|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Zvezdy: Najlepše darilo za rojstni dan

Porodne zgodbe, 3.2.2013
Z možem sva se zelo dolgo trudila, da bi jaz lahko zanosila. Poleg ginekoloških preiskav, sva poskusila pri hemeopatu, psihoterapevtu in na koncu že na kliniki za neplodnost.

image
/11


Ringarajin uporabnik: *Zvezdy*

Datum: september 2011

Tip poroda: carski rez

Število dni v porodnišnici: 36 dni

Porodnišnica: Mariborska porodnišnica

Ocena porodnišnice: 4

Komentar ocene: Dokler nisem bila v osamitvi je bilo OK, potem pa se je zgodilo tudi, da so pozabili name.


 

 

Z možem sva se zelo dolgo trudila, da bi jaz lahko zanosila. Poleg ginekoloških preiskav, sva poskusila pri hemeopatu, psihoterapevtu in na koncu že na kliniki za neplodnost. Ker mi je ginekolog našel pregrado na maternici, sem se prijavila na operacijo za odstranitev le te. Najprej sem čakala pol leta, potem pa še 3 mesece (vsak mesec sem klicala, če sem prišla na vrsto). Bil je četrtek, ko sem spet klicala, če sem na vrsti za operacijo, pred tem pa sem za vsak slučaj naredila test nosečnosti. Še vsa zaspana sem šla naredit test nosečnosti (to je bila zame že skoraj rutina) in nisem mogla verjeti, da je bil test pozitiven. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Nisem mogla verjeti, da je to res in sem šla test delati še enkrat. Najbolj je bilo hecno to, ker sem ravno tisti dan zvedela, da bi morala iti čez 4 dni na operacijo, pa naju je na najino srečo najina mala pikica presenetila.

 

Nosečnost je potekala dokaj normalno. Prve 3 mesece je bilo malo slabosti in zaradi pregrade sem morala malo bolj počivati, ker je le bila nevarnost, da bi prišlo do spontanega splava. Z vsakim tednom sem bila bolj srečna in sem komaj dojemala, da bom tudi jaz zdaj mamica. Šele, ko mi je trebušček začel rasti in ko sem čutila njegove premike, sem dojela, da gre za res.

Po 20. tednu so se začele stvari malo bolj komplicirati. Posteljica se ni tako dvigovala, kot bi se morala. Morala bi se nekje do 30. tedna dvigniti in ginekolog me je opozoril, če se ne dvigne, da me čaka carski rez zaradi placente previe. Jaz sem bila optimistična, da se mi kej takega pač ne more zgoditi. Na vse, kar sem dala skozi sem pač mislila, da bo nosečnost šla super in na koncu naravni porod. No, to ni bilo čisto res. Prišel je 30. teden in sem imela pregled pri ginekologu in še vedno ni bila posteljica v pravilnem položaju. Z ginekologom sva še vedno upala na najboljše.

 

Potem pa je prišel najhujši dan v najinem življenju. Bil je 8. avgust, ko sem zjutraj zakrvavela. Bila sem v 31. tednu nosečnosti in imela sem napotnico od ginekologa že pripravljeno. Z možem sva odhitela v porodnišnico, kjer sem dobila diagnozo placenta previa total. Takoj so me dali na oddelek in mi rekli, da moram popolnoma mirovat. Krvavitev se je pomirila, naredili so mi ctg in je bilo z malim vse vredu.

Do večera je bilo vse mirno, dokler se res ni začela prava nočna mora. Spet sem zakrvavela, samo da je bila ta krvavitev res hudo močna. V parih minutah sem bila cela krvava. Sem že pomislila, da je to konec. Poklicala sem medicinsko sestro. Takoj so me dali na voziček in me odpeljali v porodno sobo. Dali so mi injekcijo za otrokova pljučka, vzeli kri, dali razne ifuzije in me celo prepikali. Pripravili so vse za carski rez. Podpisala sem že vse papirje in čakala me je najdaljša noč v mojem življenju. Kruto čakanje ali se bo krvavitev umirila, ali bo mali zdržal … ni je hujše groze. Sestre so me hodile gledat, me tolažile, solze so kar tekle in tekle ... nisem zaspala tudi minutko. Krvavitev se je na srečo ustavila in sem šla nazaj na oddelek. Vesela sem bila, da sem pridobila kak dan ali dva.

 

V bolnici so dnevi res dolgi, standardna rutina: ctg, zajtrk, vizita, počitek, kosilo, čakanje obiskov ( zelo pomembno), večerja, vizita in spat … tako so minevali dnevi. Krvavitev je mirovala, bilo je upanje. Dokler se čez en teden stvar ni spet ponovila. Huda krvavitev, spet porodna soba in tokrat so me v porodni sobi zadržali 2 dni. 2 doooolga dneva in noči. Vse ženske, ki so kdaj rodile vedo kako neudobne so postelje v porodni sobi. Od bolečin sem že jokala, ker me je tako hudo vse bolelo. Vstati nisem smela nič, še na wc nisem smela it, počivati pa tudi nisem mogla, ker so ženske rojevale in ni bilo mogoče spati. Bila sem odvisna od medicinskih sester v porodni sobi.

Končno se je spet stvar toliko umirila, da so me dali nazaj v svojo sobo. Bila sem srečna, da sem pridobila še nekaj časa.

 

Doma so bili vsi v skrbeh za naju s sinom. Na veliko so potekale priprave na prihod najinega sončka. Moja mami je prala in likala pleničke in male oblekice, mož in drugi doma so se trudili urediti sobico za malega. Vse je kazalo, da se malemu resno mudi na svet. Meni so se dnevi v bolnišnici vlekli kot leta. Bila sem na postelji in čakala na obiske. To mi je v tistem trenutku največ pomenilo. Res me je dajalo hudo domotožje. K sreči sem imela cimro v sobi in svm se v redu razumele in si malo krajšale dneve. Je pa prišel čas, ko je ona šla rodit ... jaz pa sem ostala sama.

Po parih dneh sem dobila ebls (neko bolnišnično bakterijo). Že tako sem bila osamljena in dajalo domotožje. Potem so me dali pa še v izolacijsko sobo. Takrat sem se res zlomila. Zdravniki so mi dali možnost, da grem za vikend domov. Ker mi niso mogli garantirat, da bo z nama s sinom vse v redu, te možnosti nisem sprejela. Ko sem se končno spravila k sebi in se sprijaznila, da bom še dolgo tam, je prišel spet kruti dan.

 

Bila je nedelja 28. avg, ko sem spet hudo zakrvavela. Hitro so me peljali na ultrazvok in nato v porodno sobo. To je bila že 3 krvavitev in niso več upali čakati, da bi se to nadaljevalo in odločili so se za carski rez. Bila sem v 34. tednu nosečnosti. Še veliko prezgodaj je bilo, da bi malček prišel na svet. Ležala sem v porodni sobi, zdravniki so hodili okoli mene, spremljali krvavitev in upali, da se krvavitev umiri. Upali so, da bi z malim zdržala do ponedeljka, ker so mi dali možnost, da bi šla na nek poseg pred operacijo , kjer bi mi čez vene vstavili neke cevke, ki imajo na koncu nekakšen balonček, ki bi ga lahko v primeru krvavitve uporabili, da bi ustavili krvavitev. Nedelja je bila tako hudo dolga, nisem dobila kaj dosti za jesti, ker niso vedeli kdaj bom morala na carski rez. Noč je bila še daljša, ker sem ponoči spet zakrvavela, k sreči ni bilo tako hudo in so se odločili da še malo počakajo. Ne morem opisat vse te groze, solze so tekle in čakala sem kaj bo z nama.

 

Minila je noč in zjutraj je mož že bil hitro pri meni in zdravniki so se zbrali okoli mene. Bilo je ene 5 zdravnikov okoli mene, bila me je groza, kaj se zdaj dogaja. Prišli so se pogovorit z mano, kaj bi naredili glede novega postopka pred carskim rezom. Glede tistega postopka s cevkami, res ne vem kako se reče postopku, ker sem bila čisto zmedena takrat. Povedali so mi vse negativne stvari tega, rekli, da niti ne bi bilo to potrebno iti čez ta postopek. Da zato, ker se je krvavitev ustavila, da bi carski rez potekal normalno. Da se bodo potrudili, da bi lahko rešili maternico. No, to je bil pa še drugi del groze, nisem pomislila na to da lahko zgubim maternico in nobeden me ni nato opozoril.

Ko so mi vse povedali, so mi dali 5 minut, da se odločim ali grem na postopek s cevkami pred carskim rezom ali ne … kako lahko dajo tako pomembno določitev ženski, ko je pod takim stresom kot sem jaz takrat bila. Stali so okoli mene, jaz sem začela jecljat in so se z vljudnosti umaknili, da bi sama premislila o tem. Nisem bila sposobna te odločitve. Klicala sem svojo teto, patronažno sestro. Z njeno pomočjo sem se odločila za navadni carski rez.

 

Končno je prišla ura, da me peljejo na carski rez. Mož mi je stal ob strani in čakal, da bo lahko videl najinega malega sineka. Tako se nama je 9.10 zjutraj rodil sin Matjaž težak 2530 g in velik 46 cm. Carski rez je potekal normalno, maternico so mi rešili. Rodil pa se je na moj rojstni dan. Tako sem dobila najlepše darilo za rojstni dan. Mož je sina na hitro videl, nato so ga hitro morali odpeljati na intenzivni oddelek, ker je imel zaradi prezgodnjega rojstva dihalno stisko in je rabil kisik.

Jaz sem sina prvič videla naslednji dan. Ko sem videla sem zajokala. Bile so solze veselja in strahu. Bil je na raznih cevkah in aparaturah. Bolelo me je srce, da je komaj pogledal na svet in se mora že boriti za življenje. Po 1 tednu sem sina prvič lahko vzela v naročje in dobila k sebi v sobo. Imel je kup problemov, vendar bila smo končno skupaj. 13. septembra sva končno odšla domov. In po 1 mesecu in pol bolnice se je končno življenje lahko nadaljevalo.

 

Prvi meseci našega skupnega življenja so bile hudi, ker sva se borila z raznimi težavami, pregledi … Vendar je zdaj najin sin star 16 mesecev. Shodil je pri 1 letu in je zelo živahen in priden fantek. Je najin največji sonček. Razveseljuje naju iz dneva v dan. Vredno se je bilo boriti zanj in vedno bo tako.

 

PREBERI ŠE:

Resnične porodne izkušnje

Ringarajin uporabnik: *Zvezdy*

Datum: september 2011

Tip poroda: carski rez

Število dni v porodnišnici: 36 dni

Porodnišnica: Mariborska porodnišnica

Ocena porodnišnice: 4

Komentar ocene: Dokler nisem bila v osamitvi je bilo OK, potem pa se je zgodilo tudi, da so pozabili name.


 

Z možem sva se zelo dolgo trudila, da bi jaz lahko zanosila. Poleg ginekoloških preiskav, sva poskusila pri hemeopatu, psihoterapevtu in na koncu že na kliniki za neplodnost. Ker mi je ginekolog našel pregrado na maternici, sem se prijavila na operacijo za odstranitev le te. Najprej sem čakala pol leta, potem pa še 3 mesece (vsak mesec sem klicala, če sem prišla na vrsto). Bil je četrtek, ko sem spet klicala, če sem na vrsti za operacijo, pred tem pa sem za vsak slučaj naredila test nosečnosti. Še vsa zaspana sem šla naredit test nosečnosti (to je bila zame že skoraj rutina) in nisem mogla verjeti, da je bil test pozitiven. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Nisem mogla verjeti, da je to res in sem šla test delati še enkrat. Najbolj je bilo hecno to, ker sem ravno tisti dan zvedela, da bi morala iti čez 4 dni na operacijo, pa naju je na najino srečo najina mala pikica presenetila.

 

Nosečnost je potekala dokaj normalno. Prve 3 mesece je bilo malo slabosti in zaradi pregrade sem morala malo bolj počivati, ker je le bila nevarnost, da bi prišlo do spontanega splava. Z vsakim tednom sem bila bolj srečna in sem komaj dojemala, da bom tudi jaz zdaj mamica. Šele, ko mi je trebušček začel rasti in ko sem čutila njegove premike, sem dojela, da gre za res.

Po 20. tednu so se začele stvari malo bolj komplicirati. Posteljica se ni tako dvigovala, kot bi se morala. Morala bi se nekje do 30. tedna dvigniti in ginekolog me je opozoril, če se ne dvigne, da me čaka carski rez zaradi placente previe. Jaz sem bila optimistična, da se mi kej takega pač ne more zgoditi. Na vse, kar sem dala skozi sem pač mislila, da bo nosečnost šla super in na koncu naravni porod. No, to ni bilo čisto res. Prišel je 30. teden in sem imela pregled pri ginekologu in še vedno ni bila posteljica v pravilnem položaju. Z ginekologom sva še vedno upala na najboljše.

 

Potem pa je prišel najhujši dan v najinem življenju. Bil je 8. avgust, ko sem zjutraj zakrvavela. Bila sem v 31. tednu nosečnosti in imela sem napotnico od ginekologa že pripravljeno. Z možem sva odhitela v porodnišnico, kjer sem dobila diagnozo placenta previa total. Takoj so me dali na oddelek in mi rekli, da moram popolnoma mirovat. Krvavitev se je pomirila, naredili so mi ctg in je bilo z malim vse vredu.

Do večera je bilo vse mirno, dokler se res ni začela prava nočna mora. Spet sem zakrvavela, samo da je bila ta krvavitev res hudo močna. V parih minutah sem bila cela krvava. Sem že pomislila, da je to konec. Poklicala sem medicinsko sestro. Takoj so me dali na voziček in me odpeljali v porodno sobo. Dali so mi injekcijo za otrokova pljučka, vzeli kri, dali razne ifuzije in me celo prepikali. Pripravili so vse za carski rez. Podpisala sem že vse papirje in čakala me je najdaljša noč v mojem življenju. Kruto čakanje ali se bo krvavitev umirila, ali bo mali zdržal … ni je hujše groze. Sestre so me hodile gledat, me tolažile, solze so kar tekle in tekle ... nisem zaspala tudi minutko. Krvavitev se je na srečo ustavila in sem šla nazaj na oddelek. Vesela sem bila, da sem pridobila kak dan ali dva.

 

V bolnici so dnevi res dolgi, standardna rutina: ctg, zajtrk, vizita, počitek, kosilo, čakanje obiskov ( zelo pomembno), večerja, vizita in spat … tako so minevali dnevi. Krvavitev je mirovala, bilo je upanje. Dokler se čez en teden stvar ni spet ponovila. Huda krvavitev, spet porodna soba in tokrat so me v porodni sobi zadržali 2 dni. 2 doooolga dneva in noči. Vse ženske, ki so kdaj rodile vedo kako neudobne so postelje v porodni sobi. Od bolečin sem že jokala, ker me je tako hudo vse bolelo. Vstati nisem smela nič, še na wc nisem smela it, počivati pa tudi nisem mogla, ker so ženske rojevale in ni bilo mogoče spati. Bila sem odvisna od medicinskih sester v porodni sobi.

Končno se je spet stvar toliko umirila, da so me dali nazaj v svojo sobo. Bila sem srečna, da sem pridobila še nekaj časa.

 

Doma so bili vsi v skrbeh za naju s sinom. Na veliko so potekale priprave na prihod najinega sončka. Moja mami je prala in likala pleničke in male oblekice, mož in drugi doma so se trudili urediti sobico za malega. Vse je kazalo, da se malemu resno mudi na svet. Meni so se dnevi v bolnišnici vlekli kot leta. Bila sem na postelji in čakala na obiske. To mi je v tistem trenutku največ pomenilo. Res me je dajalo hudo domotožje. K sreči sem imela cimro v sobi in svm se v redu razumele in si malo krajšale dneve. Je pa prišel čas, ko je ona šla rodit ... jaz pa sem ostala sama.

Po parih dneh sem dobila ebls (neko bolnišnično bakterijo). Že tako sem bila osamljena in dajalo domotožje. Potem so me dali pa še v izolacijsko sobo. Takrat sem se res zlomila. Zdravniki so mi dali možnost, da grem za vikend domov. Ker mi niso mogli garantirat, da bo z nama s sinom vse v redu, te možnosti nisem sprejela. Ko sem se končno spravila k sebi in se sprijaznila, da bom še dolgo tam, je prišel spet kruti dan.

 

Bila je nedelja 28. avg, ko sem spet hudo zakrvavela. Hitro so me peljali na ultrazvok in nato v porodno sobo. To je bila že 3 krvavitev in niso več upali čakati, da bi se to nadaljevalo in odločili so se za carski rez. Bila sem v 34. tednu nosečnosti. Še veliko prezgodaj je bilo, da bi malček prišel na svet. Ležala sem v porodni sobi, zdravniki so hodili okoli mene, spremljali krvavitev in upali, da se krvavitev umiri. Upali so, da bi z malim zdržala do ponedeljka, ker so mi dali možnost, da bi šla na nek poseg pred operacijo , kjer bi mi čez vene vstavili neke cevke, ki imajo na koncu nekakšen balonček, ki bi ga lahko v primeru krvavitve uporabili, da bi ustavili krvavitev. Nedelja je bila tako hudo dolga, nisem dobila kaj dosti za jesti, ker niso vedeli kdaj bom morala na carski rez. Noč je bila še daljša, ker sem ponoči spet zakrvavela, k sreči ni bilo tako hudo in so se odločili da še malo počakajo. Ne morem opisat vse te groze, solze so tekle in čakala sem kaj bo z nama.

 

Minila je noč in zjutraj je mož že bil hitro pri meni in zdravniki so se zbrali okoli mene. Bilo je ene 5 zdravnikov okoli mene, bila me je groza, kaj se zdaj dogaja. Prišli so se pogovorit z mano, kaj bi naredili glede novega postopka pred carskim rezom. Glede tistega postopka s cevkami, res ne vem kako se reče postopku, ker sem bila čisto zmedena takrat. Povedali so mi vse negativne stvari tega, rekli, da niti ne bi bilo to potrebno iti čez ta postopek. Da zato, ker se je krvavitev ustavila, da bi carski rez potekal normalno. Da se bodo potrudili, da bi lahko rešili maternico. No, to je bil pa še drugi del groze, nisem pomislila na to da lahko zgubim maternico in nobeden me ni nato opozoril.

Ko so mi vse povedali, so mi dali 5 minut, da se odločim ali grem na postopek s cevkami pred carskim rezom ali ne … kako lahko dajo tako pomembno določitev ženski, ko je pod takim stresom kot sem jaz takrat bila. Stali so okoli mene, jaz sem začela jecljat in so se z vljudnosti umaknili, da bi sama premislila o tem. Nisem bila sposobna te odločitve. Klicala sem svojo teto, patronažno sestro. Z njeno pomočjo sem se odločila za navadni carski rez.

 

Končno je prišla ura, da me peljejo na carski rez. Mož mi je stal ob strani in čakal, da bo lahko videl najinega malega sineka. Tako se nama je 9.10 zjutraj rodil sin Matjaž težak 2530 g in velik 46 cm. Carski rez je potekal normalno, maternico so mi rešili. Rodil pa se je na moj rojstni dan. Tako sem dobila najlepše darilo za rojstni dan. Mož je sina na hitro videl, nato so ga hitro morali odpeljati na intenzivni oddelek, ker je imel zaradi prezgodnjega rojstva dihalno stisko in je rabil kisik.

Jaz sem sina prvič videla naslednji dan. Ko sem videla sem zajokala. Bile so solze veselja in strahu. Bil je na raznih cevkah in aparaturah. Bolelo me je srce, da je komaj pogledal na svet in se mora že boriti za življenje. Po 1 tednu sem sina prvič lahko vzela v naročje in dobila k sebi v sobo. Imel je kup problemov, vendar bila smo končno skupaj. 13. septembra sva končno odšla domov. In po 1 mesecu in pol bolnice se je končno življenje lahko nadaljevalo.



Prvi meseci našega skupnega življenja so bile hudi, ker sva se borila z raznimi težavami, pregledi … Vendar je zdaj najin sin star 16 mesecev. Shodil je pri 1 let

Ringarajin uporabnik: *Zvezdy*

Datum: september 2011

Tip poroda: carski rez

Število dni v porodnišnici: 36 dni

Porodnišnica: Mariborska porodnišnica

Ocena porodnišnice: 4

Komentar ocene: Dokler nisem bila v osamitvi je bilo OK, potem pa se je zgodilo tudi, da so pozabili name.

________________________________________

 

Z možem sva se zelo dolgo trudila, da bi jaz lahko zanosila. Poleg ginekoloških preiskav, sva poskusila pri hemeopatu, psihoterapevtu in na koncu že na kliniki za neplodnost. Ker mi je ginekolog našel pregrado na maternici, sem se prijavila na operacijo za odstranitev le te. Najprej sem čakala pol leta, potem pa še 3 mesece (vsak mesec sem klicala, če sem prišla na vrsto). Bil je četrtek, ko sem spet klicala, če sem na vrsti za operacijo, pred tem pa sem za vsak slučaj naredila test nosečnosti. Še vsa zaspana sem šla naredit test nosečnosti (to je bila zame že skoraj rutina) in nisem mogla verjeti, da je bil test pozitiven. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Nisem mogla verjeti, da je to res in sem šla test delati še enkrat. Najbolj je bilo hecno to, ker sem ravno tisti dan zvedela, da bi morala iti čez 4 dni na operacijo, pa naju je na najino srečo najina mala pikica presenetila.

 

Nosečnost je potekala dokaj normalno. Prve 3 mesece je bilo malo slabosti in zaradi pregrade sem morala malo bolj počivati, ker je le bila nevarnost, da bi prišlo do spontanega splava. Z vsakim tednom sem bila bolj srečna in sem komaj dojemala, da bom tudi jaz zdaj mamica. Šele, ko mi je trebušček začel rasti in ko sem čutila njegove premike, sem dojela, da gre za res.

Po 20. tednu so se začele stvari malo bolj komplicirati. Posteljica se ni tako dvigovala, kot bi se morala. Morala bi se nekje do 30. tedna dvigniti in ginekolog me je opozoril, če se ne dvigne, da me čaka carski rez zaradi placente previe. Jaz sem bila optimistična, da se mi kej takega pač ne more zgoditi. Na vse, kar sem dala skozi sem pač mislila, da bo nosečnost šla super in na koncu naravni porod. No, to ni bilo čisto res. Prišel je 30. teden in sem imela pregled pri ginekologu in še vedno ni bila posteljica v pravilnem položaju. Z ginekologom sva še vedno upala na najboljše.

 

Potem pa je prišel najhujši dan v najinem življenju. Bil je 8. avgust, ko sem zjutraj zakrvavela. Bila sem v 31. tednu nosečnosti in imela sem napotnico od ginekologa že pripravljeno. Z možem sva odhitela v porodnišnico, kjer sem dobila diagnozo placenta previa total. Takoj so me dali na oddelek in mi rekli, da moram popolnoma mirovat. Krvavitev se je pomirila, naredili so mi ctg in je bilo z malim vse vredu.

Do večera je bilo vse mirno, dokler se res ni začela prava nočna mora. Spet sem zakrvavela, samo da je bila ta krvavitev res hudo močna. V parih minutah sem bila cela krvava. Sem že pomislila, da je to konec. Poklicala sem medicinsko sestro. Takoj so me dali na voziček in me odpeljali v porodno sobo. Dali so mi injekcijo za otrokova pljučka, vzeli kri, dali razne ifuzije in me celo prepikali. Pripravili so vse za carski rez. Podpisala sem že vse papirje in čakala me je najdaljša noč v mojem življenju. Kruto čakanje ali se bo krvavitev umirila, ali bo mali zdržal … ni je hujše groze. Sestre so me hodile gledat, me tolažile, solze so kar tekle in tekle ... nisem zaspala tudi minutko. Krvavitev se je na srečo ustavila in sem šla nazaj na oddelek. Vesela sem bila, da sem pridobila kak dan ali dva.

 

V bolnici so dnevi res dolgi, standardna rutina: ctg, zajtrk, vizita, počitek, kosilo, čakanje obiskov ( zelo pomembno), večerja, vizita in spat … tako so minevali dnevi. Krvavitev je mirovala, bilo je upanje. Dokler se čez en teden stvar ni spet ponovila. Huda krvavitev, spet porodna soba in tokrat so me v porodni sobi zadržali 2 dni. 2 doooolga dneva in noči. Vse ženske, ki so kdaj rodile vedo kako neudobne so postelje v porodni sobi. Od bolečin sem že jokala, ker me je tako hudo vse bolelo. Vstati nisem smela nič, še na wc nisem smela it, počivati pa tudi nisem mogla, ker so ženske rojevale in ni bilo mogoče spati. Bila sem odvisna od medicinskih sester v porodni sobi.

Končno se je spet stvar toliko umirila, da so me dali nazaj v svojo sobo. Bila sem srečna, da sem pridobila še nekaj časa.

 

Doma so bili vsi v skrbeh za naju s sinom. Na veliko so potekale priprave na prihod najinega sončka. Moja mami je prala in likala pleničke in male oblekice, mož in drugi doma so se trudili urediti sobico za malega. Vse je kazalo, da se malemu resno mudi na svet. Meni so se dnevi v bolnišnici vlekli kot leta. Bila sem na postelji in čakala na obiske. To mi je v tistem trenutku največ pomenilo. Res me je dajalo hudo domotožje. K sreči sem imela cimro v sobi in svm se v redu razumele in si malo krajšale dneve. Je pa prišel čas, ko je ona šla rodit ... jaz pa sem ostala sama.

Po parih dneh sem dobila ebls (neko bolnišnično bakterijo). Že tako sem bila osamljena in dajalo domotožje. Potem so me dali pa še v izolacijsko sobo. Takrat sem se res zlomila. Zdravniki so mi dali možnost, da grem za vikend domov. Ker mi niso mogli garantirat, da bo z nama s sinom vse v redu, te možnosti nisem sprejela. Ko sem se končno spravila k sebi in se sprijaznila, da bom še dolgo tam, je prišel spet kruti dan.

 

Bila je nedelja 28. avg, ko sem spet hudo zakrvavela. Hitro so me peljali na ultrazvok in nato v porodno sobo. To je bila že 3 krvavitev in niso več upali čakati, da bi se to nadaljevalo in odločili so se za carski rez. Bila sem v 34. tednu nosečnosti. Še veliko prezgodaj je bilo, da bi malček prišel na svet. Ležala sem v porodni sobi, zdravniki so hodili okoli mene, spremljali krvavitev in upali, da se krvavitev umiri. Upali so, da bi z malim zdržala do ponedeljka, ker so mi dali možnost, da bi šla na nek poseg pred operacijo , kjer bi mi čez vene vstavili neke cevke, ki imajo na koncu nekakšen balonček, ki bi ga lahko v primeru krvavitve uporabili, da bi ustavili krvavitev. Nedelja je bila tako hudo dolga, nisem dobila kaj dosti za jesti, ker niso vedeli kdaj bom morala na carski rez. Noč je bila še daljša, ker sem ponoči spet zakrvavela, k sreči ni bilo tako hudo in so se odločili da še malo počakajo. Ne morem opisat vse te groze, solze so tekle in čakala sem kaj bo z nama.

 

Minila je noč in zjutraj je mož že bil hitro pri meni in zdravniki so se zbrali okoli mene. Bilo je ene 5 zdravnikov okoli mene, bila me je groza, kaj se zdaj dogaja. Prišli so se pogovorit z mano, kaj bi naredili glede novega postopka pred carskim rezom. Glede tistega postopka s cevkami, res ne vem kako se reče postopku, ker sem bila čisto zmedena takrat. Povedali so mi vse negativne stvari tega, rekli, da niti ne bi bilo to potrebno iti čez ta postopek. Da zato, ker se je krvavitev ustavila, da bi carski rez potekal normalno. Da se bodo potrudili, da bi lahko rešili maternico. No, to je bil pa še drugi del groze, nisem pomislila na to da lahko zgubim maternico in nobeden me ni nato opozoril.

Ko so mi vse povedali, so mi dali 5 minut, da se odločim ali grem na postopek s cevkami pred carskim rezom ali ne … kako lahko dajo tako pomembno določitev ženski, ko je pod takim stresom kot sem jaz takrat bila. Stali so okoli mene, jaz sem začela jecljat in so se z vljudnosti umaknili, da bi sama premislila o tem. Nisem bila sposobna te odločitve. Klicala sem svojo teto, patronažno sestro. Z njeno pomočjo sem se odločila za navadni carski rez.

 

Končno je prišla ura, da me peljejo na carski rez. Mož mi je stal ob strani in čakal, da bo lahko videl najinega malega sineka. Tako se nama je 9.10 zjutraj rodil sin Matjaž težak 2530 g in velik 46 cm. Carski rez je potekal normalno, maternico so mi rešili. Rodil pa se je na moj rojstni dan. Tako sem dobila najlepše darilo za rojstni dan. Mož je sina na hitro videl, nato so ga hitro morali odpeljati na intenzivni oddelek, ker je imel zaradi prezgodnjega rojstva dihalno stisko in je rabil kisik.

Jaz sem sina prvič videla naslednji dan. Ko sem videla sem zajokala. Bile so solze veselja in strahu. Bil je na raznih cevkah in aparaturah. Bolelo me je srce, da je komaj pogledal na svet in se mora že boriti za življenje. Po 1 tednu sem sina prvič lahko vzela v naročje in dobila k sebi v sobo. Imel je kup problemov, vendar bila smo končno skupaj. 13. septembra sva končno odšla domov. In po 1 mesecu in pol bolnice se je končno življenje lahko nadaljevalo.

 

 

Prvi meseci našega skupnega življenja so bile hudi, ker sva se borila z raznimi težavami, pregledi … Vendar je zdaj najin sin star 16 mesecev. Shodil je pri 1 letu in je zelo živahen in priden fantek. Je najin največji sonček. Razveseljuje naju iz dneva v dan. Vredno se je bilo boriti zanj in vedno bo tako.

 

 

u in je zelo živahen in priden fantek. Je najin največji sonček. Razveseljuje naju iz dneva v dan. Vredno se je bilo boriti zanj in vedno bo tako.


Test nosečnosti je pozitiven. Kaj sledi?
Si vedela, da ima plod, ki je velik komaj kak centimeter, že v tretjem tednu nosečnosti določen spol, barvo oči in las?
15
Druženje za nosečke: Okrogli trebuščki
V Minicityju Ljubljana v novembru spet organizirajo druženje za bodoče mamice Okrogli trebuščki. Poskrbeli bodo za vrhun...
5
Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
4
Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


VIDEO: Nosečnost ni vedno samo čudovita
video
Ta ustvarjalna mamica se je naveličala prikazovanja nosečnosti kot blaženega obdobja, brez težav in s simpatičnimi slika...
Pomen sanj v nosečnosti
Katere so najpogostejše nosečniške sanje in kaj pomenijo?




Šola za starše
Michonne RR

Ali ste v nosečnosti obiskovale šolo za starše?