so bili prava nadloga. Tisti rešilec je potem le odpeljal proti Zaloški, rukal in poskakoval (vožnja kot v »tko to tamo pjeva«, ampak »Mile«, ki se je vozil zadaj z mano, je bil prijazen in spodbuden.

Sprejela me je full faca babica z besedami »O gospa, a puščate?« in malo omilila resnost situacije. Potem birokracija, pa preoblačenje v tiste nemogoče 5000x preprane vehe (od tistih univerzalne velikosti (pa naj ima ženska 150 ali 50 kg) raševinastih vreč, sem prav hraste dobila), pa potem CTG, ki ga sploh ni bilo mogoče dosledno opraviti (še danes ne vem, al sta zafrkavala pikca ali tehnologija), naposled pot v porodni blok.  Dragi je bil že zavit v uniformo, nisem vedela, da so tako lepo rumene, in je bil v njej ljubek kot kanarček.

Gor sem še nekim trem babcam in sestram povedala zgodbo o tem, kako sem bila v torek itak naročena na CR, pa da mi je že voda odtekla, pa da naj hitro otročke ven z mene spravijo, ker so že čist na suhem, mene pa tudi brez veze popadki napadajo. Vzajemno smo se obmetali z dokumentacijo (jaz njim materinsko, izvide iz internistike in G, oni meni v podpis, da se strinjam z operacijo), potem sem romala na klistir (nič zelo groznega, sam malo razčlovečeno sem se počutila), pa pod blagodejni tuš, pa pol čakat pred stranišče. Moj je nebogljeno spremljal moje driskanje, beganje v kabino in ven in javskanje ob popadkih, ki so bili že na minuto in vedno bolj močni. Celo uro smo prebili v tem vzdušju, potem so me gnali v porodno sobo. Spet CTG, pa pol UZ, ugotovitev, da sta pikca, eden v medenični in drugi v prečni legi, naravni porod nemogoč. Preverili so še mojo odprtost (minimalno, sicer pa ne vem čemu smisel preverjanja odprtosti, če bodo šli pikci itak ven skozi druga vrata). Potem se jih je še nekaj izmenjalo ob moji postelji in modrovalo ali bi izvedli sekcijo takoj ali čakali do jutra na dnevno izmeno. A so znoreli, če mislijo, da bom še do sedmih tole prenašala, pikca pa že tudi na škrge dihala! Pa še nič proti bolečinam mi niso dali, barabe, ker smo itak čakali na sekcijo. Popadki so res sitna reč, boleli so pa čisto drugače kot sem pričakovala. Trebuh me skoraj ni bolel, me je pa kar lomilo v hrbtenici, trgalo v križu in ledvice so hotele skočiti iz mene. Še dragi je začel malo grdo gledati in so se le spravili, da me takoj spedenajo, seveda še po dodatnih vprašanjih, kdaj in kaj sem nazadnje jedla in pila. Pomučili so me še s katetrom in barvilom v mehur (najhujše je bilo biti povsem pri miru, medtem ko me je lomil popadek),  dragi je šel medtem kar ven, ker je bil že blizu nezavesti (revež ne prenese takih stvari) in me končno premestili v operacijsko sobo (pred tem sem mojemu še zagrozila, da se mora po vsem tem nujno poročiti z menoj in zabavala celo dohtarsko ekipo), dočakala sem blagodejno narkozo in porodne kalvarije je bilo konec...

Ob 2.15 se je rodila Kristina, 41 cm in 1,530 kg in ob 2.17 Tristan, 45 cm in 1,970

Videla sem ju komaj popoldne, ko me je dragi na stolu odpeljal z intenzivne otročnic na intenzivno novorojenčkov. Kristinca je ležala v inkubatorju, Tristanček pa v ogrevani posteljici. Majhna, suhcena, vendar najlepša otročka na svetu! Ko sem dojela, da sta te ljubki stvarčici moja otročka, sem se celo uro jokala od sreče in ganjenosti, sicer sem bila pa še do večera in še celo noč zadeta od arcnij proti bolečinam in ostale navlake. Intenzivno sem zapustila prihodnji dan popoldne in se oddahnila, da sem zapustila tisto sobo, polno luči, rožljanja instrumentov, pa še vsako uro te mečejo pokonci, da merijo pritisk, temperaturo, te »filajo« z injekcijami in te pritiskajo na trebuh, da krčijo maternico (to je auuu), najbolj moteče je bilo pa hoditi na WC z stojalom, infuzijo v »flaši«, cevko v roki in z vso brklarijo, ki sodi zraven.

Potem sem na navadnem oddelku prebila čisto imenitnih 5 dni, bila nekih trikrat premeščena, zamenjala nekih 10 cimer, in čas je tekel kot nor, ker sem od jutra do večera brzela med intenzivno crkljat dojenčka, laktarijem pumpat mleko in vmes malo počivat še sebe. Bolečine po CR so mi kar hitro zvodenele (so obljubljali in sem se bala da bo precej huje) in zdajle, po 13 dnevih še komaj čutim, da sem bila rezana. Za mene so zgledno skrbeli, me zalagali s tabletami in preverjali kako se celim, tudi v laktariju so bile prijazne tete, na intenzivni za novorojenčke sem pa naletela tudi na primerke arogance in nestrpnosti (mladi dami, ki je nas - starše nedonošenčkov kar po vrsti dajala v red (kako naj v celi zmedi, brez navodil, vemo kako in kaj) pač nisem kriva, če ji ni uspela kakšna manekenska kariera, ampak briše posrane ritke in smrkave nosove). Poleg tega je v LJ porodnišnici obupna neusklajenost. Od staršev nedonošenih otrok se pričakuje (in to z veseljem počnejo), da na intenzivni tudi sami skrbijo za svoje otroke, jih hranijo in previjajo, kar je seveda čudovito, če ti ni treba v sobi čakati vizit in ob istem času še brizgati mleko v laktariju. Fizično malo težko izvedljivo (vizita se je šetkala skoraj kadarkoli, v laktariju premalo aparatov in preveč čakanja, otročki na intenzivni pa imajo kosilo in večerjo natanko ob istem času kot njih matere, tako da se pač sprijazniš s tem, da ješ mrzlo (ali pa sploh ne), pri vsem tem te pa pol vprašajo »a ste danes zjutraj pozabili priti nahranit otroka...« Ne, draga miss porodnišnic, morala sem čakati vizito, da mi poberejo šive  ...In se počutuš kot »bad, bad mama«, čeprav ne moreš biti na treh koncih hkrati in si povečini še uspešno sesut od lastnega psiho-fizičnega stanja...

Sicer pa nisem čutila nobenega posebnega nelagodja, vse do ponedeljka, ko sem dobila otročka na oddelek. Božansko je bilo Kristino in Tristana dobiti k sebi, vendar že po eni uri nisem vedela, kje se me drži glava, ker sta oba hkrati jokala, jaz uboga novopečena mati, pa se nisem najbolje znašla, pa še zadeve so bile nepriročne in odročne. Ker sama nisem imela dosti mleka za oba in sta bila revčka tudi premajhna, da bi čisto dojela pojem dojenja, sem morala hoditi čez cel oddelek, pustiti revčke same v sobi in v tisti kuhinji greti umetno mleko, v nekih »čeških« grelcih, ki enkrat mleko v istem času čisto preparijo, drugič pa pustijo mrtvo hladnega. A se samo meni zdi, da bi si ena ugledna porodnišnica lahko privoščila kakšen pošten grelec za mleko?! To je vendar nekaj osnovnega za vsak oddelek, če ne že za vsako sobo! Tudi nekatere sestre na oddelku so bile razočaranja vredne (žal mi je, da bi vrgla vse v isti koš, večina jih je bila vendar čisto kul, nekaj primerkov pa kvari povprečje) in ta zadnja strežnica je bila verjetno še vseeno prijaznejša kot katerakoli sestra, kako dojiti - mi je pa itak pokazal le en vse hvale vreden simpatičen fant na intenzivni!

Dnevna izmena sester mi je zagotovila, da če bom imela ponoči »gužvo«, naj pozvonim in mi bodo pomagali zrihtati otročke in sem izkoristila to svetlo misel in ob treh zjutraj pozvonila sestri (oba srčka sta hkrati zajokala s polnimi plenicami in na smrt lačna), če lahko vsaj enega previje, da grem vmes na tiste češke aparate mleko pripravit. Pa se je gospodična obrnila na petah, »da ponoči ni previjanja«. Ljubeznivi dami bi bilo vredno povedati da, če se ji ponoči ne ljubi opravljati svojega poklica, pa naj gre od sedmih do treh rajši gnit v kako zanikrno pisarno! In sem oba nahranila in previla sama (ker ju res ne morem puščati posrana do jutra), medtem sta revčka skoraj pljuča izjokala, ker sem vsa zblojena, zaspana in nevajena potratila skoraj celo uro.

Oblačila za dojenčke so seveda že na vse konce raztegnjena, pa tudi primanjkuje jih. Prihodnjo noč sem zatežila, da bi imela svežo povijalko, ker je naš mulček svojo polulal, pa me je še eno porodnišnično strašilo zavrnilo, da jih ni in, da je pač ne morem dobiti. Dojenčkom prijazna porodnišnica... my ass!

Pa smo preživotarili še tiste dva dni, naposled zapustili LJ sirotnišnico (pardon, porodnišnico) in šli srečni domov. Konec koncev, saj ni bilo zelo slabo in nekaj sester in skoraj vsi doktorji in babice, so bili zelo na mestu. Škoda, škoda, ker gnila jabolka pokvarijo vtis o celi košari.

Zdaj smo pa doma, moj dragi ima dve desni roki in skupaj bova naše zakladke spravila pokonci!  Malčica ima že 1,800 kg in malček več kot dve kili. Dela imamo preveč, spanja premalo, smo pa zaljubljeni in srečni!
 
PetraCBU

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Zunanji obrat v nosečnosti
Zunanji obrat v nosečnosti se izvaja, kadar plod ni v glavični vstavi. Izvaja se ga s prijemom na plod skozi trebušno st...
9
Prepovedana opravila za nosečnice
Čeprav so nosečke nagnjene k temu, da morajo pred porodom do potankosti urediti svoje gnezdece, je priporočljivo, da se ...
8
Prihaja Baby Expo sejem za nosečke in bodo...
Nosečke in mamice pozor! Rezervirajte si datum 13. april. V Ljubljano prihaja že drugi Baby Expo, sejem za bodoče in mla...
8
Zgodnji znaki nosečnosti: Izcedek
Zanositev povzroči številne spremembe v ženskem telesu in ena od teh je trdnost in položaj materničnega vratu. S spremlj...
6



Nosečnice, bodite pozorne na temperaturo v...
Kako dolgo se lahko nosečnica kopa v morju? Je za nosečo žensko primerna vsaka voda v bazenu, tudi termalna? Vse to smo ...
9 znakov, ki razkrivajo spol otroka
Nekateri si ne želijo izvedeti, kakšnega spola je otrok v trebuščku, kljub temu je v vsakemu malce radovednosti, da bi š...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?