/11 /11

No, da se še jaz javim in povem kako je bilo pri nas. Rok sem imela 29.12.06, zadnja kontrolo sem imela 20.12. Ginekologinja mi je povedala, da je vse OK in izpisala napotnico. 26. zjutraj so me sramne kosti že tako bolele in sem domačim opisala da je občutek tak, kot da mi nekdo rine žogo not. Komaj sem še hodila, med nogami pa sem bila vedno bolj vlažna, veliko sem počivala in razmišljala ( prvi porod-umetni, drugi porod- tableta), kako bo sedaj, a me bo tudi tako »trgalo« ...

Potem pa 28. zjutraj me je že zelo 'špikalo', moj dragi pa je šel zjutraj v službo. Sem ga ob 9-ti uri klicala, da naj se kar pogovori z šefom, ker bom šla jaz danes rodit. Na prvi klic se je malo s smehom odzval, rekel pa mi je, da naj počivam in pravilno diham. Nato sem ga klicala vsake pol ure, ob popadkih, ko mi je bilo najhuje. Tam ob 12-ih sem hčerki naročila naj gre dol tašči javit, da bom šla v »Rim«. Nakar vsa panična priteče gor, zakaj sem tiho, da bom nazadnje še doma rodila, jaz pa umirjena in osredotočena na dihanje. Pokličem mojo »švogrico« in jo prosim za prevoz do moževe službe. Dobesedno pridivjala je do nas še bolj živčna, kakor tašča.

Potem smo se še malo usedli in sem rekla, da naj ne paničarijo. Ko so bili popadki na petnajst minut in ura 13., sem rekla, da zdaj pa je čas...Vzela sem torbo, ki je čakala že cel mesec. No moram reči, da me je že fino trgalo, ona pa je samo ponavljala ne mi rodit v avtu. Dragi je bil tudi malo paničen, ker ni nikakor mogel priti do šefa. No vseeno sva se odpravila v 40 km oddaljeno porodnišnico ob 13.30 uri.

Ko sem prišla gor mi je vratar rekel: »Gospa, samo naprej in desno,« je že vedel, koliko je ura. Tudi v ambulanti je bila ista pesem, no sem morala na wc - tam pa sem videla že krvav madež. Tam me je že čakala sestra in mi govorila: »Pojdite, no, pojdite, ni več veliko časa.« So me priklopile na CTG in videle po petnajstih minutah , da bom vsak čas rodila. Sestra je hitro poklicala zdravnika. Ko me je pa ta videl, je rekel: »Nič pregleda, direkt v porodno.« Moj pa je samo gledal in mu ni bilo nič jasno- se je vse tako hitro dogajalo. So me posedli v voziček, in sem šla.

V porodni pa več nisem mogla vstat. Tam me je prevzela babica, zelo prijazna, nam je nekako uspelo na posteljo, dragega pa je šla sestra oblečt. No babica me pregleda in direktno reče: »Gospa, a bova kar potisnili, otročiček je že tukaj.« Jaz pa: »Ne, ne bom, ker mojega moža še ni.« Sestra pa je med tem iskala obleko in je ni nikjer našla, ko je slišala, kaj se dogaja pri meni, ga je pa kar poslala v porodno. Jaz pa sem takrat že močno pritiskala in ko je bil na vratih, je že zagledal glavico. In potem en, dva, tri, še en potisk in je bila naša princeska ob 14.55 uri v mojem naročju, brez protibolečinskih injekcij in brez kisika... Čisti naravni porod, z najmanj bolečinami. Z možičkom sva jo samo gledala z solzami v očeh.

Bila je popolna - 3800g in 54cm. Prišla je najina tretja sreča na ta svet. Zaželela sva ji mirno in lepo življenje ter ostala brez besed. Ko pa je dragi javil, da sem rodila, mu sprva nobeden ni verjel, a že? Potem pa, kaj je čakala tako dolgo, ampak glavno, da je vse v redu. Jaz pa sem jo še celo noč gledala in bila tako vesela...