Včasih je potreben samo vdih – zelo globok, pravi, očiščujoč vdih – da se zavemo, kako preprosto, kako lepo je to, čemur pravimo resnično življenje. Freepik.com

/11 /11

Mama, se tudi ti kdaj počutiš, da je vsega preveč, da preprosto ne zmoreš, kljub vsemu pa še kar vztrajaš, ženeš vse skupaj naprej na svojih ramenih, kot da se bo vse podrlo, če se boš za trenutek ustavila.

Tako se počutimo mnoge mame, tudi mama Carolyn Moore, ki je na svojem instagram profilu @moomysmilk delila zapis, ki bi ga morala prebrati vsaka mama.

Vzemi si nekaj minutk in si ga ga preberi tudi ti.

Nocoj sem se prvič po zelo, zelo dolgem času ustavila.

Prenehala sem s poskušanjem, da rešim vsak problem, ki pluje po izčrpanih maminih možganih. 

Prenehala sem se obremenjevati s kupom posode, naložene v umivalniku in ob njem, in vsega nereda, ki je še ostal neurejen. 

Prenehala sem skrbeti. Prenehala sem razmišljati. Prenehala sem delati.

Ukradla sem nekaj minut in se preprosto ustavila, medtem ko je življenje še vedno bežalo mimo.

In bilo je kot da se je utripnila luč nekje globoko v zanemarjenih kotih moje duše.

Imamo dovoljenje, da počnemo eno stvar naenkrat, dragi prijatelji. Samo eno stvar v enem trenutku.

Ali se kdaj dejansko ustavimo, da bi popolnoma razumeli, kakšno darilo to v resnici je?

»Tako sem zaposlena,« se verjetno zdaj vznemirjaš, tiho prosiš za nekakšno odvezo, razumevanje. Nenazadnje smo moderne mame: usklajujemo delo, družino, ljubezen, prijatelje. Imamo vse, dokler delamo vse.

Toda, kaj vse lepega zamujamo, ker smo preveč zaposlene, da bi to videle?

PREBERITE TUDI: Ta mama popolnoma razume - Materinstvo je presneto težko

Ne vem zakaj, ampak nekje na poti je materinstvo postalo metafora za vrhunski menedžment.

Otroke naj bi vozila v in iz šole. Poskrbela za njihovo vadbo, učenje, plesne recitale, druženja. Našla čas za redne večerne zmenke (da ne omenjam ljubezeni) in jih izvedla z lahkoto. Posesala, počistila tla, pobrisala prah, zložila perilo. Nakupila živež. Organizirala omaro. Uredila vse površine in garderobo. Poklicala svojo mamo. Ohranjala stik s svojo taščo. Šla na kosilo s prijateljicami.

To je tako izjemno, neverjetno, osupljivo DELOVNO.

Ampak, veš kaj? Ni nujno, da je!

Včasih je potreben samo vdih – zelo globok, pravi, očiščujoč vdih – da se zavemo, kako preprosto, kako lepo je to, čemur pravimo resnično življenje.

Nocoj sem naredila ta vdih. Pobrala sem dojenčka, ki pravzaprav ni več dojenček in vdihnila.

Prenehala sem z vsem, blokirala ves hrup okrog sebe, ves stres in dramo in skrbi in ukradla dragocen trenutek iz neizprosnega primeža časa.