Poleg znakov dihalne stiske je imel Domen tudi zelo nizek krvni sladkor. (Osebni arhiv)

/11 /11

Zaradi rahlo povišanega tlaka zadnja me je dva dneva pred rokom poroda ginekolog poslal v porodnišnico. Bila sem tri centimetre odprta, brez kakšnih omembe vrednih popadkov. Ker je bila v času prvega vala epidemije prisotnost očeta pri porodu prepovedana, me je mož zjutraj odložil pred vhodom, v upanju in trdni veri, da naju tam čez tri dni pobere in gremo domov.

Po triaži in vseh pripravah sem okrog 12. ure prišla v porodno sobo, kjer so predrli mehur. Po eni uri posebnega napredka ni bilo, zato so dodali umetne popadke. Odpirala sem se počasi, otrok pa se nikakor ni spustil. Po petih urah sem bila sicer dovolj odprta, Domen pa še kar ni želel zapustiti svojega prvega domovanja. Naenkrat je v porodno sobo prišlo več babic in porodničarjev, rekli so »Evo, rodila boš!« in brez opozorila izvedli Kristellerjev manever (ali po domače “metanje po trebuhu”). Zaradi nenadnega, nepričakovanega silovitega pritiska otroka na presredek sem doživela panični napad, komaj sem se umirila, da sem z naslednjim popadkom končno porodila našega junaka.

Malček je jokal potiho

Pozno zvečer sva prišla na oddelek. Malček je tako potiho jokal, da je bilo kar čudno. Tako je minila noč in naslednji dan, s tihim jokom, s stokanjem v spanju, s hlastajočim nenasitnim sesanjem. Zvečer je oddelčna sestra izrazila skrb, da se ji Domen zdi nekoliko temen v obraz. Čez slabo uro je imel tudi izrazito vijolične dlani. Sestre so namerile prenizke saturacije in klicale zdravnika.

Poleg znakov dihalne stiske je imel tudi zelo nizek krvni sladkor. Okrog 22. ure so ga sprejeli na EINT (enota intenzivne nege za novorojenčke). Sledila je najdaljša noč v mojem življenju, polna skrbi in neodgovorjenih vprašanj. Naslednje dopoldne sem ga lahko šla obiskat. Ležal je na enoti intenzivne terapije, imel je dodatek kisika in kateter za dovajanje glukoze, prejemal je protibolečinsko terapijo.

Ležal je na enoti intenzivne terapije, imel je dodatek kisika in kateter za dovajanje glukoze, prejemal je protibolečinsko terapijo. (FOTO: osebni arhiv)

Zdravniki so iskali pojasnila in diagnozo, ki bi zajela njegovo stanje, sprva so sklepali, da gre za blago krvavitev v prostoru med možganskimi ovojnicami, kot posledico težkega poroda.

PREBERITE TUDI: Objemi koristijo razvoju možganov vašega otroka

Rentgen pljuč

V nedeljo, peti dan po porodu, je že kazalo, da gre Domnu na bolje. Dežurala je dr. Cerar in dopoldne na viziti rekla, da bo samo za vsak slučaj opravila rentgen pljuč. Ko me je popoldne ponovno poiskala z zaskrbljenim izrazom na obrazu, ni imela prav dobre novice. Rentgen je pokazal na parezo desne hemidiafragme.

Desna polovica trebušne prepone se torej ni gibala, bila je zelo visoko položena, v višini petega rebra, in je posledično povsem potlačila desno pljučno krilo, kar je otroku močno oteževalo normalno dihanje.

Težava je kazala na okvaro živca in predvideno okrevanje se je štelo v mesecih. Domna so priklopili na aparat za zdravljenje z visokimi pretoki (HFNC), ki mu je skozi nosek pod tlakom vpihaval mešanico kisika in zraka, ter mu tako pomagal držati desno pljučno krilo čimbolj razprto.

Dvakrat na dan sem ga obiskovala

Tako so minevali dnevi in tedni. Brez posebnih sprememb. Dvakrat na dan sem hodila na obisk od doma, popoldne je lahko prišel na obisk tudi ati. S sestrami smo se ves čas usklajevale, da sva z Domnom vzpostavljala tudi delno dojenje. Bilo je očitno, da Domnu terapija pomaga, saj je postal bolj živahen, ker je lažje dihal.

S sestrami smo se ves čas usklajevale, da sva z Domnom vzpostavljala tudi delno dojenje. (FOTO: osebni arhiv)

Pridno je jedel, potreboval je tudi vedno več bližine, tako da so mu v moji odsotnosti sestre nudile poseben tretma crkljanja Ob natrpani dnevni rutini dirkanja v Ljubljano in nazaj je čas tekel in po petih tednih Domen kar čez noč ni več potreboval dodatka kisika, naslednji dan pa je normalno zadihal tudi brez HFNC-ja. Dan pozneje je bil odpuščen z EINT na oddelek, kjer sva še en teden čakala ta veseli dan, ko gre Domen končno domov.

Sreča ni trajala dolgo

Naša sreča, ko smo po šestih tednih končno odnesli Domna s porodnišnice, ni trajala dolgo. Odvil se je scenarij, ki sem se mu z vsemi štirimi upirala, in sicer hitra selitev na pediatrijo.

Že po treh dneh smo morali zaradi številnih padcev saturacije med spanjem na pediatrijo, kjer so ga hospitalizirali na pulmološkem oddelku. Tudi tam je imel uvedeno zdravljenje z visokimi pretoki in respiratorno fizioterapijo. Poslabšanje stanja so pripisali temu, da se je otrok v teh vmesnih desetih dneh brez HFNC-ja preprosto utrudil, saj se je stanje slabšalo postopoma, ni pa bilo nobenih drugih znakov respiratornih obolenj.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Odpeljali so ga s helikopterjem

Operacija

Po enajstih dneh hospitalizacije in celi vrsti bolj in manj invazivnih preiskav so se na konziliju odločili, da bodo Domna čim prej operirali, in sicer tako, da bodo problematično prepono zašili in fiksirali nižje, na običajno mesto, da bo imelo pljučno krilo dovolj prostora, da se razpre. To je bil za nas prelomen dan, saj smo končno - po skoraj dveh mesecih tavanja v megli in čakanja brez jasnega cilja - dobili oprijemljivo informacijo, kako naprej.

Nadalje sva še osem dni v bolnišnici čakala na operacijo, kjer smo skrbeli, da je Domen ostal zdrav in v čim boljši dihalni kondiciji. Na predvečer operacije so naju preselili na otroško kirurgijo in zjutraj je bil Domen prvi na vrsti. Operacija je bila predvsem zaradi mladosti našega dvomesečnega pacienta velik zalogaj, že priprava je anestezistom vzela dobro uro.

Po dobrih treh urah me je kirurg po telefonu direktno iz operacijske obvestil, da je vse potekalo po planu, da je operacija uspela, da so jo brez zapletov izvedli kar "na palčke".

Po operaciji je bil Domen predan na intenzivno terapijo. (FOTO: osebni arhiv)

Po operaciji je bil Domen predan na intenzivno terapijo. Ekstubiran je bil še isto popoldne, nato še prehodno en dan na HFNC podpori. Ob selitvi nazaj na kirurški oddelek se je HFNC-ja rešil in lepo dihal sam. Sprememba dihanja je bila že na oko ogromna. V nasprotju s hitrim, nekoordiniranim plapolanjem prsnega koša pred operacijo je po operaciji dihal usklajeno, prvič je bilo vidno tudi dihanje s trebuščkom. Domov so naju precej nepričakovano spustili že tretji dan po operaciji.

Končno doma

Pa tudi tu ni šlo povsem gladko. Pooperativno je imel v prsnem košu in trebušni votlini ujetega nekaj zraka, kar je bilo čutiti, kot bi imel pod kožo radensko. To se je sicer samo od sebe popravilo v roku enega tedna po operaciji.

Se je pa v času do kontrole pri kirurgu ponovno pojavilo območje slabe predihanosti zgornjega desnega dela pljuč, zaradi česar so nama spet rezervirali sobo na pulmo oddelku pediatrije. Tja sva se selila šele en teden po diagnozi, kjer so ponovili snemanje CMCRF (snemanje srčno dihalnih vzorcev preko noči).

Na srečo so ugotovili, da je dihanje - čeprav še vedno hitro - dovolj dobro, da lahko diha brez podpore, RTG pa je pokazal, da sva območje slabe predihanosti uspešno odpravila v vmesnem tednu z redno respiratorno fizioterapijo, tako da sva se srečna in olajšana domov vrnila že naslednji dan.

Od takrat na srečo hodimo na pediatrijo le še na »obisk« in upamo, da tako tudi ostane. (FOTO: osebni arhiv)

Od takrat na srečo hodimo na pediatrijo le še na »obisk« in upamo, da tako tudi ostane. Kljub obsežni diagnostiki sicer še vedno nimamo odgovora, kako je do pareze prepone sploh prišlo in ali se je nedelujoč živec obnovil ali ne. Medtem, ko na prvo vprašanje odgovora verjetno ne bomo dobili, upamo, da prihodnje preiskave odgovorijo vsaj na drugo. Naš mali borec pa veselo raste.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Starejšega sina nisem videla 35 dni

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.